Igor Zupe, 2008 / Ženini
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 9, 5. 3. 2008
Zupetov doku Ženini pokaže, da so Irwini za slikarstvo to, kar je Quentin Tarantino za film. Tarantino je na sceno stopil s Steklimi psi - s filmom o roparjih, oblečenih v črno. Tudi Irwini so na sceno stopili v črnem - elegantno, pražnje, retro oblečeni. Tarantinovi psi so šli na svoj lastni pogreb - Irwini so prišli na pogreb umetnosti. Ne da je bil to edini razlog, da so se oblekli v črno. Ker je umetnik del umetnine in ker je razstava nekaj resnega, so sklenili, da bodo tudi oblečeni resno. Obleka morda res ne naredi človeka, umetnika pač. In vojaka tudi. Vojak obljubi, da bo dal življenje za domovino - Irwini so obljubili, da bodo dali življenje za umetnost. In to v času, ko umetnost ni več mogla postati umetnost. Države, ki stopajo v vojne, se borijo za teritorije - razlog več, da so Irwini, ki so ime dobili po ameriški tovarni ur, postali del države v času, ne pa v prostoru. Vojna ustvari begunce, ki hočejo čez mejo - Irwini so bili taki begunci. Celo potne liste svoje “države v času” so izdelali - in ti potni listi so postali tako realni kot potni listi držav, ki so nastale po padcu berlinskega zidu. Z njimi so lahko realni begunci res prečkali realne meje. Je lahko umetnost bolj realna? Je lahko umetnost bolj umetnost? In le umetnik, ki je dovolj realen, lahko v zgodovini umetnosti vidi arhiv, iz katerega vzame, kar potrebuje. Irwini počnejo natanko to. In Tarantino tudi: zgodovina filma je zanj le arhiv, iz katerega vzame, kar potrebuje. Toda zgodovina umetnosti ni vedno arhiv. To je postala z Irwini. In če jih prav razumem, je to prej nazadnje postala leta 1917, ko je Kazimir Malevič izdelal tisti famozni Križ, v katerem je zgostil vso zgodovino umetnosti. Irwini le odmotavajo to, kar je šlo v ta Križ.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 9, 5. 3. 2008
Zupetov doku Ženini pokaže, da so Irwini za slikarstvo to, kar je Quentin Tarantino za film. Tarantino je na sceno stopil s Steklimi psi - s filmom o roparjih, oblečenih v črno. Tudi Irwini so na sceno stopili v črnem - elegantno, pražnje, retro oblečeni. Tarantinovi psi so šli na svoj lastni pogreb - Irwini so prišli na pogreb umetnosti. Ne da je bil to edini razlog, da so se oblekli v črno. Ker je umetnik del umetnine in ker je razstava nekaj resnega, so sklenili, da bodo tudi oblečeni resno. Obleka morda res ne naredi človeka, umetnika pač. In vojaka tudi. Vojak obljubi, da bo dal življenje za domovino - Irwini so obljubili, da bodo dali življenje za umetnost. In to v času, ko umetnost ni več mogla postati umetnost. Države, ki stopajo v vojne, se borijo za teritorije - razlog več, da so Irwini, ki so ime dobili po ameriški tovarni ur, postali del države v času, ne pa v prostoru. Vojna ustvari begunce, ki hočejo čez mejo - Irwini so bili taki begunci. Celo potne liste svoje “države v času” so izdelali - in ti potni listi so postali tako realni kot potni listi držav, ki so nastale po padcu berlinskega zidu. Z njimi so lahko realni begunci res prečkali realne meje. Je lahko umetnost bolj realna? Je lahko umetnost bolj umetnost? In le umetnik, ki je dovolj realen, lahko v zgodovini umetnosti vidi arhiv, iz katerega vzame, kar potrebuje. Irwini počnejo natanko to. In Tarantino tudi: zgodovina filma je zanj le arhiv, iz katerega vzame, kar potrebuje. Toda zgodovina umetnosti ni vedno arhiv. To je postala z Irwini. In če jih prav razumem, je to prej nazadnje postala leta 1917, ko je Kazimir Malevič izdelal tisti famozni Križ, v katerem je zgostil vso zgodovino umetnosti. Irwini le odmotavajo to, kar je šlo v ta Križ.
(posebne projekcije)
ZA