»Smo edina država na svetu, ki je poročala o primerih smrti zaradi predoziranja s konopljo«

Mikrobiologinja in doktorica biomedicine Tanja Bagar je strokovnjakinja za medicinsko rabo konoplje in kanabinoidov. Ukvarja se s številnimi raziskovalnimi projekti (tudi onkraj raziskovanja kanabinoidov) in pedagoškim delom na univerzi Alma Mater Europaea, kjer predava mikrobiologijo, biokemijo in rabo konoplje in kanabinoidov v medicini, deluje pa tudi kot direktorica in soustanoviteljica mednarodnega inštituta za kanabinoide Icanna. Ta si med drugim prizadeva za omogočanje dostopa do preverjenih, utemeljenih in znanstvenih informacij o konoplji, njenih učinkovinah in zdravilnih potencialih. Znanstvenica, ki je podpisala tudi obsežno poljudnoznanstveno študijo Konoplja v medicini, se lahko sicer pobaha z izjemnimi akademskimi dosežki in kopico referenčnih priznanj. Ker se ukvarja z raziskovanjem zdravilnih potencialov snovi, ki je pri nas izredno stigmatizirana, njeno povsem strokovno delo, usmerjeno v dobrobit pacientov, vztrajno napadajo zagovorniki prohibicije. Napadalnost teh se je v času referenduma o legalizaciji konoplje tako okrepila, da se znanstvenica vedno bolj boji, da ta boj izgublja.

Oče me je natepel in na lepem se je iz tega razmahnila vojna v Jugoslaviji

To je zgodba o tem, kako je v devetdesetih letih jugoslovanska družba, ki je iz nasilja naredila junaštvo in ga tudi normalizirala, zdrsnila v katastrofo.

Kralj desnih trolov

Njegovo ime gre nemškemu kanclerju težko z jezika, a je bilo vseeno takoj jasno, koga ima v mislih.

Ne na mojem dvorišču!

Prejšnji mesec, tik pred prazniki, je gradbeni inšpektor presodil, da se mora šest invalidov (gre za osebe s težavami z duševnim zdravjem), prebivalcev hiše v Solkanu, ki deluje v sklopu zavoda Dom na Krasu, izseliti, saj bi morala biti hiša opredeljena kot prostor, v katerem se izvaja institucionalno varstvo, ne pa kot enostanovanjska hiša. Podobno je zdaj presodil še za objekt, ki deluje v okviru istega zavoda v Renčah. S pristojnih ministrstev so sicer prišla zagotovila, da se uporabnikom ni treba izseliti, v zavodu pa so se na odločbi pritožili.

Nekateri so že skoraj na cilju

Norveški poslanec Ola Elvestuen je naglo koračil po oselskih ulicah proti izhodiščni točki, na kateri je začel izpolnjevati svojo življenjsko nalogo. Tik za mestno hišo so postavili prvo javno polnilnico za električne avtomobile. Pred več kot 20 leti, ko je bil mestni svetnik, je dosegel postavitev te polnilnice in od takrat je prehodil že precejšen del poti do cilja – mesto rešiti izpušnih plinov in hrupa avtomobilov z motorjem z notranjim zgorevanjem. Veselo je pokazal na pristanišče: »Trajekti so tudi že vsi električni.« Elvestuen je poslanec liberalne stranke (v norveščini Venstre, dobesedno Levica). Ta je v sedemdesetih letih naravovarstvena načela prepoznala kot pogoj za svobodo in demokracijo in jih odtlej dosledno uveljavlja.

Politični vrh je pred zahtevno nalogo, katere posledice bodo vidne več let 

Pred predsednico republike, predsednikom vlade in državnim zborom je leto pomembnih kadrovskih odločitev, ki se z imenovanjem guvernerja Banke Slovenije vlečejo še od lani in se bodo končale spomladi prihodnje leto z menjavo petih ustavnih sodnikov. Vmes, do 25. februarja letos, bo treba izvoliti še novega varuha oziroma varuhinjo človekovih pravic. Do zdaj sta se med tistimi z največ možnostmi omenjali predvsem direktorica Pravnega centra nevladnih organizacij Katarina Bervar Sternad in Simona Zavratnik s Fakultete za družbene vede, poslanci pa so v torek od predsednice Nataše Pirc Musar dobili na mizo ožji izbor štirih imen.

Panika med vplivneži

Že to besedilo je težko napisati, ne da bi se ujeli v zanko, ki so jo nastavili v SDS. Zato pojdimo počasi in po korakih. Vlada je ob koncu leta predstavila predlog novega zakona o medijih. Lagali bi, če bi zapisali, da je popoln, in zagotovo bi bil lahko ambicioznejši. A zanimivo je predvsem, da je največ prostora v javni razpravi o njem zadnje dni pripadlo besedi, ki se v predlogu zakona pojavi samo šestkrat – to je besedica »vplivnež«.

»Tu je Slovenija«

Kdor vstopi v poslovalnico Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), vsaj na Miklošičevi cesti v Ljubljani, poleg table z obvestilom o uradnih urah opazi tudi napis: »We inform you that we only communicate in Slovenian language.« Pač, če ne govorite in ne razumete slovensko, tu nimate kaj iskati, pravic iz zdravstvenega zavarovanja si ne morete urejati. Na zavod smo se obrnili z vprašanji, ali gre za osamljen primer ali za navodilo z vrha zavoda in ali sploh obstaja kaka dostopna točka, kjer omogočajo urejanje zadev tudi posameznikom, ki ne obvladajo slovenščine.

Gospodarji subvencij

Statistični podatki so alarmantni: v letih 2021–2023 je v Sloveniji samooskrba s sadjem znašala od 14 do največ 29 odstotkov, samooskrba z zelenjavo pa je v istih treh letih padla s 43 na 33 odstotkov. Za lani, leto 2024, podatkov še ni, po prvih ocenah kmetijskega ministrstva pa naj bi bili vsaj pri vseh pomembnejših sadnih vrstah v intenzivnih nasadih doseženi »pomembno večji« hektarski pridelki. Bolj smo samooskrbni pri žitih in mesu, več kot 80-odstotno, ter pri jajcih, kjer smo tik pod 100 odstotki. Ob teh statistikah smo podrobneje pogledali, kam so v letu 2024 šle kmetijske subvencije, kaj v kmetijstvu je Slovenija spodbujala z javnim denarjem. In ugotovitve? Med sto največjimi prejemniki so bili (tudi lani) zlasti živinorejci in mesnopredelovalni giganti, številni v lasti tujcev, ki se osredotočajo na zvišanje dobička v širši regiji, bistveno več kot sadjarjev in zelenjavarjev pa je vinarjev.

»Pritlehno« / Nove metode projedrskega portala jedrska.si

V Knjižnici Otona Župančiča na Kersnikovi ulici v Ljubljani je bilo za 22. januarja napovedano predavanje geografa, zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani dr. Dušana Pluta, na katerem naj bi predstavil svojo lani izdano knjigo Jedrska energija – Ne, hvala!.

Janševi mitingi resnice

Devetega februarja 1950, bilo je na vrhuncu protikomunistične histerije, ki jo je povzročila hladna vojna, je republikanski senator iz Wisconsina Joseph McCarthy javno oznanil, da ima seznam 205 oseb, članov komunistične partije, ki naj bi bili delovali v ameriški vladi. Sledilo je obdobje »makartizma«, protikomunističnega lova na čarovnice, neskončnih preiskav in zaslišanj ter paranoje, ki se je iz politike prelivala tudi drugam. V domnevni komunistični komplot, napad na ameriške vrednote, naj bi bili vključeni še posamezniki iz zabavne industrije, Hollywood torej, in seveda akademiki, profesorji in raziskovalci na univerzah, ki so v mlade glave vcepljali levičarske zablode.

Grega Repovž

10. 1. 2025  |  Mladina 2  |  Uvodnik

Uvodnik / Pred velikim pokom

Vrniti se je treba v tisti večer v Parizu, bila je sobota, 7. decembra lani, ko se je na otoku Île de la Cité v obnovljeni katedrali Notre-Dame zbrala svetovna politična in ekonomska smetana. Zvezda večera pa ni bil francoski predsednik Emmanuel Macron, temveč sveži zmagovalec ameriških volitev Donald Trump. Francoski mediji so poročali, da si je Macron močno prizadeval za to, da je Trump prišel v Pariz. Dolgoletnim francoskim opazovalcem ni ušlo, da je šlo za nekakšen skupen poskus evropske politike in diplomacije, če se malce prosto izrazimo, omrežiti samodržca in nevarnega avtokrata. Bolje ga je imeti ob sebi, se z njim vsaj pogojno razumeti, kot ga imeti za nasprotnika.

Zaton demokracije, vzpon avtokracije

Enaindvajseto stoletje je prineslo razočaranje vsem, ki so pričakovali, da se bo popolnoma razlikovalo od prejšnjega. Tega je britanski zgodovinar judovsko-avstrijskega rodu Eric Hobsbawm označil za »stoletje skrajnosti«, Francis Fukuyama pa je za to stoletje preoptimistično napovedal »konec zgodovine«, kot smo jo poznali v prejšnjem. Hobsbawmovo »stoletje skrajnosti« se v tem stoletju nadaljuje z represijo, vojaškimi spopadi, tudi s pojavi množične nasilne smrti, kakršen je (izraelski) genocid v naši bližini, resnimi geopolitičnimi turbulencami in erozijo demokratičnih institucij. Pri zadnji je svet pozabil na svarilo nemškega pisatelja in nobelovca Thomasa Manna, da ljudje vse prevečkrat jemljejo demokracijo za nekaj samoumevnega in pozabljajo, s kakšnimi boji in žrtvami smo prišli do nje.

Je bil Jezus Kristus vegetarijanec?

Kaj, če je bil Jezus Kristus vegetarijanec? Ta ideja, ki jo »potrdi« neki stari apokrifni evangelij (cerkev je to dva tisoč let »prikrivala«), tako navduši Kamerona Watersa in Kipa Andersena, avtorja tegale hektičnega, zadihanega, aktivističnega, michaelmoorovskega, zmerno konspirološkega, čisto zabavnega dokuja (in dokuja Seaspiracy), da kreneta na šestletni globalni trip, ki naj bi jima odgovoril ne le na vprašanje, ali je mogoče poduhovljeno ubijati in jesti živali, ampak tudi na vprašanje, zakaj kristjani tako neženirano pobijajo in jedo živali (navsezadnje, dobrega kristjana prepoznaš po lovski puški).

Bodo občine po novem lahko uvedle davek na psa?

Zavetišč za zapuščene živali po državi krvavo primanjkuje, tista, ki so, pogosto pokajo po šivih in se spoprijemajo s težavami pri financiranju svojih dejavnosti. Po veljavnem zakonu o varstvu živali, ki ga je sprejela prejšnja vlada, morajo občine kriti prvi veterinarski pregled ob namestitvi in stroške dnevne oskrbe živali v zavetišču prvih 30 dni, od 30. do 120. dneva jih krije imetnik zavetišča, če žival ni prej oddana, po 120 dneh pa stroške prevzame država. Predlani je v ta namen nakazala več kot poldrugi milijon evrov, lani podobno vsoto.