Rob Zombie / Noč čarovnic
Halloween, 2007
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 48, 7. 12. 2007
Carpenterjeva Noč čarovnic je bila leta 1978 taka senzacija, da se še vedno lepi. Z leti je dobila kopico nadaljevanj - in rimejk Noči čarovnic, ki ga je posnel hard-rocker Rob Zombie, nas skuša zdaj spomniti, zakaj je originalna Noč čarovnic dobila toliko nadaljevanj. In kako to stori? Zelo preprosto. Najprej se spomnite, kako se je začela Noč čarovnic: točno, z 10-minutnim uvodom, ki je vključeval sopihajoči, voyeurski sprehod kamere, umor promiskuitetne najstnice in razkritje, da je morilec njen mlajši brat Michael, še otrok. Vidite, Zombie ta uvod raztegne na 45 minut. Zakaj? Da bi pojasnil, kaj se je zgodilo pred tistimi Carpenterjevimi desetimi minutami. Kaj se je zgodilo, si lahko mislite: mali, asocialni, frustrirani Michael, deček iz disfunkcionalne družine, ki ga okolica stalno šikanira in smeši, ima vsega dovolj, zato najprej zakolje svojega motherfuckerskega sošolca in fukača svoje fukaške mame, potem z bejzbolskim kijem razbije fukača svoje fukaške sestre, na koncu pa zakolje še svojo fukaško sestro. Michael je hardcore puritanec, ki ne trpi seksa. Ne, nič drugačen ni od originalnega Michaela, razlika je le v tem, da sodobni ameriški šolar ne ubije le svoje sestre, ampak pol razreda - in Michael je le odmev “bovlinga za Columbine”. Kako se je nadaljeval original, veste: Michael začne po begu iz umobolnice mesarsko redčiti fukaški cvet rodnega Haddonfielda. Jasno, to stori tudi v rimejku, le da Zombie ta del malce skrajša, kot da bi hotel reči: okej, to že poznate, zato ne bom dolgovezil. Ker pa ne dolgovezi, je bolj pompozen. Kar je seveda preslaba zamenjava za Carpenterjevi atmosfersko napetost in nelagodno sugestivnost, ki sta platno spremenili v pošast. To, česar nismo videli, je bilo bolj srhljivo od tega, kar smo videli. Zombie za to nima živcev, le do pošasti čuti več kot Carpenter. Hej, praznik je, Halloween! Kaj bi šele bilo, če bi bil Božič. Ali pa vsaj zahvalni dan.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 48, 7. 12. 2007
Carpenterjeva Noč čarovnic je bila leta 1978 taka senzacija, da se še vedno lepi. Z leti je dobila kopico nadaljevanj - in rimejk Noči čarovnic, ki ga je posnel hard-rocker Rob Zombie, nas skuša zdaj spomniti, zakaj je originalna Noč čarovnic dobila toliko nadaljevanj. In kako to stori? Zelo preprosto. Najprej se spomnite, kako se je začela Noč čarovnic: točno, z 10-minutnim uvodom, ki je vključeval sopihajoči, voyeurski sprehod kamere, umor promiskuitetne najstnice in razkritje, da je morilec njen mlajši brat Michael, še otrok. Vidite, Zombie ta uvod raztegne na 45 minut. Zakaj? Da bi pojasnil, kaj se je zgodilo pred tistimi Carpenterjevimi desetimi minutami. Kaj se je zgodilo, si lahko mislite: mali, asocialni, frustrirani Michael, deček iz disfunkcionalne družine, ki ga okolica stalno šikanira in smeši, ima vsega dovolj, zato najprej zakolje svojega motherfuckerskega sošolca in fukača svoje fukaške mame, potem z bejzbolskim kijem razbije fukača svoje fukaške sestre, na koncu pa zakolje še svojo fukaško sestro. Michael je hardcore puritanec, ki ne trpi seksa. Ne, nič drugačen ni od originalnega Michaela, razlika je le v tem, da sodobni ameriški šolar ne ubije le svoje sestre, ampak pol razreda - in Michael je le odmev “bovlinga za Columbine”. Kako se je nadaljeval original, veste: Michael začne po begu iz umobolnice mesarsko redčiti fukaški cvet rodnega Haddonfielda. Jasno, to stori tudi v rimejku, le da Zombie ta del malce skrajša, kot da bi hotel reči: okej, to že poznate, zato ne bom dolgovezil. Ker pa ne dolgovezi, je bolj pompozen. Kar je seveda preslaba zamenjava za Carpenterjevi atmosfersko napetost in nelagodno sugestivnost, ki sta platno spremenili v pošast. To, česar nismo videli, je bilo bolj srhljivo od tega, kar smo videli. Zombie za to nima živcev, le do pošasti čuti več kot Carpenter. Hej, praznik je, Halloween! Kaj bi šele bilo, če bi bil Božič. Ali pa vsaj zahvalni dan.
ZADRŽAN