Jamski stvor

The Cave, 2005

Marcel Štefančič, jr. | Mladina 41 | 14. 10. 2005

Predstavljajte si, da človeške ribice v Postojnski jami nenadoma mutirajo v leteče kanibalske pošasti in začnejo cefrati slovenske speleologe? Nekaj takega se zgodi v Jamskem stvoru, v katerem vse imitacije Osmega potnika - Deep Rising, Relikvija, Mimik, Planet teme, Deep Star Six, Vladavina ognja, Anakonda 2 ipd. - najdejo odtok. Razlika je le v tem, da jama - okej, novo odkriti sistem jam - leži v Romuniji, pod Karpati, in da slovenske speleologe nadomeščajo ameriški (Morris Chestnut, Eddie Cibrian, Cole Hauser, Piper Perabo itd.), ki že tradicionalno izgledajo le kot izgubljeni fragment Posebnih enot.

Kar seveda pomeni, da bi sesuli osmega potnika, če bi ga srečali na divjem zahodu, saj veste, na odprti, svobodni, demokratični sceni, ki bi vsem omogočala enake pogoje za boj in delo, toda hej - v jami je tako tesno, da se naši podzemski kavboji težko gibljejo, še toliko bolj, ker je jamski sistem zalit z vodo. Ne moreš hitro reagirati. Ne moreš pobegniti. Ne, tu ni demokracije - leteče kanibalske beštije brez težav in brez muke izkoriščajo prednost domačega terena. Jama je pravi, dobro zapečeni talilni lonec - tu so neumni belci, Afro-Američani, Američani azijskega rodu, stari, mladi, ženske. In vsi ti junaški, fotogenični sleherniki, ki so videti kot alegorija Bushevega outsourcinga, kot alegorija izvoza ameriških delovnih mest, bolj ali manj padejo v neenakopravnem boju za enake možnosti. Jasno, jamski stvori so po drugi strani videti le kot matinejska alegorija pošastnega Tretjega sveta, ki ameriškim delavcem krade delovna mesta.

ZADRŽAN