MLADINA Trgovina

Vanja Pirc

23. 12. 2010  |  Mladina 51  |  Politika

Za vse družine

Ideološke zapreke novemu družinskemu zakonikU grozijo, da bo od strokovnih rešitev, ki zmanjšujejo diskriminacijo, ostalo bolj malo

/media/www/slike.old/mladina/novoletnaistospolna_druina_bkimg_5061.jpg

© Borut Krajnc

Maja in Jerneja živita v registrirani lezbični partnerski skupnosti in imata sina Vena. Družinica velja za prvo slovensko družino z istospolno usmerjenimi starši, z mamama, ki sta se odločili izstopiti iz anonimnosti ter svoja obraza in obraz njunega malčka pokazati v javnosti. V istospolnih družinah naj bi pri nas sicer živelo okoli 200 otrok.
Maja in Jerneja sta v javnosti prvič nastopili spontano, ko so ju novinarji po konferenci o istospolnih družinah, ki je bila oktobra lani v Ljubljani, zaprosili za kratko izjavo. Zanimanje medijev sta zbudili zato, ker je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve približno takrat razkrilo prve obrise novega družinskega zakonika, ki naj bi prinesel številne novosti v razumevanje slovenskih družin. Uvedel naj bi širši, sodobnejši pojem družine, med drugim pa naj bi poskrbel tudi za to, da bi Slovenija kot ena prvih držav na svetu družinam z istospolno usmerjenimi starši priznala enake pravice kot družinam s heteroseksualno usmerjenimi starši. Istospolno usmerjeni starši bi se po novem lahko poročili in posvojili otroke.
Čeprav napovedane spremembe odpravljajo dosedanjo diskriminacijo, ki temelji na spolni usmerjenosti, je predlog naletel na zgražanje politične desnice, RKC in redkih državljanskih pobud. Maja in Jerneja sta se takrat zavestno odločili izpostaviti. Njuna družinica je letos postala prepoznaven obraz kampanje »Za vse družine! Za pravice vseh otrok. Za človekove pravice.«, ki jo je v podporo novemu družinskemu zakoniku pripravila koalicija številnih nevladnih organizacij, ki se zavzemajo za uresničevanje človekovih pravic. Pozneje je nastopila tudi v podobni kampanji Študentske organizacije Univerze v Ljubljani.
Pričakovanja so bila velika, a družinski zakonik več kot leto dni po prvi predstavitvi v javnosti še vedno tiči v parlamentarni proceduri. Tam je zaradi neštetih predlaganih amandmajev dobesedno obstal in nič ne kaže, da bi bil lahko že kmalu sprejet, kaj šele, da bi lahko začel veljati. Blokado so seveda povzročili tisti, ki nasprotujejo, da bi ta dokument nadomestil zastarelo, več kot 30 let staro družinsko zakonodajo. Ali če smo natančnejši, blokado so povzročili tisti, ki v resnici nasprotujejo nekaj členom družinskega zakonika, ki zadevajo istospolno usmerjene.
Slednji se zaradi tega iz dneva v dan spopadajo s številnimi birokratskimi ovirami. Svojo partnersko zvezo lahko denimo registrirajo, a s tem ne dobijo vseh pravic, ki pripadajo heteroseksualnim poročenim parom. Tudi Maja in Jerneja sta registrirali svojo partnersko zvezo, potem ko sta sklenili, da bosta imeli otroka. S pomočjo darovalca ga je rodila Maja. Jerneja je smela biti pri porodu, velike težave pa je imela pozneje, ko je želela partnerko in otroka obiskati v porodnišnici, saj so bili obiski formalno dovoljeni le očetom. Zapletalo se je tudi pri dokazovanju, da je kot Venova druga, nebiološka mama enakovreden starš, pa pri vpisu v matično knjigo, pri otroškem dodatku ... skratka pri vseh tistih postopkih, kjer družine s heterospolnimi starši neenakosti praviloma ne občutijo. Jerneja pravno v Venovem življenju ne obstaja.
Nerazumevanje za vse naštete težave, ki ga z blokado družinskega zakonika v parlamentu kaže politična desnica, je le simptom širšega družbenega problema. Nestrpnosti do drugačnih pri nas še zdaleč niso izpostavljeni le istospolno usmerjeni, temveč tudi mnoge druge manjšinske skupine, tudi denimo Romi, izbrisani ali samske ženske. Nekoliko upanja, da se v družbi obeta več razumevanja do istospolno usmerjenih, je letos kljub vsemu vlila odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani. Trojico, ki je lani pred lokalom Open napadla enega bolj izpostavljenih slovenskih gejevskih aktivistov Mitjo Blažiča, je spoznalo za krivo kaznivega dejanja spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti v sostorilstvu. Vsi trije so dobili leto in pol zaporne kazni. Kljub optimizmu, ki ga je prinesla sodba, pa se je že kmalu izkazalo, da je realnost še vedno daleč od papirnatih zavez o strpnosti, ki jih od nas zahtevajo mednarodni dokumenti o varovanju človekovih pravic. Ob razglasitvi sodbe se je na manifestaciji pred sodiščem zbrala množica mladih v podporo obsojenim napadalcem in med njimi je bilo opaziti tudi neonaciste oziroma pripadnike skupin, ki so znane po nestrpnosti. Še huje je, da smo bili le nekaj tednov pozneje, ob obletnici napada na Blažiča, priča novemu napadu na lokal Open, tokrat z molotovkami in spreji. Napad je doživela tudi hiša sodnice, ki je obsodila Blažičeve napadalce.
Vse te dogodke je seveda treba obsoditi. Obsojanje si zasluži tudi nedavna pobuda Civilne iniciative za družino in pravice otrok, ki jo vodi Aleš Primc ter ki je zagnala vik in krik, češ da šole s tem, ko že trinajst let izvajajo delavnice, na katerih učijo strpnosti do istospolno usmerjenih, otroke sprevračajo v homoseksualce. Prav ta odziv je dokaz za to, kako nujno potrebujemo takšna predavanja o človekovih pravicah. In to ne le v šolah. Očitno jih bolj kot otroci potrebujejo odrasli. Vse namreč kaže, da sta osveščanje in izobraževanje edini sredstvi, s katerima družine, kot je Majina, Jernejina in Venova, v prihodnje ne bi bile več senzacija, ampak bi skupaj s preostalimi »drugačnimi« družinami, od enostarševskih do posvojiteljskih in rejniških, postale nekaj tako samoumevnega, da niti pomislili ne bi več na to, kakšnega spola so njihovi člani ter koliko izmed njih jih je v biološkem in koliko v socialnem sorodstvu. Družinski zakonik je priložnost, da Slovenija glede tega vsaj na papirju postane zgled v svetovnem merilu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.