25. obletnica neznanega protestnika

Neznani protestnik je postal mit majhnega človeka, ki je sposoben zbrati pogum in se postaviti po robu neusmiljenemu kolesju

Pred natanko petindvajsetimi leti (5. junij 1989) je suh možicelj skrušenih ramen v beli srajci in črnih hlačah ter dvema vrečkama v rokah stopil pred kolono štirinajstih tankov tipa 59. Kolona se je po Aveniji večnega miru (Chang'an Avenue) pomikala proti Prepovedanemu mestu, potem ko je dan prej kitajska vojska zadušila proteste in razgnala protestnike s trga Tiananmen. Protesti so bili s strani kitajske vlade označeni za »kontra-revolucionarne« in v njih so po posredovanju vojske številni študenti izgubili življenja. Dan po koncu sedemtedenskih študentskih demonstracij, ki so preplavile Kitajsko z epicentrom v njeni prestolnici, se je zgodil prav poseben dogodek. Od nikoder se je vzel neznani demonstrant in postal trajni simbol nenasilnega protestniškega boja, v katerem se je posameznik postavil po robu državi. VEČ>>

Pri približevanju kolone mogočnih tankov s hitrostjo 50 km/h je možicelj najprej krilil z rokama, kot bi jih želel odgnati. Nato je v trenutku zavzel pokončno držo in neomajno stal, čeprav je s tem dejanjem tvegal svoje življenje. Prvi tank v koloni je zmanjšal plin in se tik pred miroljubnim protestnikom, kot bi bil hipnotiziran ustavil. Vsi tanki, postavljeni v vrsto eden za drugim, so ravnali enako. Medtem ko so preostali tanki negibno čakali v kompoziciji, je prvi tank naredil nekaj manevrov, z namenom da bi neustrašnega protestnika obšel. Ta pa je nepričakovano, kot maček na preži, vedno stekel za nekaj korakov in se ponovno postavil pred gosenice. Ples Davida in Goljata se je nadaljeval vse dokler se močnejši izmed obeh ni utrudil.

 Nenadoma je protestnik skočil na tank, nekajkrat z roko in nogo udaril po kupoli, verjetno v želji, da bi priklical tankista. Na posnetku je vidno, da je s tankistom tudi govoril, a do danes ostaja neznanka kaj mu je povedal. Dvoboj je bil prekinjen, ko se je v kadru z desne strani pojavi kolesar in protestniku nekaj povedal. Ta je nekoliko zmeden obstal, ko sta pritekla dva človeka in ga odvlekla na drugo stran ulice. Ali je šlo za tajna agenta ali zaskrbljena opazovalca, ostaja neznanka.

 Danes še vedno ni znano, kdo sploh je in kakšna je bila nadaljnja usoda Neznanega protestnika. Po prvih podatkih, ki so bili objavljeni, naj bi mu bilo ime Wang Weilin, a informacija ni bila nikoli potrjena. Medtem ko nekateri ugibajo, da je bil zaradi svojega početja zaprt ali umorjen, spet drugi trdijo, da se še vedno skriva, tretji pa, da živi mirno življenje nekje v osrednji Kitajski. Eno leto po dogodku, v intervjuju z ameriško novinarko Barbaro Walters, se je tedanji generalni sekretar komunistične partije Jiang Zemin ob omembi domnevnega imena nasmejal, kot bi šlo za šalo. V nadaljevanju intervjuja je v glavnem izpostavljal humani obraz kitajske vojske, katere tanki človeka niso povozili. Po vztrajanju novinarke je povedal, da protestnik ni bil usmrčen. Informacijski center za človekove pravice in demokratično gibanje za Kitajsko s sedežem v Hong Kongu je leta 1998 izjavil, da uradni vladini dokumenti izkazujejo, da oblasti o protestniku ne vejo nič.

 Kakorkoli že, neznani protestnik je postal mit majhnega človeka, ki je sposoben zbrati pogum in se postaviti po robu neusmiljenemu kolesju, ki je človeštvu ušlo izpod nadzora. Na dokončno razjasnitev vseh odprtih vprašanj, med katera bi lahko uvrstili tudi, kdo je bil voznik tanka, bomo prav gotovo morali počakati še nekaj časa. Do pojava skrivnostnega Wanga Weilina ali razsvetlitve dogodkov s strani kitajskih oblasti pa nam ostaja v razmislek fotografija neznanega protestnika, sicer posneta iz hotelske sobe s strani Jeffa Widenera, ki je medtem postala kolektivni arhetip vsakega posameznika našega planeta.

 V zgodovinskem kontekstu je znano, da je iskrica protestov preskočila z univerz na ulice zaradi smrti nekdanjega generalnega sekretarja Komunistične partije Hua Jaobanga, ki je veljal za liberalnega reformatorja. Hkrati pa je njegova smrt razkrila še več vzrokov za proteste: inflacija, politična korupcija, ekonomski nepotizem in nezmožnost pridobitve za izobrazbo ustreznega poklica. Protestniki so si zato prizadevali za odgovorno oblast, svobodo govora in tiska ter večji vpliv delavcev pri upravljanju podjetij. Razen poziva, da se razidejo in prenehajo s protesti, drugega odgovora s strani kitajskih oblasti niso dobili.

Ko so protesti ušli kontroli in se zavlekli v peti teden, je vrhovni vodja in lastnik reka: »Ni važno katere barve je mačka, bele ali črne. Važno je, da lovi miši,« Djeng Šjaoping, s partijskimi funkcionarji sklenil mobilizirati tristo tisoč vojakov. Umiritev razmer je terjala smrtne žrtve med civilisti in mnogi so pristali v zaporih. Čeprav so zahodni mediji v času protestov poročali o nekaj sto do nekaj tisoč mrtvih, zaradi popolnega mrka informacij s strani države, v kateri so se tragični dogodki odvijali, dejansko število žrtev ostaja neznano. Kljub temu, da so bili protesti s strani tedanjega de fakto vodje (nikoli ni bil predsednik ali generalni sekretar države), nasilno zatrti velja Šjaoping za reformatorja Kitajske.

 Največjemu kitajskemu voditelju po Mao Dzedungu gredo zasluge za vstop tujega kapitala v državo, aktivno sodelovanje na globalnem trgu, vzletu industrije in znanja ter ustanovitev edinstvenega ekonomskega modela. V eni besedi, stvaritev velesile v vzponu, kakršen ugled uživa najbolj naseljena dežela na svetu.