MLADINA Trgovina

Janšalytica

Trump je potreboval Cambridge Analytico, da je prevzel oblast v ZDA. Janez Janša, ki odkrito kopira njegov propagandni model, za zmago v Sloveniji potrebuje neprimerno manj.

Nekoč je politična kampanja potekala s plakati, danes se je v veliki meri preselila na splet, v ta temni svet manipulacij in prevar.

Nekoč je politična kampanja potekala s plakati, danes se je v veliki meri preselila na splet, v ta temni svet manipulacij in prevar.
© Borut Peterlin

Sedemnajsti november 2015 je bil za slovensko državo izstopajoč dan. Takrat je namreč Slovenija formalno vstopila v vojno, čeprav ni nihče od uradnih predstavnikov tako poimenoval tega dejanja. Tedanji francoski obrambni minister Jean-Yves Le Drian je namreč na ta dan, bil je torek, nekaj dni po velikem terorističnem napadu v Parizu, v Bruslju zaprosil članice Evropske unije za vojaško pomoč. Vse države EU so k pozivu pristopile in se obvezale, da bodo sodelovale v francoskih vojaških operacijah v tujini in v boju proti Islamski državi.

Francija je ravnala po členu 42.7 pogodbe EU. Gre za klavzulo o vzajemni obrambi, ki predvideva pomoč držav unije članici, ki je žrtev oboroženega napada na njenem ozemlju, in to z vsemi sredstvi, ki so jim na voljo. Formalno je bila od tega trenutka Slovenija v vojni z Islamsko državo. Seveda pa nihče ni govoril o tem, da gre za vstop v vojno. Da bi pokazali, za kako veliko odločitev gre, smo novico na Mladinini spletni strani opremili z naslovom »Evropa je v vojni, tudi Slovenija«. Vedeli smo, da gre za dramatičen naslov – slovenska udeležba je bila glede na našo vojaško in diplomatsko moč le formalna, šlo je za simbolično dejanje solidarnosti med državami, a želeli smo pokazati dejansko razsežnost odločitve.

In zgodilo se je nekaj, česar nismo vajeni. Članek je najprej bralo le nekaj ljudi, v pol ure pa je naša spletna stran »eksplodirala«, bralcev je bilo toliko, da smo se spraševali, ali tehnično sploh lahko zdržimo tak obisk. Vse skupaj se je zgodilo po objavi novice na Mladinini Facebook strani in na Mladininem Twitter profilu.

Janez Janša je te dni obiskal Izrael, kjer se je srečal s predstavniki stranke Likud. V rokah ima nov iPhone X.

Janez Janša je te dni obiskal Izrael, kjer se je srečal s predstavniki stranke Likud. V rokah ima nov iPhone X.

Uporabniki so začeli deliti novico, jo objavljali sami – noben članek v tistem letu ni bil tako bran kot ta. Še več: to je tretji najbolj bran članek na Mladinini spletni strani, odkar obstaja, torej od leta 2000. In vse to se je zgodilo zgolj zaradi naslova. Če bi bil naslov »Slovenija podprla Francijo«, bi bil to članek, ki bi ga redkokdo delil.

Zakaj navajamo to zgodbo? Da bi prikazali, kako preprosto je motiviranje uporabnikov Facebooka in Twitterja. Mladina ni vložila niti evra v to, da se je njena novica tako razširila po vseh omrežjih. Nismo potrebovali storitev Cambridge Analytice, da bi naša novica postala viralni hit. Dejansko smo v to vložili pol ure dela. Tako zlahka je mogoče uporabljati socialna omrežja. A s to novico je bilo vse v najlepšem redu, nismo zavajali, vse je bilo res. In če ima kdo slabe namene? Če se odloči, da bo socialna omrežja zlorabil? In če ima za to potrebne kadre in denar? Če ima denar, da ustanovi navidezne medije, ki objavljajo lažne in zavajajoče novice in več sto profilov na Facebooku in Twitterju, ki novice organizirano objavijo ter jih opremijo z dodatnimi komentarji? Če ima denar, da pospeši širitev teh novic s plačilom objav – kar ponujata tako Facebook kot Twitter? Če dejansko ima možnost, da za plačilo načrtno objavlja novice tako, da se pojavijo pri prav določenih uporabnikih, na primer domnevne nečednosti političnih konkurentov na profilih uporabnikov, ki so naklonjeni tem političnim strankam?

Vse to v Sloveniji ena politična stranka ima in vse to že počne. Po receptu, preverjenem v najmočnejši državi na svetu in prilagojenem za slovenske razmere.

Politik po želji posameznika

Ko so jeseni 2014 prebivalci ameriške zvezne države Severna Karolina kot običajno odpirali svoje profile na Facebooku, so bili zasuti z oglasi republikanskega kandidata za nov mandat v senatu Thoma Tillisa. Vendar se vsem niso prikazovali enaki oglasi. Na enih je bila slika široko nasmejanega politika, ki je obljubljal, da bo »v Washington spet vnesel zdravo pamet«. Na drugih se je Tillis, obdan s sodelavci in s čelado na glavi, sklanjal nad mizo z načrti; napis pod sliko je oznanjal, da ima »izkušnje, da ponovno zažene gospodarstvo«. V tretji različici pa je z oglasov srepel obraz vojaka, namazanega v maskirne barve, ki je volivcem in volivkam zagotavljal, da je njihova varnost za Tillisa »osrednja prioriteta«.

Fotografije, ki naj bi predstavljale žrtve muslimanskih napadalcev v Nemčiji, so v resnici nastale leta pred begunsko krizo.

Fotografije, ki naj bi predstavljale žrtve muslimanskih napadalcev v Nemčiji, so v resnici nastale leta pred begunsko krizo.

V letu pred valom volitev v Sloveniji je SDS začela pospešeno graditi mrežo »alternativnih medijev«. Njen namen je enak kot pri Trumpovem Projektu Alamo in nepregledni množici portalov.

Izbira, na katerem profilu bo pristal kateri tip oglasa, ni bila naključna. Tillisov štab je z različico z vojakom nagovarjal volivce, ki so bili ocenjeni kot nevrotiki. Čelada in načrti so bili za »načelne«, nasmeh pa za »nekonfliktne«. Na prvi pogled se zdi, da gre za povsem nedolžno početje. Toda republikanskim strategom je končno uspelo doseči sanje vseh politikov: uspelo jim je, da so se zavlekli v glave volivcev in volivk, oblikovali so propagandne pakete, prilagojene posameznikovim prepričanjem. Strategija je uspela. Tillis je po javnomnenjskih raziskavah še dva tedna pred volitvami zaostajal za svojim tekmecem za približno 15 tisoč glasov, na koncu pa ga je premagal s prednostjo skoraj 50 tisoč glasov. Toda še večji uspeh kot zanj je bila ta zmaga za podjetje, ki je odigralo ključno vlogo v kampanji, ko je priskrbelo in analiziralo podatke, s katerimi je republikanskemu senatorju uspelo pogledati globoko v osebnosti svojih volivcev. Cambridge Analytica se je dokončno prebila v prvo ligo političnih svetovalcev na globalni ravni.

Nova24TV je objavila posnetek nasilja. Napadov na ženske v videoposnetku niso zagrešili migranti, temveč je šlo za starejšo igro »knockout game«.

Nova24TV je objavila posnetek nasilja. Napadov na ženske v videoposnetku niso zagrešili migranti, temveč je šlo za starejšo igro »knockout game«.

Izvirni greh

Danes je družba seveda neprimerno bolj znana po svojem prispevku k izvolitvi Donalda Trumpa za predsednika ZDA. A prav Tillisova kampanja je pomenila prvo demonstracijo moči podatkov, ki jih je podjetje vsega nekaj mesecev pred tem kupilo od ruskega psihologa Aleksandra Kogana, sicer profesorja na univerzi v britanskem Cambridgeu. Ta je do njih prišel prek Facebooka.

Pot pretvezo, da izvaja osebnostne študije, je novačil uporabnike Zuckerbergovega omrežja in jim za udeležbo v anketah plačeval po dva dolarja. Tako je zbral natančne podatke o stališčih, predsodkih, hrepenenjih in preferencah približno 270.000 Facebookovih uporabnikov. To pa je bil šele začetek; prek sistema medsebojnih povezav, prijateljstev, všečkov in označb je Kogan prišel tudi do podatkov o prijateljih svojih anketirancev. Nastala je baza, v katero je bilo zajetih na milijone ljudi. »Način, na katerega so prišli do teh podatkov, je vsekakor sporen. V EU so tovrstne zlorabe zagotovo prepovedane z zakoni, poleg tega jih je Cambridge Analytica zbirala z jasno izraženimi slabimi nameni,« pravi Filip Dobranić, programer skupine Danes je nov dan, sicer pa sociolog in filozof.

Podobnost med »afero« s fundacijo Clintonovih in »afero« z Iranci v NLB je očitna. V obeh primerih so začetne informacije prišle iz struktur, zvestih politični stranki.

Vendar se korporacija ni ozirala na etične pomisleke. Nakup omenjene baze je bil pač prvovrstna poslovna poteza. Zbrane podatke so v Cambridge Analytica skrbno analizirali z množico zapletenih algoritmov in prišli do zanesljivih sklepanj o ključnih osebnostnih lastnostih vsakega izmed posameznikov, ki se je znašel v njej. Njihovi odgovori na »ankete«, kot je bila Koganova, ter zgodovina dejavnosti na Facebooku so strategom Cambridge Analytice omogočili, da z veliko verjetnostjo sklepajo o njihovih potrošniških navadah, spolnih preferencah, umetniškem okusu ter seveda političnih prepričanjih. S tem je korporacija prišla do kapitala, za katerega je bila politika pripravljena odšteti bogastvo.

Nova24TV je objavila, kako naj bi CNN zrežiral protest muslimanov, v resnici gre za posnetek, kjer novinarka CNN protestnikom daje navodila, kako naj se postavijo.

Nova24TV je objavila, kako naj bi CNN zrežiral protest muslimanov, v resnici gre za posnetek, kjer novinarka CNN protestnikom daje navodila, kako naj se postavijo.

Za zidovi Alama

Preboj je sledil po poslu s Tillisom, za katerega so dobili 345 tisoč dolarjev plačila. Eden ključnih donatorjev republikanske stranke, milijonar in soustanovitelj razvpitega fake news portala Breitbart Robert Mercer, je rade volje odprl denarnico in v Cambridge Analytico – v upravnem odboru družbe je sedel prvi človek Breitbarta Steve Bannon – vložil 15 milijonov dolarjev. Republikanski senator Ted Cruz pa je podjetju za pomoč pri predsedniški kampanji plačal skoraj šest milijonov dolarjev – vendar zaman. Prehitel ga je namreč Trump, ki je od Cambridge Analytice odkupil osebne podatke o približno 50 milijonih Američanov. Prav to gradivo je postalo temelj doslej najuspešnejšega modela zlorabe osebnih podatkov za politično manipulacijo. Gre za Projekt Alamo, ki ga sedaj zaradi domnev, da so bili zbrani podatki lahko na voljo tudi ruskim obveščevalcem, preiskuje tudi posebni tožilec Robert Mueller.

Projekt je že leta 2016 obširno analiziral strokovnjak za spletni marketing Rikard Lindholm, kasneje pa so nanj postali pozorni tudi uveljavljeni mediji kot so Bloomberg, Salon in Vanity Fair. Njihovo poročanje je osvetlilo vlogo, ki jo je pri Trumpovem vzponu odigral nekdanji košarkar, sedaj pa glavni republikanski guru za spletni marketing Brad Parscale. Ta je z uslužbenci Cambridge Analytice združil njen arhiv s podatkovno bazo republikanske stranke in sestavil mrežo, v kateri so zbrani profili približno 220 milijonov Američanov in Američank. V vsakem profilu Projekta Alamo je štiri do pet tisoč spremenljivk, ki podrobno opisujejo posameznikovo življenje, tako na spletu kot zunaj njega. Te spremenljivke so nato obdelali po modelu OCEAN, ki ga je razvil poljski psiholog Michal Kosinski. Slednji analitikom razkriva, kako odprt je posameznik za nove izkušnje, koliko je perfekcionist, ali je ekstro- ali introvertirana osebnost, je timski igralec in kako hitro se razburi.

Osnova za lažno novico o zrežiranem protestu je bil videoposnetek tviteraša, ki ga je izrabil skrajni desničar Mike Cernovich.

Osnova za lažno novico o zrežiranem protestu je bil videoposnetek tviteraša, ki ga je izrabil skrajni desničar Mike Cernovich.

»Ni treba, da so zadeve resnične«

Zbirka je brez primere v dosedanji zgodovini človeštva. In Parscale je prav dobro vedel, kaj storiti z njo. Pridobljene podatke je uporabil, da je volivce in volivke zasul z natančno usmerjeno in skrbno oblikovano vsebino. Ure in ure je vodja Projekta Alamo na svojem prenosniku lastnoročno oblikoval oglase na Facebooku in jih pošiljal točno določenim skupinam uporabnikov. Skupaj je naročil in objavil za 20 milijonov oglasov. Parscale pa je splet zasul že z drugo vrsto vsebine – z animacijami, montažami, memeji in, seveda, teorijami zarote, politično propagando in lažnimi novicami, objavljenimi na posebej za ta namen postavljenih spletnih straneh. »Ni treba, da so zadeve resnične, da bi jim ljudje verjeli,« se je kasneje novinarjem pod krinko hvalil predsednik uprave Cambridge Analytice Alexander Nix, ki je tesno sodeloval s Parscalom.

Poslanec SDS Franc Breznik je objavil fotografijo množice trupel, ki naj bi prikazovala povojne poboje v Sloveniji. Na podobi so  množična grobišča umorjenih Judov, ki so jih pobili Nemci.

Poslanec SDS Franc Breznik je objavil fotografijo množice trupel, ki naj bi prikazovala povojne poboje v Sloveniji. Na podobi so množična grobišča umorjenih Judov, ki so jih pobili Nemci.

Trumpova digitalna vojska je med predsedniško kampanjo ustvarila okoli sto tisoč kreativnih vsebin, ki jih je z veseljem razširjala prek desničarskih portalov, kot je Breitbart, in prek družbenih omrežij. Hillary Clinton je resno bolna! Hillary umira in demokrati so v paniki! Hillary je lezbijka! Njena ljubica je dolgoletna svetovalka Huma Abedin! Ali pa tudi ne – Clintonova sta v resnici pedofila, ki zlorabljata otroke v neki washingtonski piceriji! In seveda zgodba o »prekletstvu Clintonov«, po kateri naj bi slavni par naročil umore cele vrste sodelavcev, ki so želeli razkriti njune umazane skrivnosti. Na vesti bi naj imela 48 likvidacij, je trdil splet. Volivci so brali in se zgražali.

Dušenje nasprotnih glasov

Strategija Trumpovih digitalnih propagandistov je bila neverjetna. Namesto da bi na podlagi gore na sporen način zbranih podatkov izkoristili Facebook za utrjevanje prepričanj svojih volivcev, so se spravili nad posameznike, ki so po izsledkih algoritmov sodili v volilno bazo Clintonove. Ciljali so na tri skupine prebivalstva: mlade ženske, bele liberalce in Afroameričane. Iz Projekta Alamo so njihove Facebook profile vztrajno obstreljevali z lažnimi novicami in teorijami zarote, ki so se počasi zažirale v njihovo podzavest. Za temnopolte volivce so pripravili animacijo v stilu South Parka, v katero so liku Hillary v usta položili citat iz leta 1996, ko je Afroameričane imenovala za »superplenilce«. Ženske so prejemale posnetke, ki so jih opominjali na zunajzakonske afere Billa Clintona in jih prepričevali, da gre za spolnega obsedenca. Prebivalci »Malega Haitija«, četrti floridskega mesta Miami, so lahko prebirali objave o nepravilnostih pri postavljanju bolnišnice po haitijskem potresu leta 2010.

Osrednjo vlogo pri razširjanju lažnih novic imajo tednik Demokracija, televizija Nova24 in tabloid Škandal24.

Gre za taktiko »potlačenja« nasprotnih glasov, na katero je Parscale nadvse ponosen. Z njo je Trumpova kampanja učinkovito prebila informacijske mehurčke nasprotnih volivcev in jim vsilila svoje agende. »Razumel sem, da je Facebook tisti, ki bo Trumpu prinesel zmago,« je Parscale razložil v enem redkih intervjujev. Seveda je pretiraval. Digitalne tehnologije in socialna omrežja sami zase nimajo dovolj moči za tako velike preobrate, pač pa jih je Trumpov štab uporabljal v navezi s tradicionalnimi metodami anketiranja in zgodovinske, ekonomske in demografske analize. Poleg tega so republikancem šle na roko manipulacije z volilnim sistemom, predvsem z določanjem novih mej med okraji in s spremembami predpisov o registraciji volivcev, pojasnjuje Filip Dobranić. »Nekdo je moral opraviti cel kup dodatnih raziskav, da so se odločili, kako bodo uporabili zbrane podatke o volivcih.« Šele s kombinacijo vseh metod je Trumpovi kampanji svoji nasprotnici uspelo odžreti odstotke, ki so se na volitvah izkazali za ključne. Med državami, kjer so republikanci na volitvah leta 2016 najučinkoviteje znižali volilno podporo demokratom, je bila tudi Florida.

Podobno kot Breznik je ravnal Janša, njegov zapis je v angleščini, da bi ga razumeli njegovi prijatelji v Evropi.

Podobno kot Breznik je ravnal Janša, njegov zapis je v angleščini, da bi ga razumeli njegovi prijatelji v Evropi.

Oktavijan in noriški kralj

Projekt Alamo je bil popoln uspeh. Zato ni čudno, da se je Trump že vnaprej odločil, da bo ponovno kandidiral za predsedniški mandat. Nedavno je razglasil, da bo vrhovni vodja kampanje v letu 2020 prav Brad Parscale. Trumpovo zmagoslavje pa je navdušilo populiste po vsem svetu. Tudi v Sloveniji, ki v obdobju pred predsedniškimi volitvami doživlja poplavo sumljivih medijev, ki širijo lažne novice in politično propagando. »Vse te spremembe, tudi v zunanjem okolju, bodo povzročile valovanja, ki se bodo prenesla k nam, temu se enostavno ni možno izogniti,« je 16. novembra 2016 na zborovanju goriške SDS napovedal predsednik stranke Janez Janša.

Janša, ki se je desetletje pred tem opekel z izdajanjem nezakonitih predvolilnih brezplačnikov, je z zanimanjem opazoval, kako Trump odpira svoje spletne portale in izkorišča splet za širjenje svoje agende. Junija 2016 se je celo udeležil republikanske konvencije v Clevelandu, od koder je v zanosu tvital, da vzpon Trumpovega klana za ZDA pomeni isto kot oblikovanje julijsko-klavdijske dinastije za stari Rim. In ko je republikanec kasneje postal novi predsednik, je Janša na omenjenem zborovanju SDS njegovo zmago označil za čudež. »Kako je možno, da je nekdo tak zmagal, če so ga vsi proglasili za 'luzerja', tudi ameriški mediji. Od 300 po rangu največjih ameriških medijev so Trumpa podprli samo trije. Ampak ker danes internet omogoča številna omrežja, preko katerih ljudje lahko komuniciramo neposredno med seboj, je kljub tej fronti, soglasnemu nasprotovanju praktično, on zmagal.«

Poslanka SDS Alenka Jeraj je objavila fotografijo značke, ki naj bi bila izdana leta 1941 ob skupni proslavi komunistov in nacistov v Trbovljah. V resnici gre za odlikovanje poveljnikom Rdeče armade v obdobju med letoma 1918 in 1920

Poslanka SDS Alenka Jeraj je objavila fotografijo značke, ki naj bi bila izdana leta 1941 ob skupni proslavi komunistov in nacistov v Trbovljah. V resnici gre za odlikovanje poveljnikom Rdeče armade v obdobju med letoma 1918 in 1920

Po Trumpovem zgledu

Tudi Janša se je odločil, da se ne bo več pustil razglašati za »luzerja«. V letu pred valom volitev v Sloveniji je tako SDS začela pospešeno graditi mrežo »alternativnih medijev«. Ta služi enakemu namenu kot Trumpov Projekt Alamo in nepregledna množica portalov in zbuja enaka občutja strahu, jeze in paranoje. Slovenijo vodi udbomafija! NLB je gnezdo iranskih teroristov! Migranti prihajajo, da bi posilili slovenska dekleta! Milan Kučan je utelešenje vsega zla! Ali pa tudi ne – utelešenje vsega zla je Janez Zemljarič!

Osrednjo vlogo pri razširjanju tovrstnih pogledov imajo tednik Demokracija, televizija Nova24 in tabloid Škandal24, ki utrjujejo obstoječo Janševo volilno bazo z objavami lažnih novic in radikalne propagande – na primer z nedavnimi zapisi o ljubljanski fakulteti za socialno delo kot o »valilnici levičarskega džihada in LGBT kalifata« ter o problemu radikaliziranih otrok ISIS v Britaniji, ki mu bojda »ni videti konca«. Poleg njih je v zadnjem letu vzniknila množica spletnih strani, ki negujejo videz objektivnosti ali pa vsaj argumentiranosti, pod katerim skušajo z mehkejšimi propagandnimi vsebinami nagovarjati potencialne volivce levice in neopredeljene. Tako so naredili množico strani, ki se domnevno ukvarjajo z lokalno problematiko, »domačim krajem«, da pač nepoučeni bralec ne bi pomislil, da so del nekega političnega stroja.

Portal V fokusu je na primer poročal o poslancu SMC Dušanu Radiću kot »prvaku med poslanci po izrečenih vulgarizmih« in objavil navidez povsem nedolžen intervju z Janševim političnim zaveznikom Bojanom Požarjem. Stran E-koroška, ki jo upravlja Jon Petek, sin glavnega medijskega izvajalca SDS Mira Petka, izkorišča projekt Tretje razvojne osi za krepitev regionalne zavesti in razočaranja nad vladajočo politiko v Ljubljani. Svoje dodaja še nekdanji politično nastavljeni urednik Dela Peter Jančič, danes samooklicani borec proti lažnim novicam, ki na svojem portalu v političnih »analizah« diskreditira Janševe nasprotnike in poveličuje poteze SDS. To pa je le nekaj Janši zvestih komunikacijskih kanalov, ki so se odprli v zadnjih mesecih. Enako pomembni pa so za njihove cilje kanali, ki so jih oblikovali drugi. Na primer Mark Zuckerberg.

Janša na Twitterju namiguje, da zgodovinski dokumenti dokazujejo, kako je Mitja Ribičič ukazal likvidacije.

Janša na Twitterju namiguje, da zgodovinski dokumenti dokazujejo, kako je Mitja Ribičič ukazal likvidacije.

Vse za všeček

V skladu s Trumpovim modelom je oblikovanje lastne medijske mreže zgolj prvi korak za širjenje strankarske propagande. Njena ključna nadgradnja so socialna omrežja na čelu s Facebookom in Twitterjem. Na njih SDS vztrajno krepi svojo prisotnost. Ter javnosti servira propagando, kot je bila nedavna objava poslanke Alenke Jeraj, ki je delila sliko značke v obliki nacistične svastike, prepleteno z rdečo zvezdo. Pod njo pa zapisala, da gre za fotografijo značke, izdane leta 1941 za skupno proslavo komunistov in nacistov v Trbovljah. V resnici pa je šlo pri objavi, ki je požela 72 všečkov in 142 odzivov, za lažno novico. Kot je razkril bloger Roni Kordiš - Had, je slika prikazovala rusko vojaško odlikovanje iz let po prvi svetovni vojni. Mimogrede, kako pomembna so spletna omrežja za SDS, kaže tudi podatek, da stranka poleg polnopravnega članstva simpatizerjem ponuja tudi možnost sodelovanja v obliki »podpore ali prijateljstva«. Za status podpornika se posamezniku ni treba včlaniti vanjo, se pa pričakuje, da bo »prejemal elektronske informacije o aktualnih političnih zadevah« in »aktivno delil prijateljstvo preko socialnih omrežij.«

Od pasje bombice do atomske eksplozije

Osrednji cilj propagandnih modelov, ki jih postavljajo populisti, pa ni zgolj utrjevanje lastnih občinstev, temveč tudi nagovarjanje gledalcev, bralcev in poslušalcev uveljavljenih medijev. »Treba je vedeti, da zgolj lažne novice niso dovolj za obrat volilnega telesa. Fake news so uporabne kot sredstvo hipne čustvene aktivacije, gradnja lastne volilne baze pa traja dlje časa. Stranka mora graditi svoj diskurz in ga sproti utrjevati, to pa je dolgoročen proces,« pravi Dobranić. Viri lažnih novic tako skušajo doseči, da bi njihove vsebine povzela tudi kredibilna občila. Dober primer so »razkritja« glavnega Trumpovega tovrstnega medija Breitbart o nepregledni množici goljufij, kraj, utaj in primerov pranja denarja, ki naj bi jih zakonca Clinton zagrešila prek družinske fundacije. Breitbartov urednik Peter Schweizer je sredi volilne kampanje leta 2016 celo izdal knjigo, v kateri je pod krinko preiskovalnega novinarstva zbral vse teorije zarote o fundaciji. Njegove očitke je nato povzemala vrsta uglednih medijev, kot sta New York Times in Wall Street Journal. Histerija pa je dosegla vrhunec, ko je pod pritiskom medijev in javnosti preiskavo poslov zakoncev Clinton začela še FBI. Kmalu je prišlo na dan, da je bila glavni vir prenapetih agentov Schweizerjeva knjiga. Preiskava še traja, doslej pa menda ni ponudila konkretnih dokazov, ki bi omogočali nadaljevanje kazenskih postopkov.

Ko boste naslednjič prižgali računalnik, pomislite na to, da nekdo ve, kaj gledate, kaj vam je všeč, kaj vam ni všeč, in da je v to objavo, ki vas je pravkar iztirila, vložil nemalo denarja. In da točno ve, kaj dela.

Skoraj povsem enako se je v Sloveniji odvijala zgodba o iranskem pranju denarja v NLB, ki so si jo v SDS izbrali za diskreditiranje svojih nasprotnikov. Stranka je zgodbo iz leta 2010 lansirala lani prek parlamentarnih komisij, ki ju obvladujeta njena poslanca Anže Logar in Branko Grims. Čeprav so sporne transakcije že pred leti pregledale vse pristojne institucije in čeprav tudi Sova ni ugotovila večjih nepravilnosti, so se Janševi mediji nemudoma razpisali o škandalu vseh škandalov in zaroti, ki jo je skovala udbomafija. Katere del so, pripravno, vsakršni politični antipoli skrajne desnice. Njihovo vpitje je bilo dovolj glasno, da so ga povzeli tudi kredibilni mediji. In tako je pripovedka o atomski bombi, ki jo je Iran gradil z denarjem, opranim prek Slovenije, postala del naše kolektivne zavesti, njeni akterji pa sinonim za pokvarjenost.

V večni senci škandala

Podobnosti med »afero« s fundacijo Clintonovih in »afero« z Iranci v NLB je očitna. V obeh primerih so začetne informacije prišle iz struktur, zvestih politični stranki. V obeh primerih sta ti stranki zgodbi zavrteli prek svojih medijskih omrežij, kar jima je zagotovilo dovolj pozornosti, da so se morala vanje vključiti še ostala občila. In v obeh primerih pristojne institucije za zdaj niso našle nobenih potrditev, da škandalozne trditve držijo. Toda ko gre za propagando, ni pomembna resnica, temveč učinek.

Tovrstno delovanje kaže, da je SDS po Trumpovem vzoru nadgradila svojo strategijo in začela ciljati tudi na občinstva zunaj svoje tradicionalne volilne baze. Filozof Boris Vezjak, eden največjih poznavalcev slovenske medijske krajine, tako opozarja, da lažne novice sestavljajo »manj kot deset odstotkov vseh težav, ki jih prinašata klasična politična propaganda in psihopolitika sovraštva in laganja. Ker je daleč največ propagandnega dogajanja namenjenega manipuliranju in zavajanju na težje ujemljive načine, ki terjajo več napora pojasnitve: grobemu posploševanju in poenostavitvam, demonizaciji in diskreditaciji 'ad hominem', retoričnim ali argumentacijskim sklicevanjem na čustva, še zlasti strah, pa tudi širjenju zmanipuliranih miselnih vzorcev in kognitivnih pristranosti s pomočjo medijev.«

Propaganda je postala institucionalizirana

Točno to pred volitvami v Sloveniji počnejo Janševi medijski sateliti. Ustvarjajo občutek izrednih razmer, ki jih lahko reši le SDS. Ter po vzoru Trumpove kampanjo »tlačijo« pripravljenost volivcev drugih strank, da se politično aktivirajo. Jančič tako piše o poslancih levih strank, ki naj bi pred volitvami v državni zbor vlagali zakonodajo, s katero »skrbijo za nacionalne pravice socialističnih Jugoslovanov, zatirajo pa katolike«. V Fokusu pa objavljajo zapis o otrocih »delovnih migrantov, ki so upravičeni do enakih otroških dodatkov kot lokalni delavci«. Te objave temeljijo na resničnih podatkih in navedbah, ki pa so vzete iz konteksta in uporabljene za podpiranje Janševe agende. S tem premišljeno gradijo okvir, v katerem so posamezniki bolj dovzetni za vsebine, ki jih zagovarja SDS. »Težava ni v obstoju medijske mreže okoli Nove 24, temveč v tistem, ki jo upravlja in izkorišča svojo moč v protidemokratične namene. Če se neki posameznik ali pa celo medij enkrat zlaže, to še ni takšen problem. Če pa imamo politično stranko, ki sistematično laže in zavaja, imamo resno težavo,« pravi Dobranić.

Dokument o krivdi Mitje Ribičiča, ki ga je podpisal nekdo z imenom Ribič.

Da se da na spletu manipulirati tudi z arhivskimi dokumenti, je dokazal tudi ljubiteljski zgodovinar Roman Leljak, ki dokument o ukazu za povojne likvidacije pripisal kar Mitji Ribičiču, čeprav je na dokumentu napisan priimek Ribič. To sta povzela in delila tudi Janez Janša in novinar Boris Cipot, članek o tem pa je objavil celo tednik Reporter.

Seveda v Sloveniji ti procesi po dosegu in kompleksnosti niso niti blizu ravni, na kateri deluje Trumpov Projekt Alamo. Miro Petek ni Brad Parscale in Peter Jančič ni Steve Bannon. Prav tako slovenskim populistom ni treba poslovati s Cambridge Analytico ter z nedovoljenimi metodami pridobivati podatkov, na podlagi katerih bi posebej usmerjali svoje vsebine proti različnim skupinam volivcev in volivk. Slovenski prostor je namreč tako majhen, da njihova propaganda zlahka doseže privržence in tudi prebije njihove informacijske mehurčke. Potrebnih je vsega nekaj tisoč klikov, da neka vsebina postane viralna. Kot so bile viralne lažne novice o množičnih posilstvih, ki naj bi jih zagrešili begunci, in iz konteksta vzete navedbe o iranskem pranju denarja v NLB. Janša potrebuje neprimerno manj od Trumpa, da svojo propagando spravi v mainstream.

Kako pomembna so spletna omrežja za SDS, kaže tudi podatek, da stranka poleg polnopravnega članstva simpatizerjem ponuja tudi možnost sodelovanja v obliki »podpore ali prijateljstva«.

Prav zato je ameriški primer toliko bolj poučen. Janša ne skriva svojega občudovanja do Trumpa in njegovega modela vzpostavljanja »nove dinastije«, razklane ZDA pa nazorno kažejo, kakšni so lahko skrajni učinki propagande. Filozof Vezjak zato meni, da smo že lahko upravičeno zaskrbljeni nad početjem slovenskih populistov. »Slovenija je z ustanavljanjem neskrito strankarskih medijev, česar žal novinarski ceh nikoli ni zares obsodil, stopila na pot antidemokratičnih držav, zaradi česar se omenjeni učinki politične propagande in psihopolitike dobesedno normalizirajo in s tem dosegajo še močnejše, potrojene učinke. Pred desetimi leti to ni bilo normalno, zato je Janša še tajil lastne brezplačnike, prodane novinarske duše pa so se skrivale pod smešnimi psevdonimi. Danes takšne zatajitve ni več, novinarji pa nesankcionirano zastavljajo prava imena pod svoje grmade laži. Propaganda je postala institucionalizirana in temu nihče ne oporeka.«

Ko boste naslednjič prižgali računalnik, pomislite na to, da nekdo ve, kaj gledate, kaj vam je všeč, kaj vam ni všeč, in da je v to objavo, ki vas je pravkar iztirila, vložil nemalo denarja. In da točno ve, kaj dela.

V okviru teme JANŠALYTICA: UVOZNIKI LAŽI si preberite tudi:

  • Janšalytica. Trump je potreboval Cambridge Analytico, da je prevzel oblast v ZDA. Janez Janša, ki odkrito kopira njegov propagandni model, za zmago v Sloveniji potrebuje neprimerno manj. Pišeta Vasja Jager in Grega Repovž.
  • Kako potujejo laži. Kdo in kako je zavajal na spletu. Piše Izak Košir.
  • Prijatelji za vedno. Zakaj bi bilo treba Facebook nacionalizirati. Piše Marcel Štefančič, jr.
  • Zbezljani Facebook. Družbeno omrežje Facebook je začelo ogrožati demokracijo. Uporabniki se odvračajo od njega. Kje se je zataknilo? Piše Thomas Schulz. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev