MLADINA Trgovina
Heni Erceg

Heni Erceg

15. 12. 2017  |  Mladina 50  |  Hrvaška

Počlovečenje zločinov

Dobro nam je znana vsa resnica o tragičnem hrvaškem vojskovanju v Bosni, zato je žalna slovesnost za Praljkom v navzočnosti članov vlade, ministrov, raznih kriminalcev, ki tu veljajo za družbeno smetano, v resnici odvratno uradno počlovečenje zločinov

Vsi časopisi in TV-postaje so objavili tole obvestilo: »Voznike opozarjamo na posebno prometno ureditev, za vsa vozila je prepovedano parkiranje v okolici Koncertne dvorane Vatroslava Lisinskega, vsem, ki prihajajo z osebnimi avtomobili, priporočamo, da parkirajo v bližini Zagrebškega velesejma, od tam se bodo lahko z mestnimi avtobusi brezplačno odpeljali do Lisinskega.« Je nemara v Zagreb prispel Nick Cave in se je velikodušni zagrebški župan v tem predbožičnem času odločil, da bo njegovim oboževalcem omogočil brezplačen avtobusni prevoz do dvorane? No, to bi bilo krasno, vendar ni bilo tako. V dvorani je bil napovedan prostaški plemenski semenj, uradna generalsko-braniteljsko-proustaška žalna slovesnost za vojnim zločincem Slobodanom Praljkom, hrvaškim mučenikom, ki si je vzel življenje po izreku sodbe, s katero mu je haaško sodišče dosodilo 20 let zapora. Zaradi vtisa, ki ga je patetični dramolet javnega samomora napravil na Praljkove oboževalce, so ti v njegovem dejanju prepoznali pomembnost kakega Sokrata ali Shakespearovih junakov, ne pa recimo Göringa. Zato so na začetku žalne slovesnosti, ki se je je udeležila množica ljudi, prebrali prav Shakespearov sonet.

Večdnevna histerija po zadnjih haaških razsodbah je znova razkrila resno moralno iznakaženost tukajšnjih narodov, edina razlika med Hrvati in Srbi glede tega pa je, da Srbi svoje zločince, kakršen je Ratko Mladić, slavijo prav zaradi »junaškega« pobijanja Bošnjakov, Hrvatje pa svojemu mitskemu junaku pobijanja, posiljevanja in deportacij muslimanskega prebivalstva v Bosni nočejo šteti med zasluge. Zato so Hrvatje v tej shizofreni norosti močnejši, zato je politična oblast od predsednice države do premiera s prezirom zavrnila sodbo, ki jo je haaško sodišče izreklo Praljku in tovarišem, zaradi česar je Plenkovića tuje časopisje razglasilo za edinega premiera v Evropski uniji, ki brani obsojenega vojnega zločinca.

Si sploh lahko predstavljamo, kaj za preživele žrtve Tuđmanovih kohort v Bosni pomeni to histerično večdnevno naricanje nad Praljkom in razglašanje njegovega teatralnega samomora za junaško dejanje? Pri tem pač ne moremo govoriti o spominu na žrtve, ampak zgolj o izkrivljeni predstavi o junaku, ki to ni. Več časti od njega je recimo premogel Milan Babić, vodja srbskih upornikov na Hrvaškem, ki se je prav tako ubil v zaporu, a se je pred tem javno pokesal za smrt nedolžnih ljudi »samo zato, ker so bili Hrvatje«. Slobodan Praljak, ta epizodni lik v tragični bosanski predstavi, ki so jo režirali veliki politični igralci v Zagrebu, pa je do konca ostal zvest patološki nacionalistični zamisli svojega vodje Franja Tuđmana o potrebi po nastanku zločinske tvorbe Herceg-Bosne, torej o priključitvi dela Bosne Hrvaški. Za ceno pobijanja, izseljevanja, posiljevanja in zapiranja Bošnjakov v taborišča. Zato je tako strašno gledati sveče, prižgane Praljku v spomin, na osrednjem zagrebškem trgu, strašno je, ko se seja mestnega sveta v Splitu ali parlamentarna seja začne z minuto molka v spomin na tega zločinca, strašna je žalna slovesnost v dvorani, predvideni za koncerte, umetnost, humanizem …

Praljka sem spoznala tistega davnega vojnega leta 1994 in takrat mi je pompozno teatralno, kakor pač ljudje, ki jim ni uspelo uresničiti sanj o nastopanju v gledališču, povedal, da je en sam prst njegovega vojaka vreden več kot vsi mostovi tega sveta. V resnici so na njegov ukaz porušili Stari most v Mostarju, kulturni spomenik izjemne lepote, na položaju generala hrvaške vojske v tuji državi pa je mestu povzročil večletno trpljenje s tem, ko je bošnjaško prebivalstvo pregnal v vzhodni del. V miniaturni enklavi, ki je obsegala le nekaj ulic, je leta 1993 živelo približno deset tisoč ljudi, kmalu pa jih je bilo tam zaradi Praljkovih akcij čiščenja in izseljevanja že 50 tisoč. Nenehno so jih bombardirali, bili so brez elektrike, vode in hrane.

Praljak je bil izjemno ponosen na svoje vojaške uspehe v Bosni, še več, egocentrik, kakršen je bil, je leta 1993 Edu Vulliamyju, dopisniku britanskega Guardiana, podpisal dovolilnico za vstop v Dretelj, zaradi česar se je svet že kmalu zgrozil ob poročanju o bošnjaških taboriščnikih in posnetkih teh trpinov, Praljku pa je zato sodišče v Haagu dosodilo še kako leto zapora več. »Videli smo skladiščni prostor, v katerem so ljudje čepeli v smradu, vročini, razkroju, pili so svoj urin. V predorih so v mraku ždeli shujšani ljudje, prestrašeni, neosredotočenega pogleda …« je zapisal Vulliamy v knjigi o Bosni s preroškim naslovom Vojne je konec, živela vojna.

Resnico smo torej poznali, vse o Tuđmanovem krvavem poskusu razkosanja Bosne je med drugim zapisano v prepisih, ki jih je že pred 15 leti objavljal tednik Feral Tribune in jih nato skupaj s sarajevskimi Dani spravil med platnice knjige Stenogrami o delitvi Bosne. Državljani in še bolj politična oblast že dolgo prav dobro vedo za posnetke blodenj hrvaškega predsednika Franja Tuđmana od tega, da »suverena BiH nima nikakršnih možnosti«, do tega, da »ohranitev takšne Bosne ne ustreza hrvaški politiki, ker bi to zanjo pomenilo trajno frustracijo zaradi demografske in ozemeljske izgube BiH«.

Točno, dobro nam je znana vsa resnica o tragičnem hrvaškem vojskovanju v Bosni, zato je žalna slovesnost za Praljkom v navzočnosti članov vlade, ministrov, raznih kriminalcev, ki tu veljajo za družbeno smetano, v resnici odvratno uradno počlovečenje zločinov. In hkrati še korak globlje v moralno bedo hrvaške družbe. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.