Slon

Elephant, 2003

Marcel Štefančič, jr. | Mladina 40 | 10. 10. 2004

Johna (John Robinson) v šolo, na oregonsko gimnazijo Watt, pripelje pijani oče, ki ga igra Timothy Bottoms, kar verjetno ni naključje - Bottoms namreč zadnja leta slovi predvsem kot komični impersonator Georgea Busha. Da sta gimnazijca, ki sta leta 1999 na koloradski gimnaziji Columbine, pobila svoje sošolce in učiteljice, morila pod brutalnim vplivom ameriške zunanje politike, je namigoval že Michael Moore v svojem dokumentarcu Bovling za Columbine - in ta namig preživi tudi v Slonu, ki je nekaj med avantgardno dokudramo, rašomonskim poročilom in kubistično meditacijo o zadnjih urah na gimnaziji Columbine.

Drži, gimnazijo Columbine zamenja fiktivna gimnazija iz Portlanda, toda neskončno dolgi, široki, hladni, zloščeni, sterilni hodniki, po katerih drsijo gimnazijci, so tako srhljivo monotoni, da kar kličejo k uporu, nihilizmu in eksploziji. Gus Van Sant se ne pretvarja, da ve, kaj oba mulca, Alexa (Alex Frost) in Erica (Eric Deulen), požene na morilski pohod (apokaliptične računalniške igrice in dokumentarci o nacizmu so krivi toliko kot Beethovnove sonate), toda vse te gimnazijce, ki nihajo med banalnostjo svoje predmestno-garderobne psihopatologije in malimi represivnimi mehanizmi šolskega sistema (za konzumiranje imajo na razpolago le nekaj minut), snema kot duhove, kot zombije - vsi so po malem že onstran, mrtvi. In vsak izmed njih bi bil lahko tudi morilec.

(Slona rola Dvor)

ZELO ZA