Usoda

Al-Massir, 1997

Marcel Štefančič, jr. | Mladina 28 | 15. 7. 2005

Usodo je Youssef Chahine, kralj egipčanskega filma, posnel sicer leta 1997, toda v zadnjih letih, še posebej po Bushevem 11. septembru, ki je muslimane butnil na “os zla”, je pridobil na aktualnosti in urgentnosti, saj lepo pokaže, da imamo z muslimani več skupnega, kot se zdi na prvi pogled.

Še več, usoda je hotela, da so si nas, “Zahodnjake”, po malem izmislili tudi muslimani, specifično, Averroes (Nour el-Cherif), arabski filozof, poet in humanist, ki je v 12. stoletju živel v - danes španski, tedaj kalifatski - Andaluziji in ki je s svojimi “heretičnimi” spisi jezil oboje fundamentaliste, muslimanske in krščanske, tako da so njegove knjige pristale na grmadi.

Usoda je epski, pompozni, romantični, ekstatični, didaktični dumasovsko-demilleovski hommage disidentu, ki je vplival na Vzhod in Zahod. Da film vključuje tudi plesne in glasbene točke, ne preseneča - te gredo fundamentalistom še posebej na živce.

(Usodo vrti Dvor)