Neskončna vojna

Naravnim ujmam se ne da izogniti. Vojni v Ukrajini, ki je rezultat človeških napak pa bi se lahko, vendar si je ne znamo ali nočemo. Žalosti me, pa tudi vedno bolj jezi, premajhno prizadevanje za končanje te vojne. Za sedaj obstajajo le dobronamerne pobude za začasno prenehanje spopadov in začetek mirovnih pogajanj, ki pa nimajo možnosti za uspeh. Namreč, dokler ena ali druga stran računa na možnost izboljšanja svoje vojaške pozicije, dokler ni vsaj okvirno opredeljena končna rešitev konflikta in če pobudnik nima ustrezne moči, da prisili sprte strani za določeno rešitev, ni realno pričakovati posebne uspešnosti od teh pobud. Niti Ukrajina, ki v skladu z mednarodnim pravom upravičeno zahteva umik agresorske vojske z vseh zasedenih območij, niti Rusija, ki trdi, da ima pravico vojaško zaščititi človekove pravice ruskega prebivalstva v Ukrajini in preprečiti intenzivno vojaško organiziranje sosede proti njeni državi, se ne bosta odrekli svojim ciljem, ker jih pretežno podpirajo tudi njihovi državljani in so zanje pripravljeni veliko žrtvovati. Ker tudi zaveznice neomajno podpirajo vojskujoči državi, je najverjetnejša dolgotrajnejša vojna, ki je še najbolj v interesu ZDA zaradi želene družbeno ekonomske slabitve Rusije (pa tudi EU), utrditve Natovega zavezništva, ki olajšuje ohranjanje vodilne vloge ZDA pri uveljavljanju njenih interesov v svetu, zaradi krepitve vojaške industrije ter zaradi izboljšanja konkurenčnosti dražjih ameriških energentov. Verjetno pa tudi evropska gospodarska in politična elita računa, da bi po porazu Rusije, njeni ekonomski oslabitvi in želenih političnih spremembah lahko tudi ona uveljavljala svoje ekonomske interese v prostrani in surovinsko bogati Rusiji.

Kdaj, če ne zdaj?

Mladina je v 34. številki objavila članek z naslovom »Kdaj, če ne zdaj?«, v katerem avtorica Monika Weiss pregledno obravnava ta čas zelo aktualno zadevo, to so visoki dobički, ki jih letos v svojih poslovnih knjigah izkazujejo banke. Ta izjemen pojav si zasluži pozornost tudi spričo tega, ker je večina našega bančnega sistema v tuji lasti, ta pa je to lastnino pretežno pridobila na način, s katerim je bila naša družba v nemajhni meri oškodovana. Tudi zato ponujam bralcu še en pogled na to, od kod bankam nenadoma tako visoki dobički, pa ne zgolj pri nas, saj je podobno v vsej EU. Ker je zadeva vse prej kot preprosta, jo bom poskušal pojasniti s pomočjo nekaj relevantnih podatkov, ki veljajo za slovenske banke oziroma največjo med njimi, to je NLB.

Popravek

Pozne nočne ure in utrujeni prsti so pomešali črke v podnapisu fotografije, objavljene ob članku o Rajmondu Debevcu. Poleg Debevca je na fotografiji njegov dolgoletni trener Lojze Mikolič in ne, kot se nam je zapisalo, Lojze Mikulić. Kdo ve, morda pa je nekje od zadaj sredi noči na vrata potrkal duh pokojnega Branka Mikulića, predzadnjega predsednika vlade rajnke socialistične Jugoslavije. Rajmond Debevec je v času njegovega poveljevanja sicer že tekmoval na olimpijskih igrah in drugih mednarodnih tekmovanjih. In žel uspehe.

Vaja iz odgovornosti

V kolumni v številki 35 dr. Bogomir Kovač sprašuje, zakaj se ne izdajo državne obveznice, s katerimi bi se financirala obnova po poplavah. Sam se za izdajo zavzema zaradi tega, ker je potencialno veliko domačega varčevanja, ki bi se iz depozitov lahko preusmerile v obveznice in zaradi tega, ker bi bila oblast prisiljena k transparentnosti. Oba argumenta seveda stojita. Je pa vseeno potrebno pri sestavljanju virov financiranja za tako velik projekt, kot je obnova po poplavah imeti pred sabo širšo sliko. In ta je, da je treba za financiranje obnove dobiti tudi več nepovratnih sredstev EU. Pri tem merim na analogijo z Italijo, ki je po potresih 2016 in 2017 uspela dobiti dodatna nepovratna sredstva iz kohezije. In pot do dodatnih nepovratnih sredstev je samo skozi to, da se prej usmerijo posojilna sredstva, ki so na voljo, to je pa 2,7 milijarde EUR, ki so na voljo iz Mehanizma za okrevanje in odpornost. Od EU ne gre pričakovati, da bi za Slovenijo odkrivali kaj novega, ponudili so tisto, kar že imajo pravila Solidarnostnega sklada EU (EUSF) in na voljo so posojilna sredstva MOO, ki se v celi EU porabljajo manj, kot je bilo načrtovano. In tu je zelo gospodinjska logika: Draga Slovenija, vzemi tisto, kar imamo, če bo pa tega premalo, se bomo pa takrat pogovarjali… Od EU imamo trenutno zagotovilo, da bo letos v Slovenijo prišlo 100 milijonov in naslednje leto do 300 milijonov EUR prav tako nepovratnih EUSF sredstev. 400 milijonov EUR bo Slovenija dobila od EUSF, če se izkaže, da bo neposredne in posredne škode za 6,8 milijarde EUR, EUSF namreč financira obnovo do nekje 5,5% vse škode. Od tu naprej pa lahko vadimo, kako dobiti druga sredstva. Kolikor lahko spremljamo, je Vlada RS v kalkulacijo vključila domače vire, ki gredo v solidarnostni sklad, zavarovalnine in ko se seštejejo domači viri, še vedno manjka več kot 3 milijarde EUR. To si bo treba izposoditi in sedaj je razmislek naslednji: ali se to izposodi od EU, ki ima 2,7 milijarde EUR na voljo za Slovenijo ali pa se to naredi z izdajo obveznic in se jih proda domačim varčevalcem. In vedenje, da če se porabi 2,7 milijarde EUR posojilnih sredstev (predvsem vir Evropske investicijske banke), se bo lahko v nadaljevanju apliciralo na dodatna nepovratna kohezijska sredstva (tako kot je Italiji uspelo leta 2017 ob sanaciji potresov, so dobili še 1,6 milijarde EUR nepovratnih sredstev), če pa tega ne storimo, se lahko obrišemo za dodatna kohezijska sredstva in lahko uporabimo samo tisto, kar je ostalo iz prejšnje finančne perspektive. V tem kontekstu pa razmislek kaže, da je bolje jemati posojila EIB. Če je to vstopnica za dodatna nepovratna sredstva. Zdaj pa pozor: od 375 milijard EUR posojilne vreče od MOO, ki je pri EIB, do sedaj uporabljenih 47 milijard. Če to napotuje , da je cena kredita EIB primerljiva s tržno ponudbo, skratka, da cena ni kaj posebej ugodna, imamo dve možnosti, da se pogajamo z EIB in EU hkrati in sicer za 2,7 milijarde EUR in dodatno nepovratno kohezijsko milijardo (in se pri zadnjem sklicuje na prakso do Italije v letu 2017). Ker, če se dobi 2,7 milijarde po ceni, ki je podobna tržni in zraven še ena milijarda, smo v bistvu dobili 3,7 milijarde po nižji ceni. Če tega ni mogoče izpogajati, se suho ugotovi EU nima dobrega odgovora za obnovo ekonomij članic po naravnih nesrečah in se gre v izdajo obveznic.

Kar navadite se na gnečo

Izjave nekaterih, da bo širjenje avtocestnega obroča Ljubljana in razširitev povezave do Vrhnike in Domžal povečala pretočnost prometa, so zavajanje.

Mizoginija in kultura brisanja

Mladinin kolumnist Vlado Miheljak je v odgovoru Barbari Rajgelj, Mojci Dobnikar in meni oziroma »zagovornicam emancipatornega potenciala in subverzivnega naboja avtonomne aktivistke T.G«, kot nas je družno etiketiral, »skuhal« pravcati bosanski lonec. Bosanci_ke in Hercegovci_ke to jed uporabljajo tudi kot prispodobo, ko želijo povedati, da je nekaj mešanica različnih sestavin oziroma da gre za kompleksno zadevo ali pojav. V. Miheljak nam, žal, ne razkrije recepta, na podlagi katerega je sestavil svoj bosanski lonec. A na podlagi prebranega se mi zdi, da recepta pravzaprav sploh nima in da je v lonec, brez razmisleka, nametal vse sestavine, ki so se v tistem trenutku znašle v njegovi kuhinji. Za seboj pa je pustil razdejanje, kakršnega za seboj pusti moj desetletni sin, ko eksperimentira v kuhinji. Seveda, kot razumevajoča starša, ki razumeta, da otrok brez kaosa ne more razvijati ustvarjalnosti, razdejanje v kuhinji pospraviva soprog ali jaz, ali pa kar oba skupaj.

Mizoginija in kultura brisanja

Vlado Miheljak je v odzivu na moje pismo zgrešil poanto in s tem potrdil, da ne razume, za kaj pri mizoginiji gre. Prav nič me ne »moti kritika … osebe, ki vstopa na spolzki teren nepooblaščenega prevzemanja vlog itd.«, nasprotno, takšno kritiko imam za nujno. Prav tako nisem apologetka T. Gaber, kot je zapisal, nasprotno, v veliki meri se strinjam z njegovo kritiko njenih ravnanj. Vendar obstaja kritika in obstajata etiketiranje in posmehovanje. In ko etiketiranje in posmehovanje očitno ali v podtonu merita na njen spol, imamo opraviti z mizoginijo.

Diskriminacija na maturi

Julija smo poročali, da je »komisija za splošno maturo Državnega izpitnega centra (RIC)« po oceni zagovornika načela enakosti ravnala diskriminatorno, ko naj bi dijakinji s potrjenimi težavami pri branju – med drugim naj bi trpela zaradi skotopičnega sindroma, ki ga uradna medicina resda ne priznava – onemogočila rabo pripomočka za lažje branje pri pisanju mature. Ob tem so nas iz izpitnega centra opozorili, da RIC ne odloča o prilagoditvah za kandidate s posebnimi potrebami na maturi, niti nihče drug, ki bi ga RIC lahko pooblastil. Člane Državne komisije, s katero sodeluje RIC pri pripravi in izvedbi splošne mature na šolah, po zakonu o maturi imenuje pristojni minister za šolstvo in ne RIC. O prilagoditvah za posamezne kandidate s posebnimi potrebami odloča izključno Državna komisija, ki mora pri odločitvah upoštevati področno zakonodajo. Za nejasnosti v objavljenem članku se RIC-u opravičujemo. 

Mizoginija in kultura brisanja

Ob neproduktivni polemiki z Barbaro Rajgelj, Jasminko Dedić in Mojco Dobnikar se je spet potrdilo, da v tabuje nikakor ni priporočljivo drezati. Pred časom sem doživljal orkestriran napad, ko sem kritično ocenil nekakšen iniciacijski nastop predstavnice in predstavnika takrat nove stranke Vesna v Studiu City (13. 12. 2021). Zapomnili smo si ju po poudarjanju nadideološkosti stranke in sploh problematike okolja ter še zlasti, da na trikrat ponovljeno vprašanje, ali pride v poštev tudi sodelovanje z desnico in Janševo SDS, nista odgovorila. Torej, s politiko, ki javno minimalizira ali kar zanika podnebne spremembe; ki je prav v času omenjenega nastopa izvajala brutalno prakso urejanja problema beguncev; ki je, ne nazadnje, realizirala peklenski načrt za največjo poosamosvojitveno sramoto – izbris dela prebivalstva iz registra. Ker sem nakazal, da je nadideološki spoprijem z okoljsko problematiko iluzija in zavajanje, da tega spoprijema ne gre ločevati od boja za človekove pravice, pravice manjšin, da je navsezadnje tudi ekologija imanentno razredno vprašanje, se je vsulo name, češ da neupravičeno in nekorektno sesuvam »naše«. Khm, naše? Podobno se je vsulo, ko sem napisal, da je kandidatka Levice na lanskih županskih volitvah za MO Ljubljana Nataša Sukič vstopila v kampanjo popolnoma nepripravljena, oborožena zgolj s splošnimi floskulami, in nastopala z opazno nerazčiščenimi razmejitvami med ingerencami države in lokalne skupnosti.

Zahodni zgledi

Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) vas na podlagi 26. in 27. člena Zakona o medijih prosi za objavo prikaza nasprotnih dejstev, vezanega na članek z naslovom »Zahodni zgledi«, ki ste ga v Mladini objavili dne 18. 8. 2023. V pričujočem prispevku sta objavljena dva poudarka, ki po našem mnenju terjata dodatno pojasnilo.

Proti zviševanju dobičkov na račun poplav, za dodatno obdavčitev dobičkov bank!

Sindikalne centrale izražamo veliko priznanje civilni zaščiti, gasilkam in gasilcem, vojski, policiji, reševalcem, humanitarnim in drugim nevladnim organizacijam ter vsem ključnim delom javnega sektorja, ki so s svojim delovanjem pripomogli k takojšnjemu odzivu in reševanju ljudi, živali in premoženja.

Intervju: Peter Frankopan

V 32. številki Mladine smo lahko prebrali več zanimivih prispevkov, ki neposredno ali posredno zadevajo katastrofo zaradi enormne količine padavin nad Slovenijo. Najbolj tehten se zdi intervju s krajinsko arhitektko Darjo Matjašec, ki načenja kar nekaj po krivici zanemarjenih tem. Upajmo, da ga bodo brali in razumeli tudi odločevalci.

Mizoginija in kultura brisanja

V. Miheljak je 4. 8. 2023 v Mladini napisal, da ga je B. Rajgelj v zvezi z zapisom o Tini Gaber označila za mizoginega in da naj se mu kaj takega doslej še ne bi zgodilo. Mogoče je pozabil, mogoče pred leti ni razumel namiga, mogoče pa (seveda povsem upravičeno) razlikuje med namigom in oznako ...

Dan potem

Že od nekdaj so govorili, da ob nesreči spoznaš ljudi. V letošnjem letu, ko smo doživljali vremenske ujme, kakršnih ne pomnimo, se je ta stara resnica dokazovala po vsej naši državi in tudi širše. Naši prostovoljni gasilci so to dokazovali že ob silovitih požarih na Krasu, letos pa še ob neurjih s strelami, nalivi in točo, ki so uničevali polja, sadovnjake in vinograde, viharji so odkrivali strehe in lomili drevje, z divjanjem naraslih vodotokov, ki so odnašali mostove, rušili hiše in druge objekte ter poplavljali naselja. Pri svojem strokovnem in požrtvovalnem delu so naši prostovoljni gasilci upravičeno umeščeni na sam vrh takih organizacij v svetovnem merilu.

Opravičilo

V zadnji, 31. številki Mladine, sem dr. Dušana Pluta, geografa in med drugim zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete, nehote označila za geologa, kar seveda ni. Za napako se dr. Plutu in bralcem opravičujem. 

Zdravniki ali rablji

Naše zdravstvo je odlično, primerljivo ali boljše od zdravstva v razvitih evropskih deželah. Problem, ki se vleče že dolgo in ki je vse bolj pereč, je (ne) dostopnost do zdravstvenih storitev. Problem, ki zadeva deset ali stotisoče državljanov Slovenije. Nedostopnost do ustrezne oskrbe lahko po mnenju vidnih članov zdravništva povzroča celo smrti bolnikov.

Spremeniti pogled

Ja, spoštovani Repovž, bo potrebno spremeniti pogled. Kot naročnik Mladine redno z veseljem preberem vaše uvodnike, ki so pronicljivi in se večinoma strinjam z vašim razmišljanjem (z razliko od Pamfletov, ki jih že leta ne berem). Ta vaš zadnji uvodnik je pa po mojem mnenju malo, če ne precej, mimo. Da ne bom opisal še drugih vaših trditev ali ugotovitev, bom pokomentiral samo naslednji del: »Slovenija je bila stoletja in tisočletja del drugih držav, nekakšna večna kolonija, vojne so nas predajale zdaj v roke enih, nato drugih, vedno znova so si ti drugi za te boje vzeli ljudi tudi s tega območja, pa tudi vse drugo, kar jim je prišlo prav. Od tu so stoletja vozili v nemške in italijanske dežele sužnje (dejanske in sodobnejše), obeh spolov, kar je bolj naprednega nastalo v Sloveniji, pa so večinoma zgradili kolonizatorji – za svoje potrebe, za potrebe obvladovanja tega območja svoje države (ker to smo bili, del neke druge države).«

Vlado Miheljak: Mizoginija in kultura brisanja

Dovolj imam starejših intelektualcev, ki si jemljejo pravico, da mlajše kolegice učijo, kaj je mizoginija in seksizem. Že 30 let poslušam in gledam naše politike, profesorje, intelektualce, umetnike, novinarje in dežurne komentatorje, kako nas podučujejo, nam razlagajo in dopovedujejo, da nečesa ne razumemo ali pa nismo zmožne razumeti. Gre pa za najbolj razširjeno obliko moške mizoginije,

Enakost

Uvodnik urednika Mladine in razkritja novinarjev Boruta Mekine in Luke Volka so dejansko alarmantna.

Popravek

V prejšnji številki Mladine sem v tekstu z naslovom Več ko imaš, višji so popusti zapisal, da ima 10 odstotkov prebivalcev v Sloveniji v lasti kar 60 odstotkov vrednosti nepremičnin. Geodetska uprava sicer zaradi zakonske blokade ocenjevanja vrednosti nepremičnin v zadnjih letih teh podatkov ne more izračunati, a glede na njihove podatke pred letom 2020 ima 10 odstotkov prebivalcev Slovenije v lasti 34 odstotkov nepremičnin. 60 odstotkov nepremičnin pa ima v lasti 30 odstotkov najbogatejših.

Kultura smrti? Kultura življenja?

Ugledni fizik Boltzman je nekoč izjavil, da ga ni lepšega kot je teorija! Vendar je tudi res, da morajo to teorijo potem potrditi eksperimenti, pa naj jih izvedejo kjerkoli na Zemlji. Tako je slavno Einsteinovo posebno teorijo relativnosti potrdil šele poskus s pospeševalnikom elektronov.

Intervju: Alojz Ihan

Alojz Ihan s svojimi komentarji že dolgo spremlja nastajanje Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Je eden redkih zdravnikov, ki v javno razpravo o tem posega prvoosebno, s stališči in argumenti, pogosto drugačnimi od stališča Zdravniške zbornice Slovenije in drugih zdravniških združenj, katerih član je. V intervjuju (Mladina, 14. 7.) je podal nekaj ocen v zvezi z ZPPKŽ, na katere bi se rad odzval. Nekatera druga bom prihranil za drugo priložnost.

Svoboda sovražnega govora 

Spoštovani.

Kako se cvremo

Neurja z viharji in točo, ki so po naši državi divjala v juliju, so po prvih ocenah povzročila škodo na okoli 10. 000 hektarjih poljščin, sadovnjakov in vinogradov, v gozdovih pa so povzročila vsaj 500. 000 kubičnih metrov škode zaradi vetrolomov. O ogromnih škodah na hišah, gospodarskih poslopjih, šolah in na drugih objektih še ni podatkov. Ob tem nas je še posebno presenetila odločitev vlade, ko je ob takih razmerah sprejela načrt razvojnih programov za investicije v oboroževanje za obdobje od leta 2023 do leta 2026 v višini več kot milijarde evrov.

Intervju: Bojan Kumer, minister za okolje, podnebje in energijo

Po novem imamo v Sloveniji tri ministrstva, ki ustvarjajo hude napetosti v prostoru in med prebivalstvom. Napadalca na prebivalce, okolje, naravo in prostor sta dva: ministrstvo mag. Bojana Kumra in infrastrukturno ministrstvo mag. Alenke Bratušek. Obramba pa naj bi bilo ministrstvo za naravne vire in prostor Uroša Brežana. Naj bi. Žal, izvoljena politika kot po dogovoru vedno izbere najšibkejšo obrambo.

Čas bedakov

Že dolgo z nejevero opažam, kakšnih negativnih odzivov so vsakokrat deležne kakršnekoli pobude za večjo zaščito okolja, živali in posledično vseh nas, čudi pa me, da se v časih, ko vedno bolj s strahom pogledujemo v nebo, to samo še stopnjuje. V mislih imam kmečki punt, užaljenost veterinarske stroke, prizadetost raznih gospodarskih združenj in naravnost sovražno nastrojenost desnih političnih strank. Še bolj pa me čudi delovanje raznih ministrstev, agencij, uprav in kar je še tega, prav oni naj bi namreč okolje varovali, pa se mi vse bolj zdi, da bi najraje iz narave odvzeli kar naravo samo, saj nam je tako ali tako samo v breme, ker ovira razvoj, zmanjšuje gospodarsko konkurenčnost, nagaja kmetom in lastnikom kapitala …

Ujetniki lanskega snega

Grega Repovž je v uvodniku med drugim spregovoril o prometnih zagatah v Sloveniji. Pri tem je omenil možnost oživitve železniške proge med Vrhniko in Ljubljano, „za katero danes le malokdo ve“. Bo kar držalo, a držalo bo tudi, da danes marsikdo malo ve o sesipanju lepega dela slovenskih tirnih poti v Sloveniji pred desetletji. Podreti progo med Vrhniko in Ljubljano pa pomeni uničiti primestno povezavo, ki bi vsekakor razbremenila potniški in tovorni promet, ki se zdaj ves odvija po avtocesti in vzporedni neplačljivi cesti. Ampak to je bila le mala napaka naših preteklih brihtnežev.

Uredniška praksa v interesu javnosti?

V oddaji Arena 26.6.2023 je bilo izrečenih več neresnic. Izrekel jih je sicer Janez Janša, katerega laži spremljam že desetletja in me ne presenečajo več. Večji problem vidim v tem, da na njih pristaja in jih dopušča uredništvo Televizije Slovenija. Moderator pogovora Igor Pirkovič je s svojim vodenjem oddaje dokazal, da ne pozna dejstev in kontekstov, ki bi ga profesionalno kvalificirali za tovrstne pogovore. S svojo držo se je odrekel novinarskim standardom, ki jih javnost pričakuje od javnega servisa. Namesto njih je na široko odprl vrata politični propagandi z vsemi njenimi manipulacijami.

Ženske so lažnivke?

Vsebina članka, objavljenega dne 23. 06. 2023, v spletnem mediju Mladina.si, prof. dr. Bojanu Zalarju, generalnemu direktorju Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani in sodnemu izvedencu klinične psihologije, neutemeljeno očita, da naj bi ženske na splošno označeval za lažnivke. Ti očitki so neresnični, grozljivi in insinuirani za dosego senzacionalističnega učinka in za namerno diskreditacijo prof. dr. Bojana Zalarja kot sodnega izvedenca in kot generalnega direktorja UPK Ljubljana.

500 dni (politike priprtih vrat)

Po petsto dnevih ruske vojaške intervencije v Ukrajini potekajo spopadi tako kot se je v tem času razvijal politični in vojaški pristop do ukrajinsko-ruskega spora. Vojaška dogajanja se spreminjajo tako kot politična, katastrofalna so pa mirovna, ki jih ni.