Grof Monte Cristo

The Count of Monte Cristo, 2002

Marcel Štefančič, jr. | Mladina 16 | 23. 4. 2002

Bolje rečeno, doživel je že toliko ekranizacij, da je povsem zbledel. Samo pomislite, vsak krimič, vsak triler, vsak akcijski film, v katerem junaka izda najboljši prijatelj, tako da pristane v arestu, kjer ga biča in terorizira psihopatski ravnatelj, in se potem - po dolgih letih mučnega sedenja - vrne po prijateljevo glavo, prijateljevo ženo in zlati zaklad, je le ekranizacija Grofa Monte Crista, v katerem junaka, Edmonda Dantesa (Jim Caviezel), izda najboljši prijatelj, Fernand Mondego (Guy Pearce), tako da pristane v arestu (Isle d'If), kjer ga biča in terorizira psihopatski ravnatelj (Michael Wincott), in se potem - po dolgih letih mučnega sedenja - vrne po prijateljevo glavo, prijateljevo ženo Mercedes (Dagmara Dominiczyk) in zlati zaklad.

Filmi so si že zdavnaj prisvojili ta kliše in ga s kilometražo tako nadgradili (recimo Point Blank), da vsako vračanje k originalu izgleda le kot naivni, banalni nesmisel. Še toliko bolj to velja za tole verzijo, ki čuti potrebo, da nasede vsem nesmislom originala, tudi tistemu ultimativnemu - ko se Edmond po mnogih letih v Marseille in hlini, da je grof Monte Cristo, ga nihče ne prepozna, medtem ko on takoj prepozna vse. Kar je čudno: če on tako zlahka prepozna njih, ni razloga, da tudi oni ne bi zlahka prepoznali njega. Oh, ko bi si vsaj nataknil železno masko.

PROTI