Kdo je za mir

Levica je na začetku tedna napovedala, da bo zahtevala referendum o povečevanju izdatkov za vojsko. Mediji so planili v zrak, brali smo o tem, kako prihaja sezona referendumov, poslušali, kako v zadnjem letu pred volitvami ni mogoče sprejemati pametnih odločitev, se nasmihali opoziciji, ki je trdila, da koalicija razpada pri živem telesu. Nič od tega ne drži. Zahteva za sklic referenduma ima zgolj politični pomen, morda je smiselna, Slovenija je brez resne razprave na pritisk Nata začela skokovito povečevati proračunske izdatke, namenjene za vojsko, a je izvedba referenduma praktično nemogoča.

Podpiši peticijo. Ustavimo genocid.

Že več kot leto in pol smo priča brutalni vojni, ki pustoši po Gazi. Izraelska vlada grozodejstva teroristične skupine Hamas, ki še vedno zadržuje talce, ni izkoristila za doseganje pravice, temveč za sprožitev uničujoče vojne proti palestinskemu ljudstvu. To je prvi genocid, ki se prenaša v živo na družbenih omrežjih. Vidimo ga skozi oči zdravnikov, ki delajo ob svetlobi baterijskih svetilk, staršev, ki iz ruševin rešujejo svoje otroke, in novinarjev, ki pred smrtjo pošiljajo svoja zadnja sporočila.

»Če se nismo več pripravljeni bojevati za Evropo, bomo izgubili sami sebe«

Socialdemokratska premierka Mette Frederiksen v sporu z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom zaradi Grenlandije lahko veliko izgubi. Dva dneva pred pogovorom s tednikom Spiegel je imela v danskem parlamentu govor o Evropi in kmalu zatem z italijansko premierko Giorgio Meloni objavila javno pismo, v katerem ostro graja evropsko sodišče za človekove pravice. Pot do premierkine pisarne vodi skozi štiri varnostna vrata. Sprejela nas je za konferenčno mizo v svoji pisarni, pogled gostov, ki je taval po prostorni dvorani, pa je takoj komentirala: »Kot v televizijski seriji Borgen, da.« Ni skrivala, da ji ni do vljudnostnega klepeta.

Kaj pomeni, če rečeš genocid?

Pojem genocid označuje naklepno uničenje zaščitene skupine ljudi – bodisi nacionalne, etnične, rasne ali verske skupine – v celoti ali delno. Termin je skoval pravnik Raphael Lemkin med drugo svetovno vojno, ki je zgodovinske dokaze za obstoj tega »zločina vseh zločinov« našel v primeru množičnih pobojev Armencev v osmanskem imperiju in v holokavstu. Med nürnberškimi procesi so sodniki nato prvič uporabili pojem genocid že kot obče veljavno mednarodno normo, kar pomeni, da so že tedaj države priznale obstoj tega posebnega zločina za nazaj in za naprej, ne glede na to, ali je kakšna država ta pojem priznala ali ne.

Porno Cerkev

Da se avantura mariborske nadškofije v svet kapitalizma, tveganega kapitala in financ – z gradnjo finančnih holdingov, nato ustanovitvijo Krekove banke, njeno prodajo ter vlaganjem kapitala v telekomunikacijska podjetja in kemično industrijo – ne bo dobro končala, je postalo očitno že pred finančno krizo in papežem Frančiškom.

So ZDA sankcionirale Slovenijo?

V sredo, 4. junija, je Slovenija v Varnostnem svetu ZN kot koordinatorica desetih nestalnih članic predložila resolucijo, s katero je zahtevala takojšnje humanitarno premirje v Gazi, izpustitev talcev in neoviran dostop do humanitarne pomoči za prebivalce Gaze. ZDA so na resolucijo vložile veto, pri čemer njihova predstavnica ni kritizirala le vsebine. Besedilo resolucije naj bi bilo nesprejemljivo tudi zaradi »načina, na katerega je bilo predložena«, je poudarila Dorothy Shea.

Učiti se od Kučana

Nastop bivšega predsednika Milana Kučana v oddaji Marcel je prišel v pravem trenutku, da nas opomni, da ni nobene potrebe, da so politiki samovšečni, arogantni, osredotočeni le nase in svojo podobo, oblastiželjni in pogoltni – ampak da so lahko tudi čisto navadni ljudje, ki pač obvladajo in razumejo politiko, a se vseeno vedejo popolnoma neprevzetno. Milan Kučan je na TV-zaslone prišel dva tedna po obisku testosteronskega Boruta Pahorja pri Jožetu Možini, kjer smo morali opazovati moškega, ki se ne more soočiti niti s svojo starostjo, en tak Jan Plestenjak, a brez posluha. In dobra odločitev je bila, da pripeljejo na TV Slovenija zdaj Kučana – zgolj zato, ker je to takšna razlika, ki jo opazi vsak.

Maribor šampion?

Minulo soboto se je v Mariboru paradne povorke po navedbah organizatorjev udeležilo okoli 350 ljudi, med njimi minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac, udeležence povorke pa je v drugem največjem slovenskem mestu pričakala skupina v veliki večini mladoletnih fantov, domnevno članov »domoljubnega« in »rodoljubnega« gibanja Slovenski red, ki so se po Mariboru sprehodili s transparentom z napisom »Bodite ponosni na narod, ne na greh«.

Natečaj za spomenik slovenski osamosvojitvi

Na rob Trga republike v Ljubljani smo 26. junija tistega usodnega leta posadili »osamosvojitveno lipo«, ki je – malce ironično, to je treba priznati – zaradi prostorske stiske naslednjih 20 let precej trpela, hirala in venela, dokler ni bila prestavljena na drugo stran ceste, ob stavbo parlamenta. Na njeno mesto je bil postavljen visok drog s slovensko zastavo, zdaj pa vlada upa, da bi tam v prihodnosti stal spomenik osamosvojitvi.

»Življenje je mogoče razumeti le za nazaj, toda živeti ga je treba naprej«

»Življenje je mogoče razumeti le za nazaj, toda živeti ga je treba naprej,« slišimo v animiranih Spominih nekega polža, briljantno morbidnih, tragikomičnih stop-motion spominih odbite, burkaste, obešenjaške, tristramshandyjevske in osamljene Gracie Pudel, zgovorne, zelo navedljive, nepovezljive in nalezljive fenice polžev in polžinj, hčerke ženske, ki je umrla pri porodu, in zapitega, invalidnega akrobata, ki umre v spanju, navdušene bralke, autsajderke in zbiralke spomin(k)ov, ki so jo vzgajali nudisti, swingerji, divje zgodbe, male tatvine, travme, razpoke, Søren Kierkegaard in Sylvia Plath (njena najljubša polžinja se imenuje Sylvia). Tako optimistične obupanke zlepa ne boste videli. Njena tesnoba ne vara. Njena depresija je stand-up. Njen zaščitniški enojajčni brat, ki ga posvojita verska fanatika, je patološki piroman, njena najboljša prijateljica pa je fukala z Johnom Denverjem – na helikopterju. A to ni še nič – sodnik tu med sojenjem masturbira. Saj ga potem odpustijo.

Se da? Seveda!

V nedeljo, 1. junija, je s Sicilije proti Gazi izplula jadrnica Madleen. Upravlja jo organizacija Freedom Flotilla Coalition (FFC), ladja pa pluje pod britansko zastavo. Na njej je bilo 12 ljudi, državljank in državljanov Francije (Baptiste Andre, Omar Faiad, Rima Hassan, Pascal Maurieras, Yanis Mhamdi, Reva Viard), Nemčije (Yasemin Acar), Nizozemske (Marco Van Rennes), Španije (Sergio Toribio), Švedske (Greta Thunberg), Brazilije (Thiago Avila) in Turčije (Şuayb Ordu).

Heni Erceg

13. 6. 2025  |  Mladina 24  |  Hrvaška  Za naročnike

Moralni zlom

Od nekdaj je tako. Tiste, ki prvi zakikirikajo, ljudje zavračajo, to so prezrti prinašalci slabih novic, izdajalci skupne stvari, zanikovalci pomembnosti nacije. Ko smo bili pri Feral Tribunu eni redkih, ki so poročali o hrvaških vojnih zločinih takoj, ko so se zgodili, smo doživeli marsikaj – od politikov na oblasti in od večine medijev, ki so jim bili vdani, saj takrat neodvisnih medijev tako rekoč ni bilo. Od groženj in izsiljevanja do preganjanja, vse z namenom zastraševanja zaradi razkrivanja resnice o hrvaških zločinih, vojskovanju v Bosni, taboriščih … Govorjenje resnice je v vojnem času – čeprav je tudi v tako imenovanem miru komaj kaj bolje – sovražna dejavnost, ki jo je treba v imenu propagande in kolektivne podpore naši stvari zatreti z vsemi sredstvi.

Grega Repovž

13. 6. 2025  |  Mladina 24  |  Uvodnik

Uvodnik / Čas je!

Nismo si mislili, da bo Greti Thunberg spet uspelo pognati Evropejce na ulice mest in prestolnic. Protesti se dogajajo že ves teden, ta konec tedna pa evropskega »Ne genocidu« ne bo mogel nihče več ignorirati. Evropa je postala besna – zato ker smo zagledali drobno lučko na koncu tunela. In kako je to naredila Greta Thunberg: z majhno, a zelo smiselno akcijo. Pokazala je, da je mogoče narediti razpoko, da je mogoče ustavljati Izrael.

Vlado Miheljak

13. 6. 2025  |  Mladina 24  |  Dva leva  Za naročnike

Imunski sistem zanikovalcev genocida

Nikakor nisem prepričan, da je v sicer podnebno ugodni sredozemski Gazi zdaj življenje zdravo, ter da so izstradani in izžejani otroci ohranili dober imunski sistem. Dvomim tudi, da bi ga Medexovi preparati lahko izboljšali. Prepričan pa sem, da je izbor Boruta Pahorja, na katerega so prilepili zveneče atribute (svetovljanstvo, osebna integriteta, dostojanstvo …), za ambasadorja in obraz kampanje podjetja za prehranska dopolnila, cinizem brez primere. O. K., res je bil izbran pred izpadom kariere (zanikanje genocida v Gazi), a zato ni bil izbor nič manj zavržen. Pahor ni od včeraj in na njegovo persono in podobo se veže veliko negativnih vsebin, ki vsaka posebej odvrača kolikor toliko dostojno podjetje, ki ima spoštljiv odnos do svojih konzumentov in javnosti nasploh, da bi ga izbralo za obraz blagovne znamke. Spomnite se samo izpada na maturantski paradi davnega leta 2015, ko je skrajno primitivno spodbujal najstniške dijakinje: »Ajde, miška mala, gremo! To mi deli, to mi deli.« Tudi če bi se mu pripetil samo ta eksces, bi bilo preveč. Takrat je bil Pahor predsednik republike. Resen predsednik resne države bi moral po takem izpadu pri priči odstopiti. Pa se je raje opravičil. Samovšečno opravičilo je bilo še perverznejše.

Reči genocidu genocid

Evropa se je zdaj 80 let zgražala nad nacističnim holokavstom, 80 let je pretakala debele solze, 80 let je moralizirala, 80 let je ponavljala »Nikoli več«, toda ko že leto in pol gledamo, kako se odziva na izraelski genocid v Gazi, se lahko povsem upravičeno vprašamo: bi se ta Evropa danes na holokavst sploh odzvala? Ali pa bi pustila, da se holokavst odvrti do konca?

Društvo za tradicionalne vrednote se je zavarovalo s samoukinitvijo 

Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot, ki je promoviralo identitarne ideje, koketiralo z etno-nacionalističnimi belskimi gibanji in pod bivšo Janševo vlado celo dobilo status delovanja v javnem interesu kulture, je bilo 30. maja letos ukinjeno. Obraz društva je bil Urban Purgar, član Rumenih jopičev, ki je bil zaradi nasilništva zaprt, avgusta 2021 pa je objavil tvit »Hitler je heroj«.

»Levica mora govoriti o revščini in razredih, mora pa najti nove pristope, ki bodo zajeli širši spekter ljudi«

Za trenutek se je že zdelo, da ne bo prispel v Slovenijo. Na zagrebškem letališču, kjer naj bi pristal z letalom, je prišlo do nenavadnega zapleta: med pristankom je na tamkajšnji travnati površini namreč nasedlo zasebno letalo, zato so morali letališče za nekaj časa zapreti za promet. »To je bila zagotovo zarota!« se je zasmejal Édouard Louis (1992), ko se nam je vendarle uspelo usesti z njim za pogovor. In res je vse skupaj zvenelo malce ironično. Enemu najvidnejših francoskih pisateljev in intelektualcev, ki je zaslovel s pisanjem o sebi in svoji družini, o odraščanju v delavskem razredu in okolju ter razrednem nasilju – je avtor knjig, kot so Spremeniti se: metoda, Kdo mi je ubil očeta, Boji in preobrazbe neke ženske ... –, je obisk pri nas skorajda preprečilo nasedlo zasebno letalo. V Ljubljani sta ga na treh različnih dogodkih ta teden gostili Založba /*cf ter Akademija za gledališče, radio, film in televizijo.

Kaj bomo s Trgom republike?

Dela na takratnem Trgu revolucije so se začela v šestdesetih letih, ko se je pod vodstvom arhitekta Edvarda Ravnikarja začela graditi podzemna garažna hiša, leta 1965 je zrasel še prizidek h Gimnaziji Jožeta Plečnika (Šubičevi gimnaziji), ki stoji ob trgu. Leta 1971 je Ljubljana dobila Maximarket in stolpnico TR2, v katero se je preselila Ljubljanska banka, današnja NLB, nekaj let kasneje je bila dokončana še druga stolpnica, TR3, v kateri je dobila prostore takratna industrijska velikanka Iskra. Obširna dela so se končala leta 1982 s koncem graditve Cankarjevega doma. Nasproti trga republike od leta 1959 stoji stavba slovenskega parlamenta, še prej skupščine socialistične republike Slovenije, ki jo je zasnoval Vinko Glanz. Do leta 2014 je bilo na trgu urejeno parkirišče, danes pa je tam odprta ploščad.

Se stanovanjski stroj zaganja?

Gradnja javnih neprofitnih najemnih stanovanj je ena najpomembnejših obljub koalicije pod vodstvom Roberta Goloba in cilji so bili v skladu s tem na začetku mandata visoki: dobili bomo 30 tisoč javnih najemnih stanovanj v desetih letih ali 20 tisoč novih najemnih stanovanj do leta 2030, smo slišali pred volitvami. Ali kot je februarja leta 2023 dejal minister za delo Luka Mesec: v koaliciji želimo »do leta 2026 ustvariti stroj, ki bo sposoben zgraditi po dva tisoč stanovanj letno«, predsednik vlade Golob pa ga je na tisti znani tiskovni konferenci popravil na »tri tisoč«. Tri tisoč javnih neprofitnih stanovanj letno? Saj to je vsako leto toliko, kolikor smo jih v preteklosti zgradili v desetih letih! Mnogi so že pred leti vedeli, da so te obljube nerealne, a je bil pozitiven vsaj namen zagristi v ta dolgo zapostavljeni problem. A kje smo danes realno, po treh letih snovanja novega stanovanjskega programa, koliko javnih najemnih stanovanj ta novi »stroj« zmore dejansko zgraditi, v kolikšnem odstotku so se visokoleteče obljube uresničile?