Actress: Statik

Darren Cunningham že dolgo velja za elektronskega auteurja, graditelja lastnih zvočnih svetov in kovača svojega producentskega jezika, ki je v zadnjem desetletju morda izgubil pri ostrini in inovativnosti, a ga kljub temu še naprej odlikuje neka pristna raziskovalnost. Londonski posebnež na svoji deseti plošči nadaljuje z gojenjem prepoznavnega »hauntološkega«, v avro misterioznosti ovitega, z vinilnim prasketanjem zaznamovanega, dubovsko razsežnega techno in IDM izraza. Izrazito atmosferični album, ki zveni kot emisija iz nekega neotipljivega medprostora in bo zrajcal fene dvojca Autechre, zaznamujejo precej odprti, »zračni« aranžmaji z nežno božajočimi melodijami, ki spodbujajo dolge notranje dialoge.

Peggy Gou: I Hear You

Južnokorejska superzvezdnica Peggy Gou, velikanka glasbene industrije, modna influencerka, didžejka, producentka in pevka, je v osemletni karieri podpisala že toliko nalezljivo spevnih (in pretirano predvajanih) uspešnic, da je kar težko verjeti, da je I Hear You šele njen prvenec. Plošča je priletela na krilih vesoljnega hita (It Goes Like) Nanana, in pravzaprav dobršen del komadov, ki ga obkrožajo, zveni kot odvečno polnilo, zato se zdi dolgometražni format izdelka skorajda nekoliko nesmiseln. Čeprav gre za slogovno dokaj bogato ploščo, ki krmari med nostalgičnim downtempom in evforičnim (evro)housom, gre za dokaj enoličen izdelek, saj je avtorica tako močno zazrta v specifično estetiko devetdesetih let, da je precej zazankana v prežvečene vzorce, kar nemalokrat vodi v spotikanje ob klišeje.

Kaytranada: Timeless

Novi album kanadskega kovača na robu zvezdništva elektronske sodobnosti ne prinaša nič zares novega. Kaytranado poznamo predvsem kot dostavljavca spoliranih, visoko plesnih, pretežno r&b-jevskih, totalno spevnih elektro pop štikelcev in tokrat ni nič drugače. Timeless je visok kupček neštetih bonbončkov kratkih pjevalic, nepregledne množice vokalnih gostovanj in redkih instrumentalov, ki se udobno, ležerno in sladko zibljejo v nežnem primežu klubskega zvoka. Zbirka vinjet, ki praktično v celoti služi nezagnanemu džuskanju nekje ob morju ob sončnem zahodu. Zanesljiva služba za dostavo sladic plesnega popa: tehnično obvladovanje obrti 10 točk, domiselnost 0 točk.

Charli XCX: Brat

Vselej nekoliko drugačna, za zvezdniški sistem neprilagojena, lucidno samoironična, »človeška, vse preveč človeška« britanska pevka Charli XCX se vrača v velikem slogu … Z zrelo, lirično in zvočno vseskozi intrigantno plato, ki se napaja iz nje nih h ype rpop k or e nin ( plo -ščo sopodpisujejo dolgoletni sodelavec A.G. Cook iz založbe PC Music, ob njem pa še Gesaffelstein, Hudson Mohawke in številni drugi), sodobnih klubskih zvokov in bleščičastega elektropopa iz zgodnjih let drugega tisočletja (electroclash). Industrijo, ki je v neprestani krizi identitete, že leta mučijo razni anahronizmi in zadušljiva nostalgija. Vse preveč je pastiša ali novih interpretacij znanih viž, ki vnaprej jamčijo odziv (koliko melodij s preloma tisočletja ste lahko nedavno slišali v sodobnih pop produkcijah?). XCX je ena redkih ustvarjalk, ki znajo delati pop, kakor bi ta moral zveneti v letu 2024.

BADBADNOTGOOD: Mid Spiral: Chaos

Chaos je prva izdaja v seriji malih plošč, imenovani Mid Spiral, ki jih kanadski mojstri novega jazza klepljejo kot po tekočem traku: od sredine maja so izdali že tri, vse gradivo pa so posneli v pičlem tednu. Naslov EP-ja je rahlo zavajajoč, saj šest komadov na plošči ni nič kaj kaotičnih, temveč gre za zbirko ležernih džemov staromodne narave, ki so sicer v bendovem značilnem slogu izrazito eklektični, a so tokrat precej ukročeni in predvidljivi, ne glede na to, ali so spokojni ali poskočni, pa so vselej izrazito »funky«. Idealna spremljava za poletne dni, ki se zdi v ironični maniri načrtno osladna, in to tako zelo, da večkrat spomni na soundtrack kakšnega vohunskega B-filma iz sedemdesetih let.

Iglooghost: Tidal Memory Exo

Irski graditelj alternativnih glasbenih svetov spada med redke inovatorje, ki z vsako izdajo premikajo meje svojega izraza. Konceptualna plata, nastala v »poplavljenem skvotu v nekem čudnem obmorskem britanskem mestu, ujetem v večni vihar«, kjer madmaxovski odpadniki v onesnaženem morju nabirajo odpadni material in furajo bizarno glasbeno sceno, se napaja iz eko anksioznosti. Postreže z vizijo hipermoderne avtorske elektronike, ki elemente otoške dediščine (grime, drill, IDM, garage, trip hop, dubstep), prijeme emo hip-hopa, coldwavovsko hladnost, videoigričarske »world building« strategije ter hyperpop maksimalizem pretaplja v visokoresolucijske »pop« komade s kriptičnimi besedili, ki oznanjajo prihajajočo eko distopijo.

Kavasutra: Ta veseli dan

Sotvorniki Kreativne cone Vrtojba, podvrženci drila šole Zlatka Kaučiča, akterji na naši alter in impro sceni. To so nekatere od referenc štirih članov zahodnjaške postave Kavasutra, ki je ravnokar izdala svoj drugi album. Ta veseli dan je značilno lokalna mešanica jazz-funk-prog-psych-rocka, v kateri slišimo odmeve buldožerskega humorja in brecljevske pikre lucidnosti, naivne razigranosti kakšnih Na lepem prijaznih, prčkanja Predmestja, kitarskih fankiranj devetdesetih let ... Druščina štirih se ne jemlje resno, a igra zares – aranžmaji so krasno razvejeni, domišljije ne zmanjka – razen pri neštetokrat preverjeni praksi rabe citata našega najbolj znanega filozofa. Kava juče, kava danas, Kavasutra!

Beak>: >>>>

Čeprav kultna bristolska zasedba Portishead studijskega albuma ni izdala že dobrih petnajst let, njenim fenom ni treba abstinirati, saj nas krovni člani zadnje čase redno razvajajo z izjemnimi stranskimi projekti. Pred dvema tednoma je z odličnim samostojnim prvencem Lives Outgrown navdušila pevka Beth Gibbons – Borka je ploščo za Mladino opisal kot »pedantno pripravljen akustični biser, ki nas ziba med senzibilnostjo folkaške nežne preprostosti in zanosom orkestralne mogočnosti« –, zdaj pa je iznenada izšla še nova »plošča presenečenja« benda Beak>, krautrockovsko-psihedeličnega projekta velikega Geoffa Barrowa, Portisheadovega idejnega vodje.

Vince Staples: Dark Times

Čeprav je kalifornijski brcač rim Vince Staples šesti album priročno plasiral na trg nekaj mesecev po prihodu svojega Showa na enega glavnih streamerjev, ne zveni preračunljivo. Prej nasprotno: na albumu Dark Times ne slišimo niti enega bangerja, niti pretiranih zvezdniških gostovanj, niti populističnih ali senzacionalističnih prijemov (blatenja drugih raperjev), niti poletnih hitov ... A plošča je vseeno čudaško poletna – je povsem ležerna, polna črnega humorja, satiričnih trenutkov, življenjskih utrinkov ..., ki so dostavljeni v neprizadeto ravninskem slogu, a hkrati lucidni, duhoviti in dostopno vsakdanje realistični. Staples še enkrat prepriča – brez zaletavosti, direndaja, kozmetike in balasta nametavanja puhlic.

Shellac: To All Trains

Labodji spev chicaškega power tria, ki je 30 let haral po ušesih ljubiteljev perverzno glasnih kitar, posthardcorovskih ritmik in konfrontacijske lirike, prinaša tisto zanj prepoznavno urgentnost, zapakirano v do esence slečeno, a uničujočo zvočno podobo. Izšel je nekaj dni po nenadni smrti frontmana Steva Albinija – ambasadorja hrupa, rock provokatorja, producentskega purista, naredi-sam idealista, ki je dosledno pljuval po izkoriščevalski industriji ter s svojo načelnostjo in nepreračunljivostjo osvojil srca alter publike. Z nenadejanim epitafom, zadnjim verzom plošče, se je tudi poslovil v slogu: »If there’s a heaven, I hope they’re having fun, cause if there’s a hell, I’m gonna know everyone.« Bowiejevsko.

Yaya Bey: Ten Fold

Yaya Bey, ambasadorka najspokojnejših odvodov neosoula in alternativnega R & B-ja, ki kljub konsistentno odličnim izdajam še vedno čaka na svoj veliki preboj, je s predlansko ploščo Remember Your Northstar letvico postavila zares visoko, pričakovanja pa ji je zdaj s peto ploščo dejansko uspelo preseči. Pevka tudi takrat, ko žvrgoli s hitrimi, skorajda raperskimi flowi, ohranja neutrudno ležernost, ki ji resnično ni para in ji jo nekako uspe ohraniti celo takrat, ko z uporabo natreniranih glasilk izliva srce. In ne izlije ga malokrat: album Ten Fold nas popelje po različnih fazah žalovanja za nedavno preminulim očetom, a se še zdaleč ne zatakne pri melanholiji osrednje teme, temveč deluje kot iskreni dnevnik vsakodnevnih pripetljajev, od tegob do radosti, ki so zaznamovale katarzično pot do sprejetja.

Svojat: Ošili me modro

Trojec Svojat, katerega podstat ali baza je širša domača improvizatorska in splošna prostoslogovna »alter« scena, je prvič udaril z istoimenskim prvencem leta 2020. To se je izkazalo za izstopajočo potezo-zarezo v avantrockovskem, nowavovskem, obimpro, post-vsem-mogočem ... hrupnem početju v zadnji petletki pri nas. »Malovredno« druščino treh prekaljenih brkljačev, ki se že dolgo kalijo na domači improvizacijski in obče alternativni sceni, sestavljajo Vid – bobnarski oddelek izjemne ritemsekcijske delavnice bratov Drašler, član kar nekaj prelomnih duov, triov ... domačega postjazzovskega pejsaža, Ivo Poderžaj, ki je bas vihtel v bendih od Vi7K do Žoambo Žoet Workestrao in Borghesia, ter Andrej Fon, glasbeni multitasker in izjemni domisličar z referenčnimi poglavji iz Horde grdih, Olfamoža, Olfamoštva in nepreglednega mnoštva drugih ustrojev, projektov in hipnih postav. Poleg neštetih (ad-hoc) sodelovanj sta prav zadnja zasedba in še en mali big band, Oholo!, dve od stalnejših med neštetimi izmuzljivimi stičnimi točkami trojca.

Crumb: AMAMA

Newyorška psychpop zasedba Crumb na tretji dolgometražni plošči nadaljuje s tem, kar ji gre najbolje od rok, torej z grajenjem na veličastni zapuščini bendov, kot sta Stereolab in Broadcast. Kvartet pri nadaljevanju tradicije spokojne (neo)psihedelije za nove generacije med sodobniki skorajda nima prave konkurence, še posebej, če odmislimo izvajalce, kot sta Melody’s Echo Chamber in Vanishing Twin, in čeprav na novi plošči ne ponudi ničesar revolucionarnega ali nepričakovanega – ostaja namreč popolnoma zvest značilno zasanjanemu in ležernemu zvoku, nostalgično zazrtemu v preteklost, le da se tokrat oklepa malce poskočnejših ritmov –, gre vseeno za bendovo daleč najboljše in najbolj izpiljeno studijsko delo doslej.

Beth Gibbons: Lives Outgrown

Beth Gibbons si vzame čas. V tridesetih letih založniške dejavnosti je izdala le šest albumov, od tega dva ne čisto prava, v živo posneta, in štiri z zasedbo, ki je sredi devetdesetih let imela ogromne zasluge za to, da je Bristol za kratek čas postal glasbeni popek sveta. Brez izrazitega pečata skupine Portishead se Beth Gibbons znajde odlično – njen samostojni prvenec je ekstremno počasi (prvič je bil napovedan leta 2013!) in pedantno pripravljen akustični biser, ki nas ziba med senzibilnostjo folkaške nežne preprostosti in zanosom orkestralne mogočnosti. Dodatno je oplemeniten s spremljevalnimi vokali, zborovskimi napevi, številnimi tolkali, elektrificiranimi vložki in vrhunci, pospremljenimi z godali – vse z izjemnim občutkom.

Različni izvajalci: Everyone’s Getting Involved

Če se vam zbirka sodobnih priredb hitov legendarne zasedbe Talking Heads ne zdi najboljša zamisel, vas občutek še zdaleč ne vara. Ko pa boste slišali uverturo v ploščo, porazno interpretacijo slovite uspešnice Psycho Killer, ki jo je zakrivila Miley Cyrus, boste prepričani, da niste ravno v dobrih rokah. Produkcijska in distribucijska hiša A24 se je na polju semiumetniških filmov, namenjenih velikim množicam, odločno uveljavila kot vodilni akter 21. stoletja, pri prvem koraku v glasbeno založništvo pa ji je spodletelo na celi črti. Kompilacija spremlja ponovno izdajo filma Stop Making Sense, enega od najboljših koncertnih filmov vseh časov, in bo morda malce pripomogla k njeni promociji, kar je seveda dobrodošlo, a če bi trdili, da je album odvečen, bi bili precej preskromni.

Billie Eilish: Hit Me Hard and Soft

Ob napovedi tretjega albuma zvezdnice, ki je svetovno slavo s temačnimi, »gotskimi« pop komadi in šepetajočimi ASMR-jevskimi vokali doživela pri rosnih 17 letih (to je uspelo le še Justinu Bieberju in Lorde), sta pozornost zbudili dve stvari. Napoved, da tokrat ne bo ne singlov ne spotov, ter namig, da je album zasnovan kot povezana celota za poslušanje od začetka do konca. Da je to sploh treba poudarjati, kaže na trenutni zeitgeist, ko gre za konzumacijo glasbe. Zaradi algoritemsko kuriranih predvajalnih seznamov na platformah za pretakanje glasbe komade večinoma poslušamo fragmentirano, izrezane iz izvirnega konteksta. Zdi se, da želi pevka, predvsem pri mlajši generaciji, ponovno obuditi nekaj, kar je bilo še do pred kratkim samoumevno – koncept (poslušanja) albuma.

WILLOW: Empathogen

Kameleonska pevka iz zvezdniške dinastije Smith je po desetletju skakanja iz žanra v žanr, ki ni obrodilo ene same dobre izdaje, a je bilo zaradi nepotizma deležno ogromno pozornosti, končno našla teren, na katerem se znajde. V rosnih letih se je spodletelo preizkusila v folkovskem kantavtorstvu, nato je pot nadaljevala s podpovprečnim alternativnim R & B-jem, zdaj pa se je po poraznem obdobju obujanja emoidnega pop punka ustvarjalno razbohotila na presečišču poljudnega jazza, neosoula in baročnega popa, pri čemer se več kot očitno zgleduje po Fioni Apple, kar je seveda dobrodošlo. Šele to igrišče ji je zares omogočilo, da se je v studiu pobahala z razponom svojih mogočnih glasilk, pri čemer gre rada kakšen korak predaleč, a v kontekstu njenega opusa je Empathogen absolutna mojstrovina.

Dua Lipa: Radical Optimism

Da lahko nabuhel PR naredi tudi škodo, dokazuje tretja plošča kosovsko-britanske ikone. Z navajanjem kulture rejva, britpopa in neopsihedelije kot glavnega navdiha, aktivacijo producentov Kevina Parkerja (Tame Impala) in Dannyja L. Harla ter naslovom, ki mežika zanosnemu levičarstvu Marka Fisherja, so ustvarili ultralažna pričakovanja. Dobili smo površinski, lahkoten, zanjo značilen diskoidni dance pop, ki se v nenavdahnjenih verzih cikla okoli neoprijemljivih zvez. Poskušali so celo zintrigirati poznavalsko občinstvo (v intervjujih so padala imena à la Primal Scream in Massive Attack), a nazadnje povsem umanjka substanca, občutek, da poslušamo superzvezdnico iz mesa in krvi, ne pa avatarja, narejenega za »hip« fene popa.

Nia Archives: Silence Is Loud

Mlada producentka, didžejka in pevka Nia Archives je v zadnjih treh letih z enovito taktiko kombinatorike klubske podstati udarcev jungla in pop (vokalne in aranžmajske) senzibilnosti hitro zavzela mesto ene najobetavnejših vokalistk plesnoelektronskega oddelka britanske glasbene industrije. Njen prvenec je nameren korak v smer velikih odrov srednjetoka, a po uvodnih bombončkih nalezljivo preprostih melodij in refrenov sledijo tudi višjeoktanske petarde. Instrumentarij je generičen, teme družinskih in partnerskih vezi in zdrah pa se ne odmikajo od dobesednosti vsakdanjih premislekov 20+-letnice. Vse čez ritme jungla. Izvajalka, ki stavi na en trik, a tega prostodušno obvlada.

A. G. Cook: Britpop

Alexander Guy Cook si je v zadnjem desetletju upravičeno prislužil laskajoče nazive, kot so vizionar, pionir, inovator in superproducent. Z njimi je bil ovenčan predvsem kot stric iz ozadja, bodisi kot založnik in kurator – ustanovil je vplivno, a zdaj že ugaslo založbo PC Music, s katero je lastnoročno sprožil val hyperpopa – bodisi kot producent, ki je v tandemu s pevko Charli XCX sooblikoval zvok popa jutrišnjega dne, saj je vse njene najboljše izdaje podpisal kot izvršni producent in kreativni direktor.

Sega Bodega: DENNIS

V prihodnost zroči »pop fuzionist« se je v zadnjem desetletju v širšem mainstreamu uveljavil kot eno prodornejših, slogovno najizmuzljivejših in zvočno intrigantnih producentskih imen z Otoka. V svojem specifičnem elektronskem izrazu se že od začetka spogleduje s popovskim sentimentalizmom, r & b-jevsko čutnostjo, trancersko evforičnostjo in klubsko energičnostjo, a vselej na sebi lasten način. Četrti album, s katerim utrjuje svoj položaj pop vizionarja, postreže z dinamično, visokoresolucijsko, presenečenj polno obliko »digitalnega popa« z glomaznimi basi, očarljivimi vokali in podrobnostmi, značilnimi za imena, kot je Aphex Twin. Res škoda, da ni Dua Lipa za novo ploščo namesto Kevina Parkerja angažirala njega.

St. Vincent: All Born Screaming

Anne Clark z naslovom novega albuma poudari očitno: vsi se rodimo z dretjem, nihče brez protesta. Ta je sicer neuspešen, a popotnica je vseeno odlična – upor je brezploden, smo pa pri tem vsaj glasni. All Born Screaming je glasna, konkretna, oprijemljiva plošča in je prva, ki jo je glasbenica v celoti producirala sama. Ima malce retro štih, ki spominja na drznejše art pop projekte devetdesetih let, a zavije tudi marsikam drugam – od synthovske sodobnosti do rockovskega tovarniškega udrihanja. Album je pravzaprav slogovno izjemno nemiren, prava ljubka nasičena zmeda, ki pa jo suvereno povežeta ravno izjemna produkcija in zverzirani songwriting. St. Vincent ponovno na tankem ostrem robu pop krajine.

Mdou Moctar: Funeral for Justice

Da spada med najbolj ekspresivne kitariste naše dobe, je dokazal že s predlanskim nastopom na gradu Kromberk, toda sedma plata »saharskega Jimija Hendrixa«, ki stavi prav na živost, fizičnost, visceralnost, je nov vrhunec njegove diskografije. V dobi, ko pod progenocidnim zahodnim neokolonializmom pravica umira na vseh frontah, je njegov antikolonialistični angažma še odločnejši kot doslej, ognjeviti psihedelično-bluzovski riffi, ki jih dopolnjuje ubrana zasedba, pa kot kriki proti resignaciji izražajo neko nujnost, uporniško vitalnost, neuklonljivost. Na Zahodu je rock postal gola estetska kategorija, Mdou Moctar pa je eden poslednjih idealistov, ki še verjamejo v moč protestne pesmi.

Kamasi Washington: Fearless Movement

Od zadnjega albuma Kamasija Washingtona – dvojnega Heaven and Earth – je minilo šest let. Ne nujno ogromno, a za izvajalca, ki je v polnem naletu, precej. Kalifornijski saksofonist in eden tistih, ki so jazz dostavili na plejliste nespecializiranega poslušalstva iz mlajših generacij, ni bil nikoli malenkosten (pred tem je izdal trojni album The Epic), tako da smo tudi tokrat pričakovali zajeten glasbeni izziv, ki se lupi počasi. Toda dobili smo nekaj malce drugačnega.

Različni izvajalci: Coddio EP

Butična založba PHI se je s prisotnostjo po evropskih ploščarnah v zadnjih letih dobro uveljavila na osi Ljubljana–Berlin in širše. Po dvoletnem zatišju predstavlja dela treh italijanskih in enega slovenskega producenta, ki se gibljejo med proggy housom in tranceom, obrobnim acidom in diskom ter electro/techno mutacijami v tradiciji skupine Underground Resistance. Domače vrste pod imenom Vlado predstavlja eden bolj izstopajočih talentov mlajše generacije Jaka Nežmah. V introspektivnem, a udarnem komadu Tinusha stavi na zabrisan, spiralasto ponavljajoč se rap sempel, prepoznavne sintovske akorde, ki v crescendu gradijo napetost, in lebdeče zvoke padov z avro mističnosti. Pristen poklon retro zvokom skozi ušesa nove generacije.

Shabaka: Perceive Its Beauty, Acknowledge Its Grace

Po temeljitih pripravah in obsežnem koncertnem poslavljanju je britanski pihalec Shabaka Hutchings svoj paradni inštrument saksofon odložil v kot, skrbno pa se je spoprijel z raznorodnimi flavtami. Album Perceive Its Beauty ... je (prvi?) vrhunec te ustvarjalne preobrazbe, je samostojni prvenec, ki je v resnici plošča sodelovanja z več kot dvajsetimi glasbenicami in glasbeniki, pri njem pa je bolj kot samo komunalno senzibilno igranje impresivna kasnejša montaža. Premik od frenetičnega drnca saksa k nežni, zračni, ohlapni, atmosferični, newageevski, spiritualni ... godbi je radikalen, kar je ostalo skupnega, sta izjemna predanost in natančnost v vseh fazah postopka. Saksofon je mrtev, živele flavte!

Justice: Hyperdrama

Justice, prvo ime novega vala francoskega elektra, že sedemnajst let deluje v senci svojega izjemnega prvenca Cross. Ob izidu te prelomne plošče se je zdelo, da bo dvojec nekako prevzel štafeto od francoskih pionirjev Daft Punk, potem pa je drugo za drugo nizal medle izdaje, vse do zdaj, ko je (končno) posnel album, ki debiju seže do gležnjev – ne ravno do kolen, do gležnjev pa. Čeprav ploščo bremeni kakšen odvečen gostujoči vokalist (ali trije), je Hyperdrama uspešno opravljen popravni izpit, s katerim se Justice s (hiper)dramatičnimi skladbami oddolži za petnajst let razočaranj. Je pa res, da na albumu očitno skuša poustvariti magijo, s katero se je sprva povzpel na velike odre, kar je dejansko ambiciozen poskus, ki dvojcu uspe le delno.

AKA Neomi: Lepo se svetiš v temi

V Mladininem portretu je frontwoman Saša Vipotnik, ki z multiinstrumentalistom in producentom Mariem Babojelićem sestavlja jedro skupine AKA Neomi, povedala, da teža sodobnega sveta, od propadanja javnega zdravstva in ekoanksioznosti do genocida nad Palestinci in občutka politične nemoči, pogosto pritiska nanjo. Zanjo odgovor na sedanje dogajanje ni evforični pop, ki bi v slavljenju joie de vivre odpihnil vse skrbi, temveč prefinjeni »kantavtorski pop«, ki gravitira k nekoliko nenavadnim, težko posnemljivim vokalnim linijam, kar muziko AKA Neomi dela posebno. Ob imenih Masaž, Nejc Pipp in zalagasper je na naši sceni specifičen segment – recimo temu tako – intimnega, »navznoter obrnjenega« popa.

Claire Rousay: Sentiment

Eksperimentalna glasbenica Claire Rousay za Sentiment, svojo najdostopnejšo ploščo doslej, pravi, da se je z njo preizkusila v popu, a naj vas to ne zavede: dobršen del albuma uzurpira prasketanje abstraktnih kompozicij, sestavljenih iz terenskih posnetkov. Ko nam v uverturi plošče mrk glas zamrmra, da »že več dni ne more jesti, spati ali zapustiti postelje«, nemudoma postane jasno, da poslušanje tega izdelka ne bo ravno vedra izkušnja. Album, ki ga je (kant)avtorica zgovorno opisala kot »ambientalni emo«, je zbirka pretanjenih, globoko melanholičnih in počasi kotalečih se jeremijad, ki so po eni strani izrazito intimne in introspektivne, po drugi pa so zaradi ekscesne količine vokalnih efektov tudi zelo odtujene in robotske – kot bi nam prepevala otožna kiborginja.

Slowmotion Livestream: Drevesa se nam smejijo

Brez samopromocije je izdajanje glasbe v današnjem času ne(za)sliš(a)no! Enemu glavnih aksiomov založniške prakse kljubuje praktično anonimni, a hudo produktivni domači strunar in brkljač elektronike Matevž Kovačič. Kot Slowmotion Livestream vedno znova preseneča s stilskimi prečenji in prevali in tokrat morda najmanj, saj je usmeritev v pejsaže čiste ambientale nakazal že na zadnji plošči A Statue ... Zdaj gre do konca, saj niti en posnetek na Drevesa se nam smejijo ne vključuje konkretnih ritmičnih udarcev, prav vsi pa (in najbolj kot celota) hipnotizirajo s privlačno subtilnimi zvočnimi panoramami razkošno razvlečenih synthovskih tonov, mikromelodij in semplov. Kraljestvo počasno mogočnih premikov.