MLADINA Trgovina

A.I.

Stanley Kubrick je bil ravno dovolj mizantropski, da se je pred leti zaljubil v lucidno sci-fi novelo Superigrače so za celo poletje (1969), ki jo je napisal Brian Aldiss: svet je prenaseljen in potopljen, množice se utapljajo v bedi, o reprodukciji odloča država, vladajo mogočne, arogantne tehno korporacije, edini biznis, ki se še razvija, je robotika, elita živi v luksuznih, sterilnih, ekstremno visokih stolpnicah, "pol kilometra nad tlemi", tudi zakonca Swinton, ki se s svojim sinom Davidom utapljata v hladni, artificielni, hologramski družinski utopiji, ločeni od umazane zunanjosti. Toda novela, dolga le nekaj strani, je imela twist: na koncu se namreč izkaže, da je David le superigrača. Le robot, android, umetna inteligenca - hja, le A.I..

Kubrick je filmske pravice za novelo kupil leta 1982, toda projekt je potem le najavljal... skoraj 20 let... na svoj zadržan, skrivnosten način... dokler ni videl Jurskega parka... in oznanil, da so specialni efekti zdaj končno zreli za njegovo vizijo... ki pa jo je potem prepustil Spielbergu, češ - ta zgodba je bližje tvoji senzibilnosti kot moji. Kmalu zatem je umrl. In Spielbergu ni preostalo drugega, kot da je dokončal stavek, ki ga je Kubrick izrekal 20 let. Svet prihodnosti je še vedno prenaseljen, poplavljen, tehnokratski, represiven, artificielen, sterilen - le morast efekt tople grede, globalizacije in tehnologije. In tudi David (Haley Joel Osment) je še vedno robot, zadnja in najpopolnejša generacija androidov, prvi "mecha" z emocijami, le da je to zdaj jasno že od samega začetka, ko ga Henry Swinton (Sam Robards), visoki uslužbenec high-tech korporacije Cybertronics, podari svoji obupani, nevrotični ženi Monici (Frances O'Connor), da bi lažje prebolela smrt njunega sina Martina (Jake Thomas), ki bo ostal kriogenično zamrznjen, dokler ne odkrijejo zdravila za njegovo fatalno bolezen. David je robot, ki hoče na vsak način postati človek, toda ko se vrne Martin, začne fušati, njegovo imitiranje človeka pa postane še bolj moteče kot prej, zato ga "roditelja" pošljeta v reciklažo. Tu se konča Aldissova novela in začne digitalni, spektralni duet, v katerem si Spielberg in Kubrick podajata Davida - zdaj se opoteka v gladiatorskem "tematskem parku", v katerem sadistično, ludistično uničujejo robote ("Uničujemo le artificielnost"), zdaj pa v družbi androidnega Gigola Joeja (Jude Law) išče mitsko Modro vilo, ki bi ga spremenila v človeka, v original.

Pogled na robote, ki živijo, in ljudi, ki opravljajo le še funkcije, je tesnoben in srhljiv - roboti ljudi delajo irealne. A.I. se dogaja v svetu, v katerem so ljudje tako irealni, da potrebujejo robote, da bi sami izgledali realno. Ljudje so le še motnja - motijo evolucijo... evolucijo umetne inteligence. Kartezijanski "Mislim, torej sem" je v tem svetu mutiral v "Mislim, torej sem bil". A.I. se pač dogaja v Robo parku, v katerem lahko ljudje upajo le na to, da jih bo Oskar Schindler uvrstil na svoj seznam. Jedro emocij v filmu A.I. je pač trdo, mrzlo, hladno, ledeno. Distancirano.

Ta futureworld je videti kot mračni efekt politike ameriškega predsednika Busha - kot žrtev njegovega upiranja kloniranju, njegovega kontroliranja prokreacije, njegovega podpiranja toplogrednih plinov in njegove obsedenosti s smrtno kaznijo. Tudi WTC še stoji. A.I. je tako ambiciozen in prostoren, kot je lahko ambiciozen in prostoren le film režiserja, ki hoče prerasti tematske parke, s katerimi je identificiran, obenem pa tako mračen, drastičen in klinično pesimističen, kot je lahko mračen, drastičen in klinično pesimističen pop, ki noče biti le tematski park, ampak ep o starševstvu v posthumanistični digitalni dobi, kjer od Geneze ostane le še mit o ponovnem vstajenju. Čip. Androidi kot resurekcija človeštva. Retro Big Bang. Simulacija Big Banga.

Bil je čas, da se filmska giganta, ključna režiserja 20. stoletja, pojma filmske zgodovine, spektralno združita in premislita smisel filma v svetu, v katerem hočejo vsi postati film. V katerem vsi impersonirajo film. In v katerem hočejo vsi zamenjati film. A.I. se dogaja v takem svetu. Med kopijami, replikami, simulacijami. Med umetnimi inteligencami, ki mislijo, da so film, ki živi. Tak je tudi David, robot, ki hoče postati človek. David igra prav vlogo filma. David je film. Lost boy. Film, ki hoče oživeti. Tudi pri filmih imamo vedno občutek, da živijo. Filmi so male "umetne inteligence". Mali roboti. Mar niso prav Spielbergu vedno očitali, da je neke sorte robot... filmska mašina, serijski entertainer, industrijski režiser, h'woodski avtomat... ki hoče postati človek?

ZELO ZA -

povezava