V boj za narod svoj!

V neki osnovni šoli v osrednji Sloveniji se je pred dnevi zgodil incident. Deklica, ki se še navaja na slovensko šolo, saj je njena družina zaradi vojne pribežala iz Rusije, je med odmorom plezala po ograji. Ni bila edina, otroci to ves čas počno. Učiteljica ji je rekla, naj preneha, deklica pa se ji je opravičila. »I am sorry,« je dejala po angleško, slovenskega jezika se šele uči. Opravičilo ni bilo dovolj. Učiteljica ji je zabrusila, da je tu Slovenija. »Tukaj se govori slovensko. Nauči se,« naj bi ji dejala. Jezna izjava učiteljice je žaljiva, nacionalistična, izključujoča, je nekaj, česar si učitelji, še posebej oni, ne bi smeli privoščiti. Slovenska šola naj bi bila vključujoča, podpirala naj bi raznolikost, večkulturnost, predvsem bi morala pomagati šibkim, tudi begunskim otrokom.

Domači vojni dobičkarji / Kdo in s čim v Sloveniji služi z vojno?

Na ministrstvu za obrambo so ta teden objavili poročilo o slovenskem izvozu orožja za leto 2022. Gre za poročilo, ki ga je v skladu z mednarodnimi pogodbami Slovenija dolžna redno objavljati. Iz poročila je vidno, da je bilo vsaj z vidika orožarskega posla lansko leto rekordno. Bilo je vsaj za tretjino boljše od že tako ali tako izjemnega leta 2021. Leta 2020 smo izvozili za 17 milijonov evrov orožja, leta 2021 že za 28 milijonov evrov in lani za kar 36,6 milijona evrov. Orožje kalibra do 20 milimetrov, to so predvsem puške kalibra 12,7 mm in njihove komponente, smo izvažali predvsem v ZDA, Brazilijo in na Filipine – skupaj za 6,4 milijona evrov. Za 3,8 milijona evrov – od tega spet največ v Brazilijo – smo izvozili streliva in vžigalnikov, v Ruando in Turčijo smo izvozili za milijon evrov vojaških simulatorjev in tako naprej.

Grega Repovž

31. 3. 2023  |  Mladina 13  |  Uvodnik

Uvodnik / Od Pahorja do Goloba

Enaki izjavi dveh predsednikov vlade, Marjana Šarca in Roberta Goloba, imata prikrito skupno točko: zmanjšanje javne podpore pod polovico. Da, stvari so vedno bolj preproste, sploh, ko gre za ljudi, ki v državno politiko pridejo iz drugih poklicev: prekleto pogosto se zgodi, da najprej ne zmorejo nositi priljubljenosti in moči nove funkcije, da jih torej popolnoma odnese in mislijo, da so mesije, ki jih ljudje ljubijo, da je vse, kar jim pade v glavo, modro in izjemno. Ko se ta priljubljenost zmanjša, pa enako hitro izgubijo voljo, začnejo javkati, kako je vse zaman, saj da na položaju nimajo nobene moči, razočarani so in užaljeni. Oba odziva sta seveda popolnoma nezrela, v svojem bistvu pa del iste ihtave agresivnosti. Šarec in Golob v tem nista posebna; ko se je zmanjšala priljubljenost premiera Mira Cerarja, je na tiskovno konferenco prišel s kartonom, na katerem je bil natisnjen napis: »Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.« Kako lahko ljudje, ki imajo največ moči v državi, sploh pomislijo, da se bodo začeli drugim smiliti? Cerarjeva tablica sicer ni bila najnižja točka; Borut Pahor se je na primer v tej točki odzval manično, začel je prirejati grozljivo dolge in nekonsistentne tiskovne konference in uvedel semafor reform. Janša, vsem izkušnjam navkljub, v tej točki postane zgolj zajedljiv, zloben in nevaren.

Kaj je kulturni marksizem?

Norveški množični morilec in krščanski fundamentalist Anders Behring Breivik (danes se predstavlja kot Fjotolf Hansen) je, preden je v vladni četrti sredi Osla sprožil bombo in ubil osem ljudi, nato pa se odpravil na strelski pohod na otok Utøya, kjer je pokončal še 69 mladih laburistov, na spletu objavil 1500 strani dolg manifest. V njem je napovedal evropsko državljansko vojno, ki bo v različnih etapah potekala vse do leta 2083, ko naj bi prišlo do izgona vseh muslimanov in usmrtitve kulturnih marksistov ter končne implementacije »kulturne konservativne politične agende«. Obenem je v manifestu omenil tudi Slovenijo – navedel jo je kot državo, v kateri je bila »multikulturalistična propaganda pranja možganov« najmanj uspešna.

Dr. Dušan Mramor / »Pri tako negotovem stanju, v kakršnem smo sedaj, bi sam vse predlagane reforme zamrznil«

»Večina je takrat trdila, da nimamo podrejenih obveznic, da so naše banke trdne in tako naprej. Že takrat sem rekel, da to ne drži in da bodo posledice zelo hude,« se je Dušan Mramor pred dnevi spomnil svoje (žal) pravilne napovedi iz intervjuja za Mladino leta 2007, pred zadnjo finančno krizo. Tudi tokrat smo se z dvakratnim finančnim ministrom (2002–2006 in 2014–2016) pogovarjali o prihodnosti, kot jo je mogoče napovedati iz napak v preteklosti. Tudi med tem pogovorom je večkrat dejal: »Ne bo vam všeč, kar bom povedal, a tako je.«

TV komentar / Predsednik vlade nas vedno znova poskuša prepričati, kako vse, kar počne, počne premišljeno in zavestno

POP TV je predsedniku vlade Robertu Golobu ponudila priložnost, da v oddaji Preverjeno razplete, kar je sam v svoji zdaj že pregovorni zaletavi kvazi možatosti zapletel: namreč svoje zasebno življenje v očeh javnosti. Ki je postalo čudno po tem, ko se je začela na uradnih fotografijah vlade pojavljati njegova partnerica Tina Gaber.

»Žena naj bo doma«

Zadnja leta so se na platformah, kakršni sta YouTube in TikTok, kot gobe po dežju razpasli pozivi k retradicionalizaciji družbe in vračanju k strogo določenim spolnim vlogam. Za najbolj pozornost zbujajoče in škodljive vsebine je poskrbel zloglasni »alfa moški« Andrew Tate, ki je z mačistično retoriko (uspešno) širil radikalne in sovražne ideje seksizma in mizoginije. Ne moremo trditi, da takšna ideologija prej ni obstajala, zagotovo pa razni Tatovi privrženci in posnemovalci še nikoli niso tako jasno, glasno in brezsramno pljuvali v javni prostor. Njegova zgodba se je, začasno, klavrno končala v romunskem zaporu, toda njegov vpliv je daljnosežen. Zlasti na dovzetne mlajše generacije, ki jih je pritegnil s priljubljenostjo in razkošnim življenjskim slogom.

»Želim si, da se tujci vključijo v družbo«

Nisem nacionalist, nisem ksenofob, po vsem svetu imam veliko prijateljev takšne ali drugačne vere. V Sloveniji potrebujemo tujo delovno silo, želim pa si, da se tujci in njihove družine enakopravno vključijo v družbo. Glavna težava je uporaba jezika, ni problem kriminaliteta tujcev ali kaj podobnega, vsi problemi in strahovi ostalih prebivalcev izhajajo iz neznanja jezika. Posledično to pomeni, da med priseljenci in ljudmi, ki živijo v Kranju, ni sodelovanja, komunikacije, pojavlja pa se izolacija šibkejših.

Utišani glas manjšin

Informativni program TV Slovenija že osem let pripravlja manjšinsko oddajo NaGlas!, namenjeno pripadnikom albanske, bosanske, črnogorske, hrvaške, makedonske in srbske skupnosti v Sloveniji. Urednica oddaje Saša Banjanac Lubej in skupina novinark dvakrat na mesec ustvarjajo vsebine v jezikih omenjenih manjšin. A direktor TV Slovenija Uroš Urbanija je urednico oddaje prejšnji teden obvestil, da ne namerava podaljšati avtorskih pogodb njenim sodelavkam.

Komentar / Nevarni načrti

Čeprav je evropsko javno zdravstvo v svetu še vedno znano kot »brezplačno zdravstvo« in zaradi tega še zmeraj velja za zgled povsod po svetu, je tudi javno zdravstvo v Evropi postalo tempirana bomba. Staranje prebivalstva in s tem več kroničnih bolezni, epidemija covid-19, pomanjkanje zdravstvenih delavcev so samo nekatere od hudih težav, s katerimi se spoprijema vsa celina. Tudi bogate severne države, ki imajo, vsaj po podatkih sodeč, največ zdravstvenih delavcev na prebivalca, pesti vse slabša dostopnost »brezplačnega zdravstva«. Negativne usmeritve so skrb zbujajoče. Delovna sila v javnem zdravstvu se stara, državam pa je ne uspe nadomestiti, ko odide v pokoj. Privabiti mlade na primer v poklic družinskega zdravnika je vsesplošni izziv, še težje jih je prepričati, da v tem poklicu ostanejo, saj poleg postcovidne utrujenosti naraščajo delovne obveznosti in stres. Na svetovnem trgu, katerega del je tudi Slovenija, se povečujeta notranja in mednarodna mobilnost, trendi so v smeri javno k zasebnemu, ruralna območja k urbanim, čezmejno delo in migracije. To so nekatere ugotovitve iz lanskega poročila Delovna sila v zdravstvu in dolgotrajni oskrbi: čas za ukrepanje, ki ga je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) pripravila za območje Evrope in ki me je spodbudilo k pisanju tega prispevka. SZO v poročilu prepoznava, da se nekateri temeljni pogoji za učinkovito upravljanje zdravstvenih delavcev nanašajo na vse države članice, da pa ni enotnega univerzalnega modela za vse, pač pa naj države članice razvijajo lastne strategije, ki bodo izražale njihov zgodovinski, gospodarski, socialni in politični kontekst.

Nazaj k nacionalni obrambi

V resoluciji, sprejeti minuli teden v parlamentu, o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske se je država seveda zavezala k še hitrejšemu kupovanju orožja. Izdatki za obrambo naj bi se dvignili na dva odstotka BDP, tokrat do leta 2030. Lani je Slovenija za obrambo namenila 1,26 odstotka bruto domačega proizvoda, kar znaša 738 milijonov evrov, v skladu z novimi cilji pa bo v naslednjih sedmih letih za kupovanje orožja potrošila vsaj 20 odstotkov vseh naraščajočih obrambnih izdatkov ali med 140 in 200 milijoni evrov na leto. Na koncu tega srednjeročnega načrta torej kakšno milijardo.

Prijateljice sodišča

V ponedeljek pred letom dni je novinar Mladine Marcel Štefančič še zadnjič stopil pred kamere in v živo, kot vedno, odvodil legendarno družbeno angažirano pogovorno oddajo Studio City na javni RTV Slovenija. Minilo je torej leto od verjetno najpomembnejšega simbolnega dejanja novega vodstva RTV, ki je napovedalo sistematično politično razgradnjo predvsem informativnega programa osrednjega javnega medija. Vmes v državnem zboru sprejeta in tudi na referendumu podprta novela zakona o RTV, ki bi omogočila vsaj začetek odrešitve, pa je obstala na ustavnem sodišču. Zdaj civilna družba s posebno intervencijo ustavne sodnice in sodnike nagovarja k hitri in pametni odločitvi.

Podmladek SDS je zoper Inštitut 8. marec podal prijavo

Slovenska demokratska mladina, podmladek stranke SDS, je kalilnica kadrov za potrebe največje opozicijske stranke. V njej so politično pot začeli recimo Anže Logar, Alenka Jeraj, Žan Mahnič in Anja Bah Žibert. Gre za »odlično odskočno desko za politično kariero«, v nedavnem intervjuju v Demokraciji trdi sedanja predsednica podmladka Simona Purkat. Da jabolko res ne pade daleč od drevesa, člani in članice podmladka dokazujejo ob tako rekoč vsaki priložnosti, nazadnje z napadom na Inštitut 8. marec, ki je za njihovega mentorja Janeza Janšo verjetno največji kamen spotike.

Kmetje na avtocesti

Lani junija je evropska komisija predstavila novo evropsko zakonodajo, ki ureja rabo fitofarmacevtskih sredstev – škropiv. Ključna novost pri novih pravilih je popolna prepoved rabe vseh fitofarmacevtskih sredstev na občutljivih območjih, med katera poleg parkov, igrišč, zavarovanih in vodovarstvenih območij sodi tudi območje »Nature 2000«. Za številne druge države to ni pomembno vprašanje, za Slovenijo pa je, ker bo s tem fitofarmacevtska sredstva prepovedano uporabljati na polovici ozemlja. Prepovedano bo z njimi škropiti na 42 odstotkih njiv, v 24 odstotkih hmeljnih nasadov, tretjini vinogradov, sadovnjakov in oljčnikov. Po novem na teh območjih ne bo dovoljena niti raba pripravkov, ki so jih doslej kmetje uporabljali pri ekološkem kmetovanju.

Vlado Miheljak

31. 3. 2023  |  Mladina 13  |  Dva leva  Za naročnike

Komentar / Pogovoriti se morate o Robertu

Hja, res ne vem, kdo je bolj zaslužen oziroma bolj kriv za Goloba. Vsi mi, ki smo bili proti Janševi avtoritarni oblasti in smo agitirali za Golobovo stranko oziroma za njegovo koalicijo, ali tisti, ki so njegovi aktualni sopotniki, sodelavci, strankarski tovariši … Problem novih obrazov je vsekakor predvsem problem tistih, ki stojijo za njimi. Pretežno starih obrazov. Ki molčijo, ki ne prevzemajo odgovornosti. Mislim, da sta Golobova politika in koalicija pristali na točki, ko se bodo morali temeljito pogovoriti. Outsiderji tu ne moremo sodelovati, pa čeprav z nezadovoljstvom, ogorčenjem in kritiko bolj najedamo trdnost koalicije kot vsi Janševi referendumi, zborovanja, interpelacije, ruparji, grimsi, traktoristi, penzionisti. Da bo Golobu težko, je bilo vseskozi jasno. Težko zaradi katastrofalne Janševe zapuščine in veščega onemogočanja vsake aktivnosti sedanje koalicije. No, zdi se, da je drugim vse to bolj jasno kot samemu Golobu. A Janševa sled in prstni odtisi na sedanji vladi in koaliciji so ena težava. Druga, večja, pa ni posledica prve. Golob kar tekmuje sam s seboj, kako čim prej in kar najbolj zapraviti zaupanje tistih, ki so ga pripeljali na oblast. Ste videli intervju o varstvu živali, ki ga je Golobova aktualna partnerka naredila s, khm, premierom za družbena omrežja? Že izsek »intervjuja« v oddaji Preverjeno na POP TV je čisto dovolj in preveč. S tem nastopom Golob resnično žali duha mnogih, ki so ga volili in podpirali. A ta bizarni intervju ter medijski namigi o sprehajanju prve dame po vladni palači in posedanju po sestankih niso tisto najhujše. Hujše je vse bolj drastično, »janšistično« kadrovsko lomastenje. Vlada ni sposobna urediti razmer na javni televiziji (no, ne rečem, da je enostavno), hkrati pa se ukvarja – ni se treba sprenevedati – s političnim kadrovanjem. In še huje. Potem ko je na policiji počistila kadre, ki so želeli ohranjati vsaj kanček avtonomije, je hkrati ponovno imenovala strokovno sodelavko, ki je v Hojsovem času pripravljala umazane pravne podlage za pregon prepoznavnejših protivladnih protestnikov (!?). To bi moralo biti zadosten razlog, da bi koalicijski partnerji in tudi civilnodružbeni predstavniki v strateških svetih pogojevali: ali Poklukar ali mi. Sploh pa se zdi, da so predstavniki civilne družbe v tako imenovanih strateških svetih instrumentalizirani. So zgolj fotogenični paravan, izza katerega vlada neestetsko in neetično lomasti. Težko se je znebiti občutka, da tudi civilna družba leze v ceneno spogledovanje; da kaže vsaj preveliko toleranco do zdrsov in ekscesov te vlade.

Sprememba ustave

Da je neodvisnost sodstva nujna za vsaj približno delovanje demokracije, se je izkazalo že marsikdaj in marsikje. Tudi v Sloveniji, ko so redna sodišča – od najnižjih do najvišjih – v konkretnih primerih, ustavno sodišče pa tudi na zakonodajni ravni, branila človekove pravice in postavljala meje oblasti. Prav zato je pravosodje vedno tarča tistih, ki si prizadevajo za avtoritarizem. Zdaj je na mizi pomembna simbolna in praktična sprememba ustave, ki bi imenovanje sodnikov umaknila iz klopi državnega zbora.

Sramotna poslanica

Prejšnji torek, 21. marca, je ves svet praznoval svetovni dan poezije. Že skoraj četrt stoletja je tako na pobudo Unesca, ki s tem podpira jezikovno raznolikost in krepi ogrožene jezike. Temu poslanstvu je generalna direktorica Unesca Audrey Azoulay ostala zvesta tudi v letošnji poslanici, v kateri je zapisala, da poezija bogati dialog in spodbuja napredek človeštva.

Jezus je živ!

Po sprehajalnih poteh po Ljubljani, recimo na Poti spominov in tovarištva ali na Rožniku, se že vse od začetka leta pojavljajo zapisi na drevesih – bodisi nanje naneseni s sprejem kot grafiti ali pa pribiti z žeblji – ki oznanjajo: »Jezus je živ!« Naključni sprehajalci so to kakopak opazili in fotografije dreves objavili na družabnih omrežjih. Gre za udejanjanje verske svobode ali preprosto za vandalizem?

Eh, spet LGBT

Od leta 2021 na Madžarskem na tapeti niso več begunci, ampak pripadniki spolne manjšine, torej lezbijke, geji, biseksualne in transspolne osebe (LGBT). Država je začela kampanjo proti istospolno usmerjenim, parlament je sprejel dopolnila k več zakonom, s katerimi so prepovedani »predstavljanje in promocija spolne identitete, drugačne od spola pri rojstvu, ter spremembe spola in homoseksualnost za osebe, mlajše od 18 let«. Z drugimi besedami: v šolah, na televiziji in v javnosti, na mestih, dostopnih mladoletnikom, omenjanje homoseksualnosti ni več dovoljeno.Madžarska je prepisala sporno rusko zakonodajo. Ko je leta 2013 Vladimir Putin javnosti sporočil, da bo še naprej ostal na oblasti, so v Moskvi izbruhnili večji nemiri. V tistih okoliščinah je Rusija sprejela zakon o »varstvu otrok pred informacijami, ki podpirajo zanikanje tradicionalnih družinskih vrednot«. Z njim je, tako kot zdaj Orbán, Putin prepovedal distribucijo, oglaševanje oziroma vsakršno javno omenjanje informacij, ki bi lahko pri občinstvu zbudile zanimanje za »netradicionalne spolne odnose«.

V Sloveniji se je minimalna plača zvišala za 12 odstotkov, v Nemčiji za 22,2 odstotka

Banka Slovenije je v marčevski publikaciji Pregled makroekonomskih gibanj objavila zanimivo primerjavo rasti minimalne plače v evrskem območju. Podatki zanikajo trditve o ekscesnosti zvišanja v Sloveniji in tudi utemeljitev Gospodarske zbornice Slovenije tik pred zvišanjem: »V konkurenčnih evropskih gospodarstvih so zelo zadržani celo do dvigov v višini lanske inflacije.« Zbrani podatki kažejo, da je minimalna plača kot najnižje plačilo za delo, opravljeno v polnem delovnem času, od 1. januarja medletno višja v vseh 16 članicah evrskega območja, ki imajo minimalno plačo zakonsko urejeno (nimajo je Avstrija, Finska in Italija, Ciper pa je zakonsko ureditev uvedel letos). Še več, medletno nominalno zvišanje je bilo s približno 11 odstotki v povprečju najvišje od ustanovitve evrskega območja leta 1999, glavni razlog za ta rekord pa je bila rekordna inflacija.