Shabazz Palaces: Robed in Rareness

Šesti album megleno abstraktnih interplanetarnih blodenj Ishmaela Butlerja, ki je bil v devetdesetih letih član pionirske jazz-rap skupine Digable Planets, je komajda mini album. Traja pičlih 24 minut in teče po načelu en gostujoči emsi na posnetek, mantranje na vozlišču elektro znanstvene fantastike, (afro)misticizma in hiphopovske ulične brihtnosti pa ne zveni več tako sveže kot nekoč. Za tako kratek format bi sicer težko rekli, da se vleče, zato pa bi pričakovali, da bo miniatura razburljiva redukcija edinstvene nočnosynthovske gmote. Vsak trenutek prepoznavne avtorske značilnosti so še tu, a se hkrati zdi, da je projekt obtičal nekje med Jupitrom in Saturnom. Najkrajši in najbolj bled Shabazzov izdelek do zdaj.

Blaž: Are You a Player

Blaž Gracar se z novim albumom vrača po kar petletnem diskografskem premoru, a to ne pomeni, da je v tem času miroval, daleč od tega: kot skladatelj je podpisal kup gledaliških predstav, kot klaviaturist se je pridružil indie rock bendu Lelee, uveljavil pa se je tudi kot neodvisni razvijalec družabnih iger. Blažev novi album je pestra zbirka čvrste IDM-elektronike, iz katere vre avtorjeva naklonjenost klasikom založbe Warp. Izolčan se je zdaj skoraj popolnoma oddaljil od hiphop korenin in se s polno paro osredotočil na skladanje epskih, baročno razkošnih synthovskih kompozicij, ki izdajajo, da je avtor dejaven tudi v teatru, pohvaliti pa gre še skrbno sproducirane, večplastne rafale nalomljenih bobnov, ki jasno pričajo o njegovi piflarski pozornosti na detajle.

Dj Shadow: Action Adventure

Dj Shadowa še zmeraj spremlja prekletstvo prvenca Endtroducing ... iz davnega leta 1996. Plošča je bila absolutna prelomnica v sempladeličnem kolažiranju, mladi didžej pa je po nepričakovanem uspehu hotel raziskovati v druge smeri. Feni nismo bili navdušeni. Z vsako plato je – včasih subtilno, drugič radikalno – poskusil kaj drugačnega in tako je tudi tokrat. Action Adventure je v izhodišču celo bližje prvencu kot druge plošče, saj gre za »osebni projekt«, na katerem ne slišimo niti enega gosta, a Shadow tokrat gnete elektronske in zvočno precej generične gmote kompresiranih in neznačilno sčiščenih bobnov. Zrelo obdobje Sence, ki pa na trenutke zveni kot promocijski demo posnetki za nova glasbena orodja.

Blink-182: One More Time …

Kalifornijski veterani iz skupine Blink-182 so se po dobrem desetletju zbrali v izvirni zasedbi. Čas za to je nadvse primeren: pop punk je zadnja leta pod taktirko izvajalcev, kot sta na primer Machine Gun Kelly in Olivia Rodrigo, v mainstreamu doživel pravi prerod in se uspešno približal novim generacijam. A zadnja Blinkova plošča One More Time ni namenjena njim. Ne, to je sila sentimentalen album, ki bo nahranil predvsem nostalgijo milenijskih poslušalcev: dokaj neposredno se sklicuje na bendove klasike, jih na trenutke pravzaprav brezbrižno reciklira in si ne prizadeva za kakršnokoli izvirnost. A to je v resnici dobrodošlo.

Bex Burch: There is only love and fear

Tolkalka, improvizatorka, izdelovalka inštrumentov ... Bex Burch na prvencu demonstrira pravo brkljanje, saj se največ zadržuje za ksilofonu podobnim glasbilom, ki ga je naredila sama med bivanjem v Gani. »Neurejeni« ali »razmetani minimalizem« je primerna oznaka za privlačno glasbeno ropotarnico, ki lebdi, pleše in se dere nekje med improm, jazzom in drugimi godbami. Prevladujejo kolektivne ritmične mantre neštetih zvočil, prežete s konkretnimi zvoki in občasnimi vrhunci bendovskih krikov in resnega gruvanja, morda najbolj pa impresionira preprosta montaža, saj gre za redukcijo dvaintridesetih dni snemanja v štridesetminutni paket neposredne, igrive preprostosti.

Goat: Medicine

Peta plata švedske psihedelične koze ohranja bendovo esenco, toda zaznati je odmik od dinamičnih »globalnih ritmik« proti bolj konservativnemu rockovskemu bobnanju. Oboževalce mastne psihedelije šestdesetih let in začetka sedemdesetih bo najbrž razdelila na dva tabora. Tiste, ki bodo v njej slišali dobrodošel odmerek »posodobljenih« fuzz kitarskih zvokov v tradiciji Tonyja Iommija, zapohanih melodij flavte in sitarja, (pre)dolgih improviziranih jamov, hipnotičnih ženskih glasov à la Grace Slick in naefektiranih moških glasov à la John Lennon v času plate Revolver, in tiste, ki bodo v njej upravičeno slišali le pastiš vsega omenjenega in si bodo raje ponovno predvajali izvirnike. Vse je odvisno od vaše strpnosti do recikliranja rockovskega kanona.

The Streets: The Darker The Shadow …

Vplivni britanski glasbenik Mike Skinner, idejni vodja projekta The Streets, je pred tremi leti prekinil desetletno diskografsko zatišje in izdal mikstejp presenečenja, ki je bil strel v prazno. Medel kritiški sprejem ga očitno ni izučil, saj zdaj predstavlja novo izdajo, svoj prvi »pravi« album po dobrih dvanajstih letih. Ta je pravzaprav zbirka spremljevalne glasbe za njegov spodleteli filmski projekt, neonoirovsko kriminalko, ki distributerjev ni prepričala in ni našla poti do kinodvoran. Novo gradivo zveni kot ponesrečena imitacija Streetsove prelomne plošče Original Pirate Material, izdane pred točno dvajsetimi leti: podlage sicer kipijo od sila igrivih zamisli, a so sproducirane izrazito okorno, skorajda amatersko, Skinner pa pri rapanju zveni naveličano in brez navdiha.

Sampha: Lahai

Precej neverjetno se zdi, da je Sampha Sisay ravnokar izdal šele drugi dolgometražec. Južnolondonskega klaviaturista in vokalista z nevsiljivo nežnim glasom, ki se sicer dosledno izogiba žarometom, smo se že dodobra navadili kot stalnice svežine londonskega miljeja novega popa, skupaj z recimo Jessie Ware, skupino The xx, FKA twigs, Michaelom Kiwanuko ... Prvič smo ga opazili, ko je malce pokukal iz sence pred več kot desetletjem – kot gost pri prvih resnejših založniških potezah kolega, veščega kombinatorca klubske elektronike in popa SBTRKT-ja. Prvi konkretnejši samostojni založniški korak je sledil leta 2013 z malo ploščo Dual. Do prvenca Process je potem minilo ogromno časa. A ne zaman. Za ta album je Sampha leta 2017 prejel ugledno nagrado mercury in naziv plate leta – torej glavno nagrado – na podelitvi Worldwide, ki jo vodi Gilles Peterson. Album je bil brez dvoma eden vrhuncev širše krajine popa tistega leta. Ni pretirano sledil pravilom igre, četudi je šlo za projekt nekričečega tona in popolnih razmerij, na katerem je vse na svojem mestu.

Vanishing Twin: Afternoon X

Britanska šola psihedeličnega eksperimentalnega popa nam je dala Broadcast in Stereolab, dve izmed najunikatnejših »kitarskih« zasedb s konca devetdesetih let in z začetka tega tisočletja, Vanishing Twin pa zadnja leta uspešno nadaljuje tradicijo. Londonski trio izhaja iz sorodnih glasbenih svetov, kot so protoelektronika à la Suicide in Silver Apples, faustovski krautrock, exotica in sofisticirana »knjižnična« glasba za televizijo in reklame iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let itd., ustvarjajoč izrazno živahno, estetsko retronostalgično, a idejno precej lucidno godbo, prežeto s toplimi analognimi toni in subtilno hipnotičnimi vokali multiinstrumentalistke Cathy Lucas. Domiselna prvovrstna »easy listening« psihedelija.

L’Rain: I Killed Your Dog

L’Rain je ubila mojega/tvojega/njenega/našega psa! Za tem resno nesimpatičnim naslovom, ki je hkrati izjemno učinkovit v zbujanju pozornosti, stoji album, ki prihaja s težo velikih pričakovanj zaradi neverjetnega uspeha prejšnjega Fatigue (plošča leta 2021 pri eminenci The Wire ...). Mlada multiinstrumentalistka in vokalistka iz Brooklyna ni niti trznila in je dostavila samozavestne in masivne ambientalne odmeve popa, postrocka, folka in r & b-ja, pri katerih so tako rekoč vsi elementi, tudi njen glas, močno procesirani. Kar ji nedvomno uspe, je naplastiti sanjavo, hladno-toplo, kislo-sladko, privlačno-odtujeno intimo med zapeljivo ljubkim in čudaško strašljivim. Ubila je psa, ampak ga je pri tem božala.

Westside Gunn: And Then You Pray For Me

Prvi mož razvpitega kolektiva in založbe Griselda pravi, da je And Then You Pray For Me njegov zadnji album, kar moramo jemati z rezervo, saj se hiperproduktivni raper, ki je v dobrem desetletju podpisal več kot 20 solističnih izdaj, zdi preprosto neustavljiv. Pa tudi zato, ker je to prva izdaja v njegovi karieri, ki jo zaznamuje dokaj radikalen slogovni zasuk: Westside Gunn je s surovih boombapovskih podlag, ki so navadno oskubene do najosnovnejših elementov, presedlal na distorzirano zamazane trap beate. Nova žanrska preobleka mu zares ne pristoji, saj svojih značilnih flowov ni prilagodil trapovskim ritmom, zato ga številni gosti suvereno zasenčijo, prav tako pa ploščo bremeni zajetna količina napol končanih, površno zmiksanih komadov, ki resnično zvenijo kot odvečno polnilo.

Kylie Minogue: Tension

Avstralska pop ikona leta 2020 res ni imela sreče z albumom Disco. Neposrečeno tempirana oda plesu in klubskim strastem preprosto ni doživela želenega odziva. V času karanten, ko je bil dostop do plesišč omejen, je bila ta glasba obsojena na konzumiranje prek seznamov predvajanja na platformah za pretakanje glasbe. Toda ena najbolj samosvojih pop zvezdnic zadnjih 40 let je neomajno pičila dalje in letos postregla s 16. albumom Tension, ki je pristal na prvem mestu britanskega Billboarda. Minogue je prva glasbenica, katere albumi so se uvrstili na britanske lestvice najbolje prodajanih albumov v kar petih različnih desetletjih, od osemdesetih let do danes. K uspehu nove plošče je sicer precej prispevala platforma TikTok. Podobno kot Kate Bush, ki je zaradi serije Stranger Things nepričakovano doživela nesluteno priljubljenost, je mladež Kylie Minogue posvojila in vzljubila zaradi singla Padam Padam, ki se je kot virus razširil med pripadniki generacije Z in postal neuradna himna meseca ponosa v ZDA.

Oneohtrix Point Never: Again

Daniel Lopatin, eden bolj zunajserijskih producentov naše generacije, je poleg številnih eksperimentalnih albumov podpisal tudi The Weekndovo uspešnico Dawn FM in filmsko glasbo za mojstrovino Uncut Gems. Ameriški mag žarečih sintovskih frekvenc in pionir vaporwave estetik na deseti plošči predstavlja fiktivni dialog z mladim Lopatinom, pikolovsko dodelano »psevdoretrospektivo« z vsemi prepoznavnimi kompozicijskimi triki in stilističnimi prijemi. Nabuhla godala, kompleksni spoji neštetih sintov, alt rock kitare, hipnagogični, vselej spreminjajoči se aranžmaji skladb … Again se odvrti kot serija hiper estetiziranih zvočnih iluzij, ki poslušalca medejo, vznemirjajo, fascinirajo, a z baročnostjo ponekod tudi dolgočasijo.

Sufjan Stevens: Javelin

Novi album ameriškega prvaka folk soliranja zadnjega desetletja prihaja v zelo težkih časih. Stevensu so pred meseci diagnosticirali sindrom, zaradi katerega se mora ponovno učiti motoričnih spretnosti (tudi hoje), Javelin pa je posvetil svojemu partnerju, ki je umrl aprila. Temi žalovanja in bolečine v njegovi muziki nista nič novega, a tokrat se ju loteva v presenetljivo svetlih tonih in z optimizmom. Album je spet pisal, snemal in produciral sam, a z nekaj pomoči – najbolj izstopa žensko zborovsko petje, ki deluje kot rdeča nit plošče. Stevensov deseti album je elektroakustična mojstrovina izjemne dinamike med intimnim šepetanjem in orkestralnim ropotanjem. Osupljivo vrhunsko aranžiranje.

Slauson Malone 1: EXCELSIOR

Enigmatični producent in kantavtor Slauson Malone 1, sin jazzovskega trobentača Wyntona Marsalisa in član kolektiva Standing on the Corner, je nase opozoril že s konceptualno serijo kratkih plošč Crater Speak. Dokazal je neizmerno nadarjenost za skladanje nenavadnih, žanrsko sila izmuzljivih in sveže zvenečih eksperimentov, ki pod fasado avantgardnih zvočnih ekscesov skrivajo nalezljivo spevne melodije in pretanjen pop potencial, ki ga avtor (namerno) nikoli ne izkoristi. Na novem albumu, ki je resen kandidat za ploščo leta, obsežneje raziskuje prav ta potencial. Rezultat je njegovo najdostopnejše delo doslej, ki pa je vseeno zaznamovano s tako radikalnim eklekticizmom in samosvojimi aranžmaji, da je enostavno obsojeno na status kultne plošče.

Drake: For All the Dogs

Drake se rad prepira. Kanadski pevec šlagerjev med raperji oziroma raper, ki je milje popa osvojil tako, da več osladno poje kot rapa, je znan po številnih sporih, po spletnih kanalih pa si redno izmenjuje pikre obtožbe s kolegi iz ceha in širše. V preteklosti se je že spričkal na primer z Jay-Z-jem, Kanyejem Westom, Pusha T-jem, Kendrickom Lamarjem, DMX-om, The Weekndom, Commonom ... Diddy ga je pred nekim klubom celo udaril.

Jorja Smith: Falling Or Flying

Leta 2018 je bil prvenec Jorje Smith preveč naličen, a hkrati nevpadljiv kos dokaj generičnega popa, sedaj mlada britanska šefica R & B-ja vtis nekoliko popravlja z nadaljevanjem. Falling Or Flying je sicer prav tako povsem mehek, v večini počasen, baladno sčiliran in polikan izdelek (nevpadljive) radijske muzike, pa vendar premore precej več plasti, podtonov, dinamike in z Little Things vsaj en nalezljiv plesni hitič. Jorja Smith ničesar ne tvega, ostaja umirjeno prizemljena in ne posega po pompozno kričečih in bleščečih trikih za zbujanje pozornosti. Album, ki razen po počasnosti tempa ne izstopa posebej, a mu prav to daje nekakšen pečat nepreračunljive integritete.

Omega Sun: Roadkill

Druga plata obalne tovarne rifov Omega Sun nam servira šesterico brezhibno zapakiranih, žanrsko neoporečnih stoner/doom/psych petard, prežetih s fuzzovskimi kitarskimi toni, psihedeličnim basiranjem in počasnimi sinkopiranimi ritmi. Žal pa vse skupaj zveni sumljivo familiarno in domačno, kot pač še ena zadovoljiva, a ne zares sveža mutacija znanih oldskul rifov in stonerskih zvokov. Obenem vokal Igorja Kukanje ne le po barvi, ampak tudi po artikulaciji in intonaciji, neposredno spominja na brezčasnega Johna Garcio iz kultne zasedbe Kyuss. Naj rifi še tako zažigajo, naj so solaže še tako poredno umazane, težko se je otresti občutka, da je Roadkill predvsem iskreno, a hkrati tudi občutno preveč »zvesto« posvetilo bendovim herojem.

Animal Collective: Isn’t It Now?

Z lansko ploščo Time Skiffs se je Animal Collective končno vrnil v formo. Po dobrem desetletju vztrajnega, sila avanturističnega iskanja novih izrazov, ki ni obrodilo skorajda ničesar zares prelomnega in je vodilo v številne medle stranske projekte članov, so se sodobni klasiki ameriške neopsihedelije začeli ponovno spogledovati s freakfolkovskimi koreninami. To je teren, kjer zna bend zares zasijati, četudi se njegovo mojstrstvo kdaj porazgubi v brezciljnem džemanju. Ker pa so tokrat vsi člani zasedbe po izjemno dolgem času ustvarjali v istem prostoru, jim je uspelo divje zamisli natančneje uskladiti in ustvariti presenetljivo celovit in dramaturško premišljen album, ki naboja ne izgubi niti, ko se bend zatakne v dvajsetminutnih džemih.

James Blake: Playing Robots Into Heaven

Zares neverjetno je, kako britanskemu kantavtorju in superproducentu Jamesu Blaku pri vseh projektih, ki jih soustvarja z različnimi najuglednejšimi pop in rap zvezdami, uspe najti čas še za solistične dolgometražne projekte. Playing Robots Into Heaven je že njegov šesti v dvanajstih letih, v tem času pa je med drugim podpisal dela prvoligašev, kot so Kanye West, Beyoncé, Jay-Z, Kendrick Lamar, Frank Ocean, André 3000, Rosalía in Travis Scott. Že produkcija, ki jo ustvarja za druge izvajalce (in z njimi), zgovorno priča o neizmerni širini njegovih glasbenih zamisli, ko pa prisluhnemo jedru njegove diskografije, torej petim albumom baladne kantavtorske elektronike in trem malim ploščam postdubstepovskih inovacij, s katerimi si je ustvaril ime, postane jasno, kako kameleonski je njegov ustvarjalni naboj.

Irreversible Entanglements: Protect Your Light

Glavne značilnosti ali označevalci chicaškega impro-prostojazzovskega kolektiva Irreversible Entanglements so na prvih treh albumih bile: ohlapnost, svoboda, političnost. Z menjavo založbe – neodvisne International Anthem za žanrsko specializirano velikanko Impulse! – se igra nekoliko spreminja. Album Protect Your Light je predvidljivo bolj »v gruvu«, bolj kompakten in strukturiran, posnetki so se prej (tudi na živih nastopih) prelivali drug v drugega, sedaj so krajši, jasno postavljeni in ločeni, a brez izletov v odpičeni hrup še zmeraj ne gre. Zvočni repertoar je oprijemljivejši in bohotnejši, mojstrica spoken worda Moor Mother konsistentno konkretna. Zrelo in prav zato manj razburljivo.

Loraine James: Gentle Confrontation

»Emo IDM« glasba britanske kvir ustvarjalke v sodobni robni elektroniki zaseda posebno mesto. Njen glasbeni jezik izhaja iz drum’n’bass, techno, R & B, postrock, emo, hardcore in glitch pop tradicij, toda te žanrske fragmente v avtentičnem slogu lepi, šiva in gnete v celoto, ustvarjajoč intimen, poetičen elektronski izraz. Avtobiografskost aranžmajsko fragmentiranih, ritmično sinkopiranih produkcij se izraža v krhkih šepetavih vokalih in odkritosrčnih besedilih o izgubah in travmah. IDM-fenom starejših generacij se album lahko zdi nekoliko sanjav, celo neoprijemljiv. Toda kot emo milenijka Loraine James najstniške vplive staplja v prepoznavno avtorsko estetiko, ki odraža tesnobo in lepoto sodobnega časa.

Tinashe: BB/ANG3L

Založba velikanka je iz pevke Tinashe želela narediti tovarno hitov, vendar je to imelo ravno nasproten učinek: ker jo je usmerjala v napačne smeri, jo pajdašila z nekompatibilnimi producenti in jo parčkala v slabo premišljene duete, je zatrla njen potencial. A ko se je Tinashe predlani osvobodila okovov dušeče pogodbe, je lahko končno pokazala, kaj zna. Odlikuje se v rahlo abstraktnih, izrazito melanholičnih in celo nekoliko eteričnih baladah, ne pa v standardiziranem popu, ki so ji ga skušali dolga leta vsiliti. Z albumom Songs For You je vstala kot feniks iz pepela, z novo, izjemno, a izrazito prekratko ploščo BB/ANG3L, pri kateri so sodelovali tudi future beats klasiki, kot sta Nosaj Thing in Machinedrum, pa se je popolnoma razbohotila.

Tschimy: Princ 

Human OS, prva izdaja tedaj 22-letnega ljubljanskega glasbenika Tschimyja, ki je pozimi 2020 marsikomu popestrila življenje, je pomembno zaznamovala domačo pop sceno. Bila je svež piš na javnem radiu, kjer je izstopal hitič Hera, in tudi vznemirljiva kurioziteta za mladino, ki je glasbenike s sorodno senzibilnostjo dotlej iskala onkraj domačih meja. V naslednjih letih je glasbenik ogreval za velike kalibre, kot je Thundercat, dokaj redno nastopal, izdajal nove single in sodeloval z glasbeniki, kot so Matter, Tsujigiri in lav. Toda uspeh ga je skoraj prestrašil. Nekaj težav je imel tudi s »prevajanjem« svoje »spalnične pop muzike« v živi kontekst. Včasih mu je umanjkalo vokalne širine, drugič prezence, vse je bilo posledica manka odrske kilometrine v popu. Toda v zraku je visel občutek, da je to le naravni proces v formiranju umetnika. »Veliko nadaljevanje« je bilo vselej na obzorju.

Teezo Touchdown: How Do You Sleep At Night?

Ekscentrični pevec in raper Teezo Touchdown je nase resno opozoril z gostujočimi verzi na ploščah velikanov, kot sta Tyler, The Creator in Travis Scott, ker pa je s kilami žebljev vselej okrašen kot punkovsko božično drevesce, ga je hitro posvojil tudi svet visoke mode. Njegov prvenec namiguje, da bi avtor svetu naredil uslugo, če bi se osredotočil na kariero modne ikone: to je porazna, na trenutke prav boleča plošča. Teezo je sicer razvpit šaljivec in trol in morda je album pravzaprav parodija, a zares ni jasno, ali se ob poslušanju smejimo njemu ali njegovim štosom. Naj gre za rockovske popevke, nafunkirani soulovski R & B ali milenijski pop punk, plošča je ves čas tako osladna in klišejska, da bi se ob poslušanju kar nekajkrat najraje pogreznili v zemljo.

Romy: Mid Air

Romy je čas, ko ima njen matični bend the xx nekakšen odmor, izkoristila za izdajo samostojnega prvenca. Ta je še eden v dolgi vrsti albumov praznovanja zlatih let komercializacije plesne kulture, je osebno nostalgično ljubezensko pismo času, ko je pevka veliko ždela in plesala v kvirovskih klubih. Produkcijska ekipa je impresivna, saj so plošček podpisali Romyjin sobendaš Jamie xx, trenutno najbolj nahajpan mojster elektronike Fread again.. in prekaljeni maček Stuart Price. Mid Air je logično skupek plesnih kosov, ki močno posegajo po euro dance in trance generiki s preloma tisočletja, muziki neskončnega dvigovanja in spuščanja med evforijo in melanholijo. Za vse je kriv Cherin comeback!

Laurel Halo: Atlas

»Akvarelne« zvočne barve novega albuma ameriške glasbenice Laurel Halo delujejo kot kakšna podvodna različica klasik impresionističnega skladatelja Clauda Debussyja. Njene »tekoče« skladbe vas bodo spomnile na kompozicijo Watermusic II minimalista Williama Basinskija, fragmentirane orkestracije producenta Jana Jelinka ter protoambientalna dela Gymnopédies in Gnossiennes Erika Satieja. Toda njena zvočna slika je večplastnejša, celo rahlo psihedelična. Atlas nas transportira na posebne prostore, naj bo to tepka ob babičini hiši ali sublimni pogled na pozlačene Alpe v mraku, je pa tudi hvaležna zvočna kulisa za obiske notranjih svetov.

The Chemical Brothers: For That Beautiful Feeling

Ali ima dvojec Chemical Brothers po slabih treh desetletjih neprekinjenega jahanja največjih svetovnih festivalov, občasno pa tudi vrhov lestvic sploh še pokazati kaj, kar bi bilo vredno posluha? Vprašanje je v trenutku, ko eno od močno priljubljenih elektronskih imen streže z jubilejnim desetim albumom, tako rekoč samoumevno. Pri plesnih projektih, ki se (nepričakovano in hitrostno) zavihtijo v višave mainstreama, je opazna težnja, da se hitro izpojejo, se začnejo mučno ponavljati ali grejo preprosto v EDM-ovske franže, po navadi, ker gre za kratkotrajen trend, ki ga industrija izkoristi in izpljune, ali ker se preprosto preveč prilagajajo zahtevam velikih odrov in širokih množic poslušalstva.

Jalen Ngonda: Come Around and Love Me

Sliši se tako preprosto, pa ni: za dober soul potrebuješ najprej dvoje – glas in aranžmaje. Jalen Ngonda ima oboje: spremlja ga prvoligaška domača ekipa brooklynske založbe Daptone, čez njene »avtentične« podlage pa njegov glas vabi mehko, sladko in žametno. Prvenec mladega pevca dosledno odkljuka vse glavne sestavine žanra, saj vsebuje sledi bogate orkestracije, polžasto osladne balade, plesne drnce in nebroj ljubezenskih motivov. Come Around and Love Me je tako skrbno izdelan, Ngonda pa tako nevsiljivo prepričljiv, da ob poslušanju na trenutke ne moremo ne misliti na Marvina Gaya. Brez sodobnega zvočnega pridiha, produkcijskih trikov ali žanrskega mešetarjenja – preprosto klasična soul godba.

Morvern: Welcome To Hell

One-man projekt plodnega kantavtorja/producenta Jana Cizeja se je v zadnjih letih razširil v razigrani petglavi ansambel, ki na domači grudi vztrajno zastopa s trendi neobremenjeno indie podzemlje. Welcome To Hell, preplet lo-fi garažne distorzije, novodobne psihedelije in »peklenske« estetike grozljivk b-kategorije à la Braindead, je najbolj dodelan izdelek v Morvernovi obsežni, slogovno raznovrstni diskografiji (26 izdaj od leta 2017!). Ta retro zveneč, duhovito samoironičen album neobremenjeno koketira s »trashy« tendencami King Gizzardov in nažigaškimi riffi v slogu multiinstrumentalista Johna Dwyerja. A ne gre za parodiranje ali pastiš, pač pa za povsem iskren poklon stari in novi psych-rock gardi.