Pollock

Pollock, 2001

Marcel Štefančič, jr. | Mladina 20 | 20. 5. 2003

Ed Harris je dober, ravno prav intuitiven, inteligenten igralec, ki se je naveličal tega, da je le privid genijev in drugih čudovitih umov. Pollock je sicer film za intelektualce, ni pa ravno inteligenten: Harris namreč samega sebe režira v filmu, v katerem igra genija, slikarja Jacksona Pollocka. Je hotel potegniti enačaj? Je nasedel podmeni, da so filmi o genijih avtomatično genialni? Se je hotel psihoanalizirati? Ali pa je le hotel igrati genija - in to pod svojimi pogoji, heh, avtorsko, tako kot si to sam predstavlja?

Ne rečem, Harris Pollocka igra inteligentno: povsem normalen je, le tu in tam izbruhne - divje, eksplozivno, kolerično, fizično, patološko. A po drugi strani, Harris tako običajno igra serijske morilce. Tudi Van Pollock bi verjetno postal serijski morilec, če ne bi izumil "action paintinga" ter se iz anonimnega, kvazikubističnega malarja prelevil v kultni steber popkulture, modernistično ikono in alkoholika, ki ga je - tako kot vse genije 20. stoletja - vzela prometna nesreča. Takoj za Jamesom Deanom. Še prej je šel skozi vse nepredvidljive krče, nevroze in depresije mučenika, jasno, na agonično žalost svoje žene, slikarke Lee Krasner (Marcia Gay Harden), ki je za njim stala in se zanj žrtvovala. Ko je odšla, se je še bolj zapil in samouničil. Geniji se obnašajo kot žanri - sledijo pravilom, ki jim mora slediti človek, če hoče biti genij. Filmi o genijih so bolj predvidljivi od filmov o serijskih morilcih.

(Pollocka vrti CD)

ZADRŽAN +