Kako hočejo evropski funkcionarji premagati brezposelnost?

Evropski funkcionarji v zadnjih mesecih državljane prepričujejo, da je ukrepanje proti brezposelnosti, zlasti brezposelnosti mladih, njihova prednostna naloga. Zagotavljajo, da bo službe za 26 milijonov brezposelnih mladih, zagotovili z garancijo za mlade, na podlagi katere morajo države članice, ki so vključene (med njimi je tudi Slovenija), mladim najkasneje v štirih mesecih po zaključku šolanja ali po tem, ko postanejo brezposelni, zagotoviti kakovostno zaposlitev, vajeništvo ali nadaljnje šolanje.

Nadalje skušajo evropski funkcionarji brezposelne mlade prepričati, da bodo kmalu lahko našli zaposlitev, prek izmenjav, ki jih omogoča program Erasmus+. Mlade iz držav, kjer je kriza največja, pošiljajo iskat zaposlitev v države, kjer so delovna mesta, pri tem pa jih ne zanima, kakšne posledice bo to imelo za njihove domače države.

Spomladi leta 2008, torej pol leta, preden je ameriška finančna kriza prišla v Evropo, je v Bruslju inštitut EPC organiziral razpravo o begu možganov. »Tukaj imam pismo svoje nekdanje učenke. Prosi me za pomoč, naj pomagam, da ne bo vsakdo, ki lahko gre, odšel delat v tujino. V Romuniji tako rekoč ni več mogoče dobiti kvalificiranega instalaterja, električarja, primanjkuje zdravnikov, medicinskih sester. Otroci odraščajo brez staršev, zanje skrbijo starejši bratje in sestre ali stari starši, s svojimi starši se pogovarjajo le po telefonu ali prek interneta,« je tam obupana svarila romunska evropska poslanka Gabriela Creţu.

Opozarjala, da ne gre zanemariti socialnega vidika selitev delavcev. Kot bivša učiteljica ve, kakšne težave imajo otroci, ki odraščajo brez staršev oziroma mladostniki, ki morajo skrbeti za mlajše brate in sestre. Opozarjala je, da je tudi socialna služba zaradi bega ljudi v tujino premalo usposobljena, da bi jim lahko omogočila potrebno pomoč. Univerze imajo težave zaradi pomanjkanja profesorjev, nekateri gredo v tujino, drugi v gospodarstvo, kjer imajo boljše plače, primanjkuje zdravnikov. Ljudje, ki živijo na vasi, ne morejo čakati, da mlad zdravnik doštudira, to traja šest let, poleg tega mora pridobiti še izkušnje.

Ker ljudje v lovu za denarjem zapuščajo vse, so socialne posledice v družbi zelo hude. V Romuniji družba dobesedno razpada, pa tega nihče noče videti. Nikomur seveda ni mogoče prepovedati, da odide v tujino delat za boljšo plačo kot 150 evrov na mesec, zaradi tega je naloga politike, da ustvari razmere, da državljanom ni potrebno oditi, je opozarjala Gabriela Creţu. Danes mladi in izobraženi ljudje, ki doma ne vidijo več prihodnosti, ne zapuščajo več množično le Romunije, ampak tudi Grčijo, Španijo, Portugalsko, Slovenijo.

Danes je eden od glavnih ukrepov evropskih funkcionarjev v Bruslju povečati mobilnost zaposlenih, da bodo ljudje odšli delat tja, kjer je delo. O socialnih posledicah za matično državo, ne govori nihče. Na Evropski komisiji se naslanjajo na statistiko, ki kaže, da zunaj svoje matične države še zmeraj živi in dela le nekaj odstotkov prebivalcev EU.

Tisti, ki iščejo zaposlitev, se bojijo, da garancija za mlade problema brezposelnosti mladih ne bo rešila, samo za kratek čas bo omilila problem, saj bodo mlade, ki bi morali delati, spet vrnili nazaj v učilnice, ko pa bodo dodatno šolanje ali usposabljanje končali, pa bodo spet ostali brez zaposlitve. Starejši brezposelni, zlasti tisti, stari med 40 in 50 let, pa se počutijo zapostavljeni, saj njihovi problemi zaradi brezposelnosti ne na ravni EU ne doma ne skrbi nikogar od odgovornih niti toliko, da bi predlagal kakšne ukrepe zanje.