-
Sibil Svilan (1958) je ob osamosvojitvi sodeloval pri gradnji finančnega sistema in njegovih prvih institucij, kot državni sekretar v vladi Janeza Drnovška je sopredsedoval skupini, ki je državo pripravljala na prevzem evra, nato je postal dolgoletni predsednik uprave SID banke, ki jo je vodil 15 let. Ta danes edina res državna banka je pod njim postala tako imenovana razvojna banka, katere vodilo naj ne bi bili dobički in pohlep, ampak dobrobit skupnosti, trajnostni razvoj ter napredek. S temi načeli SID banka ni le preživela finančne krize, ampak je tudi blažila njene posledice. Po krizi je država resda sanirala bančni sistem, a nove tuje banke so danes veliko manj zainteresirane za gospodarski razvoj. Kako torej naprej?
-
Klemen Selakovič je za Janeza Janšo storil to, kar je Elon Musk storil za Alice Weidel
Ko je Elon Musk na svojem omrežju X gostil pogovor s kanclersko kandidatko skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD) Alice Weidel, so bili ljudje šokirani. Pa saj je povsem normalna! In govori čisto normalne stvari! Musk je bil hvaležen poslušalec in izpraševalec – vneto je poslušal in postavljal prijazna vprašanja. Pomagal je normalizirati stranko AfD. Stranko, katere bivši predstavnik za medije Christian Lüth je nekoč rekel, da jim migracije višajo rejtinge, če bo kdaj treba, bodo pa migrante tako ali tako postrelili ali zaplinili. In stranko, ki je v mestu Karlsruhe prejšnji mesec razposlala volilne letake v obliki letalskih vozovnic za deportacijo priseljencev, grozljivo podobne enosmernim vozovnicam za vlak v Jeruzalem, ki so jih nekoč nacisti delili v Nemčiji živečim Judom.
-
Seveda v parlamentarni demokraciji na koncu odločitve sprejemajo izvoljeni politiki oziroma politične stranke, ki dobijo na volitvah sedeže v parlamentu in sestavijo vlado oziroma svoj vpliv poskušajo doseči iz opozicije. A vedno znova se je treba spomniti, da pot do moči vodi skozi volilne skrinjice oziroma odločitev vsakega posamičnega volivca.
-
Če bi po zadnjih predsedniških in evropskih volitvah v roke vzeli zemljevid Slovenije, razdeljene po volilnih okrajih, bi videli nekaj nenavadnega. Na evropskih volitvah in v prvem krogu predsedniških volitev je bil zemljevid razdeljen med najmočnejša igralca – na evropskih volitvah sta bili to stranki Svoboda in SDS, na predsedniških pa Nataša Pirc Musar in Anže Logar –, le na jugovzhodu države, v Kočevju, bi videli odstopanje. Tam je slavil dr. Vladimir Prebilič. Kdo bi razumel, da so se v Kočevju na vse pretege poskušali znebiti svojega župana, a Kočevci imajo o Prebiliču v resnici povedati večinoma dobre reči.
-
Janša bi Trg republike preimenoval v Trg Jožeta Pučnika
Ko je prva Janševa vlada leta 2007 v čast in slavo velikega osamosvojitelja in očeta Demosa Jožeta Pučnika letališče Brnik preimenovala v letališče Jožeta Pučnika, se je marsikdo držal za glavo.
-
Časopis Delo je v ponedeljek, 10. februarja, objavil javnomnenjsko raziskavo, ki jo je zanj pripravila agencija Mediana. Na vprašanje, komu bi najverjetneje namenili glas, ki so ga med 3. in 6. februarjem anketarji postavili 728 prebivalcem, jih je 23,7 odstotka odgovorilo, da SDS, Svobodo pa bi izbralo 12,7 odstotka vprašanih. Razkorak med največjima strankama opozicije in koalicije se je skoraj podvojil v primerjavi s prejšnjim mesecem, tako velike razlike med njima pa Medianine ankete v tem mandatu še niso izmerile. Ob tem velja sicer dodati, da v anketo ni bila vključena stranka Demokrati Anžeta Logarja, ki krade glasove prav iz bazena SDS.
-
Kako skuša Trump etnično čiščenje prodati kot genialen nepremičninski posel
Tisti, ki so prej izvajali genocid, so to skrivali. Da izvajajo genocid, so prikrivali in tajili, javnost so zavajali ter z vsemogočimi diverzijami in distrakcijami njeno pozornost speljevali drugam. Genocida niso oglaševali. Toda Trump počne natanko to – genocid oglašuje. Obeša ga na največji zvon. Najavlja in napoveduje in promovira in propagira ga na odprti sceni – pod žarometi, pred kamerami in mikrofoni svetovne javnosti. Gazo, prizorišče genocida, bi »očistil« in prelevil v »Riviero Bližnjega vzhoda«, »res dobro kakovostno mesto«, vse Palestince, prebivalce Gaze, pa bi prisilno preselil in razselil – relociral. Morda v Jordanijo. Morda v Egipt. Morda v Savdsko Arabijo. Kdo ve, morda na Madagaskar. Trump, ki tako rad imitira in kanalizira Hitlerja (priseljenci so »golazen«, »zastrupljajo kri naše dežele« ipd.), tudi tu ne more iz svoje kože. Nacisti so leta 1940 sklenili, da vse nemške Jude – in slej ko prej tudi vse evropske Jude – preselijo na Madagaskar, ki je bil tedaj francoska kolonija, toda ker relokacija ni uspela (na Madagaskar so jih hoteli spraviti milijon na leto), so jih relocirali v koncentracijska taborišča. Razlog več, da prisilne preselitve ljudstev že vse tja od nürnberških procesov veljajo bodisi za vojni zločin ali za zločin proti človečnosti – včasih za oboje.
-
Policija v Sloveniji diskriminira skupnost LGBT
Na ministrstvu za notranje zadeve priznavajo neprimerno komunikacijo in opustitev dolžnega ravnanja v obliki zakonitega ukrepanja policijske patrulje, ki se je odzvala na klic na pomoč zaposlenih v knjigarni Mariborka, ki so bili žrtve zločinov iz sovraštva.
-
Med strokovnostjo in političnostjo
Izkušnje iz preteklosti učijo, da je vsakokratno iskanje novega varuha človekovih pravic v praksi zelo zapletena naloga. Tako je, ker je za njegovo izvolitev v državnem zboru predvidena dvotretjinska večina, torej najmanj 60 glasov. In to je praviloma manj, kolikor šteje poslank in poslancev koalicija, vladna večina v državnem zboru. Ponovitve razpisov in iskanje kandidatov zunaj njih zato niso nič neobičajnega in trenutni razpis ni nič drugačen. Gre pač za postopek imenovanja, ki zahteva morda še največ tesnega sodelovanja, usklajevanja in popuščanja od predsednice republike, koalicije in opozicije. Bodo omenjeni tega sposobni zdaj in tudi v prihodnje? Koliko bodo štele strokovne reference kandidatov in koliko bo trgovanja z »našimi« in vašimi«?
-
Nikoli se nič ne spremeni? Dokler se ne.
»Iko« Tako me kliče mama, kadar je zelo sentimentalna. Moram reči, da je to kar smešno, saj sem danes že skoraj 50 let stara ženska, mama pa je gospa, ki jih ima že več kot 70. »Neznosno je to, v prsih me boli, že dneve je tako, ves čas mislim na študente. Tako so lepi in pametni, a vem, da bo oblast našla način, kako jih zafrkniti.« Moja mama je pesimistka, morda je bolj pošteno, če rečem, da nima več nobenih iluzij. »Vse huje in huje je. Občutek imam, da se v Srbiji nikoli ne bo nič spremenilo. Oni so naša zadnja priložnost. Grem pa vseeno tudi danes v mesto.« Iti v mesto pomeni zanjo preživeti več ur na avtobusih, saj toliko traja, da se prebije kakih deset kilometrov iz naselja Miljakovac 2, kjer živi, v središče Beograda. »Se dobim pri slaščičarni s prijateljicami, gremo skupaj na proteste.« Njene prijateljice so vse starejše od 70 let. »Skrbi me za Branko, ima močno osteoporozo in težko se premika. Ampak redno hodi na proteste, človek se mora upirati, kako drugače ohraniti upanje?« doda mama.
-
Leta 2001, torej pred skoraj četrt stoletja, je Petrol napovedal, da se bo poleg trgovanja z naftnimi derivati lotil tudi ekoloških in energetskih dejavnosti. Dve leti kasneje je simbolno spremenil ime iz »Petrol, Slovenska naftna družba« v »Petrol, Slovenska energetska družba«. A danes, torej skoraj četrt stoletja kasneje, je večina prihodkov skupine Petrol še vedno povezana s prodajo nafte in derivatov, ki ostajajo njen ključni prodajni produkt. Še več: ker je država leta 2022 zaradi energetske draginje začela naftnim trgovcem omejevati marže, je uprava Petrola pod pritiskom vplivnih delničarjev sprožila vrsto pravnih postopkov zoper državo in zaradi domnevnega »oškodovanja« znižala vlaganja v energetski prehod. V istih letih domnevnega »oškodovanja« pa so si delničarji Petrola izplačevali rekordne dividende. Kdo trenutno dejansko vlada v Petrolu in kakšen vpliv ima sploh še država?
-
-
Stranka SDS je dokončno zagnala kolesje in se pripravlja na referendum o zakonu, s katerim so določeni dodatki k pokojninam tistih umetnikov, ki so dobili Prešernovo nagrado. Če bo šlo po načrtih, naj bi bil referendum pred poletjem, morebiti pa ga bo spremljal še kakšen, denimo tisti, ki se bo »boril za svobodo govora« in bo volivce povprašal, kaj menijo o novem zakonu o medijih.
-
Veste, kakšna je, takole čez palec, v neklinični eksplikaciji, razlika med nevrotikom in psihotikom? Nevrotik trpi zaradi namišljenih težav. Zaradi psihotikovih realnih težav pa trpijo drugi. Če vse skupaj prevedemo v jezik politike, nevrotični politiki trpijo zaradi težav in preizkušenj, pred katerimi se znajdejo, politični norci pa v dobri veri sejejo gorje drugim in v tem neizmerno uživajo. Donald Trump je obljubljal marsikaj norega in odbitega, a realnost je hujša od obljub. Zato sem takoj po inavguraciji pod vtisom prvega predsedniškega nastopa (v kolumni Trumpetengold, Mladina, 24. 1. 2025) resignirano zapisal, da se bo »očitno Trumpova juha servirala bolj vroča, kot se je skuhala«. In če prelomljenim obljubam v politiki v največji meri botruje izguba poguma za soočenje s posledicami, je pretirana realizacija obljub neredko posledica izguberealitetne kontrole. Seveda nas je strah politikov in politike, ki prelomijo obljube. A še bolj bi nas moralo biti strah tistih, ki svoje obljube še nadgrajujejo. In nori »voditelj svobodnega sveta« je najbolj drastičen primer tega.
-
Komentar / Jankovićeva Slovenija
Janković in Vučić, Vučić in Janković … imeni se že več tednov izmenično pojavljata v protestnih izjavah, peticijah, Odmevih in Tarčah. Po tistem nesrečnem pismu podpore se je podoba ljubljanskega župana v slovenskem političnem imaginariju povsem zlila s podobo njegovega srbskega prijatelja. Zoki in Aco, Aco in Zoki … velika balkanska šerifa. Oba sta »obraz iste politike«. Oba imata enak »slog vladanja«. Predstavljata »isti protievropski politični tabor«. Primerjave seveda v sebi nosijo tudi prepričanje, da je skupni imenovalec njunega političnega sloga Balkan in da je njuno mafijaštvo morda domače v neevropskem Beogradu, v prestolnici zgledne članice EU pa je lahko le tujek. Slovenija se mora torej rešiti ostankov balkanske politike in seveda pomagati Srbom, da tudi oni »stopijo na evropsko pot«.
-
Dornavski župan ne bo odgovarjal za spolni napad na mladoletne osebe
Ko se je konec lanskega novembra razvedelo, da naj bi se bil dornavski župan Matej Zorko z mladoletniki dogovarjal za spolne aktivnosti, ga je stranka SDS izključila in pozvala k odstopu. Tega je napovedal tudi sam, a na začetku letošnjega leta je javnost obvestil, da si je premislil in bo še vsaj dve leti župan. Premislil pa si je zato, ker ovadba, ki so jo pripravljali na policiji, ne bi zdržala sodne presoje. Zorko za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost ne bi bil in ne bo obsojen. To so pred dnevi priznali tudi na tožilstvu in pojasnili, da so ovadbo zavrgli.
-
Končuje se priprava novele zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, vlada bi jo morala sprejeti pred tednom dni, a je obravnavo po posvetu s predstavniki šolstva prestavila, da bi uredila še nekaj podrobnosti. Glavna novost, ki jo zakon prinaša, je postopno povečanje financiranja razvoja in naložb v šolstvu, sredstva se bodo vsako leto povečala za 0,02 odstotka BDP, dokler ne bo znesek dosegal 0,5 odstotka BDP – zdaj bi to bilo okoli 32 milijonov evrov. Poleg tega bi lahko bila vpeljana sprememba pri imenovanju in razreševanju ravnateljev, pri čemer naj bi se povečala vloga ministrstva za izobraževanje.
-
Državne proslave ob kulturnem prazniku so bile vedno priložnost za družbeni komentar, kritično misel in tudi protest. Pred leti, ob ukinjanju samostojnega ministrstva za kulturo pod drugo vlado Janeza Janše, so kulturni delavci v času proslave pred Cankarjevim domom v znak protesta množično prižigali sveče. Tiste, ki jih sicer prižigamo na pokopališču. Letošnji prejemnik nagrade Prešernovega sklada, glasbenik Tomaž Grom, je takrat v znak protesta zažgal svoj kontrabas. Brali so manifeste, takrat in tudi kasneje.
-
Eno izmed podjetij poslovneža Von Horvatha gre v likvidacijo
»Po zaključku investicije bo Maribor imel nov hotel s 3 zvezdicami, v katerem bo 20 sob (40 ležišč).« Tako piše v predstavitvi Boutique wine hotela Vila Lent, ki bi moral do konca leta nastati v stavbi na Vojašniškem trgu 7 v Mariboru in za katerega je podjetje Magna QI v lasti Tadeja Von Horvatha leta 2023 dobilo odobreno subvencijo 1,06 milijona evrov. Dodelilo mu jo je gospodarsko ministrstvo Matjaža Hana iz evropskega mehanizma za okrevanje in odpornost.
-
Središče kulturnega dogajanja je bilo na Prešernov dan, na slovenski kulturni praznik, tokrat postavljeno na Primorsko, kjer se je v Novi Gorici in čezmejni Gorici slavnostno odprla Evropska prestolnica kulture (EPK), ki dve mesti iz dveh držav za vse leto simbolno združuje v enoten kulturni prostor. Osrednjo idejo čezmejnosti oziroma brezmejnosti tega ambicioznega večmilijonskega projekta, ki bo trajal vse do decembra in bo – vsaj tako načrtujejo organizatorji – v regiji pustil trajen pečat, je na dan odprtja simboliziral celodnevni sprevod, v katerem so na območju med goriško in (pred nedavnim lično prenovljeno) novogoriško železniško postajo marširali različni godbeni orkestri, folklorne skupine (z vseh koncev Balkana), pevski zbori, cirkusanti, akrobati, mažoretke, plesalke na svili, skejterji in celo (malce predčasne) pustne šeme, z njimi ob boku pa je ves dan korakalo več tisoč obiskovalcev vseh generacij. Na (nekdanjem) mejnem prehodu Erjavčeva pri (nekdanji) carinarnici je sprevod italijanskih udeležencev parade čez nevidno mejo zakotalil veliko kroglo iz časopisnega papirja, ki je prepotovala že ves svet, delo slovitega 91-letnega italijanskega umetnika Michelangela Pistoletta, najvidnejšega predstavnika tako imenovane revne umetnosti (it. »arte povera«), in jo kot nekakšno baklo miru – vrhnjo plast so goriški dijaki polepili s prispevki iz Primorskega dnevnika in Il Piccola o dogodkih, ki so zaznamovali lokalno zgodovino, tudi podpis pariške mirovne pogodbe in vstop Slovenije v Evropsko unijo in Schengen – simbolično predal slovenskemu delu povorke.
-
Leta 2010 je Steve Jobs izrekel znamenite besede, da ima Apple »moralno odgovornost, da pornografiji prepreči dostop do iPhonov,« in dodal, naj si »ljudje, ki želijo gledati pornografijo, kupijo Android«.
-
Zimsko izpitno obdobje se je končalo. Marsikateremu ljubljanskemu študentu bo ostalo v neprijetnem spominu, pa ne le zaradi običajnega stresa, ki spremlja to obdobje. Sive lase sta jim delala tudi primanjkljaj čitalniških mest in čakanje v vrstah za pridobitev sedeža celo v tistih maloštevilnih prostorih, ki so jim na voljo.
-
Z montažno peno nad avtomobile
V starejši stanovanjski hiši v malem švabskem mestu živi eden od mož, ki naj bi se po naročilu Rusov vmešali v nemške parlamentarne volitve. Na zarjavelem poštnem nabiralniku je nalepljen natisnjen listič s petnajstimi priimki, med njimi tudi Srba Nikola B.
-
Komentar / V zanki večnega vračanja?
Srbski študentski protesti štejejo na začetku februarja 2025 dobrih sto dni in postajajo po svoji vsebini in načinu delovanja evropski, v marsičem tudi svetovni fenomen. Demonstracije študentov, spočete ob tragediji in smrti petnajsterice na novosadskem kolodvoru, so prerasle v veličastno manifestacijo svobode, mladosti in upanja. Avtokratski Vučićev politični režim še nikoli v 12 letih ni bil bližje padcu z oblasti. Ekonomski napredek divjega srbskega kapitalizma ne more biti panaceja za nevzdržno kriminalizacijo srbske države in manipulativno kulturo sovraštva in strahu. Pod pritiski študentskih demonstracij je že padla srbska vlada, politične spremembe se zdijo vse bolj neustavljive. Ne gre za tradicionalni spopad urbane in ruralne Srbije, dveh političnih taborov, Vučićeve SNS in opozicije. Študentski upor jih je obšel, njegova moč so politična avtonomija, neposredna demokracija in inovativnost. Vrnili so duh Đinđića, z njim pa tudi Habermasa in njegov pomen ustavne demokracije. Vučića so razorožili s preprosto politično ignoranco, država ni Vučić, temveč njena ustava in institucije. Največja prevara avtokratskih režimov je samoprevara. In prav to patologijo je razkrilo srbsko študentsko ogledalo.
-
Pa smo v še eni vojni – trgovinski. Po Kanadi, Mehiki in Kitajski zdaj Unija čaka, kdaj ji bo Trump naložil že napovedane carine. Za jeklo in aluminij so zdaj tu, Bruselj je rekel, da bo sprejel povračilne ukrepe, v glavnem pa se na vse Trumpove poteze odziva medlo.
-
Komentar / Policisti in mafijci
Okrajno sodišče v Ljubljani je štiri policiste obsodilo na pogojne zaporne kazni zaradi uporabe plinskih sredstev in drugih prisilnih ukrepov zoper demonstrante, ki so v času kovida demonstrirali zoper Janševo vlado. Policijski sindikat je stopil v bran kolegom in svojim članom ponudil pomoč pri pritožbah, del medijev pa je objavljal poanto, da bi morali biti kaznovani policijski funkcionarji in minister, ki da so dali ukaz za prekomerno uporabo sile. Vsekakor resen dogodek takrat in zdaj. Toda, kako je nastala sodba? Po postopku za izdajo kaznovalnega naloga, v katerem tožilec predlaga sodišču, da zadevo izpelje brez glavne obravnave, se pravi v tajnosti. Obtoženci torej ne pridejo pred sodišče z advokati, ki bi jih lahko branili. Pravosodni škandal prve vrste. Si predstavljate, da bi sodišče v tajnem postopku obravnavalo in obsodilo skupino narkomafijcev? Nemogoče, člani mafijske združbe na sodišče prihajajo z najboljšimi odvetniki in o njihovih pritožbah je odločalo celo Vrhovno sodišče. Deležni so absolutnega pravnega varstva.
-
Priznani režiser, direktor fotografije in scenarist Gregor Božič ima zadnje čase precej razlogov za praznovanje. Kratkometražni film Mož, ki ni mogel molčati (Čovjek koji nije mogao šutjeti, 2024) hrvaškega režiserja in scenarista Nebojše Slijepčevića, pri katerem je sam odigral pomembno vlogo kot direktor fotografije, je v zadnjem letu poleg številnih drugih prejel dve izmed najuglednejših mednarodnih filmskih nagrad: maja je bil ob svetovni premieri v Cannesu ovenčan s prestižno zlato palmo za najboljši kratki film, decembra pa še z Evropsko filmsko nagrado (EFA). Ekipa hrvaško-bolgarsko-francosko-slovenske koprodukcije (slovenski koproducent je produkcijska hiša Studio Virc), posnete po resnični zgodbi upokojenega hrvaškega oficirja Toma Buzova, ki se je uprl srbskim paravojaškim silam, ki so leta 1993 v Bosni in Hercegovini ustavile potniški vlak, pa se je konec januarja razveselila še dveh izjemnih novic. Mož, ki ni mogel molčati je bil v kategoriji za najboljši igrani kratkometražni film nominiran za oskarja, filmsko nagrado vseh filmskih nagrad. Nekaj dni kasneje je bil nominiran še za nagrado cezar, najvišje priznanje filmske umetnosti v Franciji.
-
14. 2. 2025 | Družba
»Ne bi rekla, da so mladi tisti, ki zahtevajo neki poseben status ali obravnavo«
"Ne bi rekla, da so mladi tisti, ki zahtevajo neki poseben status ali obravnavo. Vse prevečkrat posplošujemo in rečemo, da je prvo vprašanje, ko mladi pridejo na razgovor, kolikšna je plača. Veliko se pogovarjam s študenti, ki vstopajo na trg dela, in opažam, kaj je zanje najpomembnejše; da se lahko v prvih nekaj letih ob delu tudi učijo, da delajo v okolju, v katerem se spoprijemajo z izzivi in v katerem delo ni rutinsko."
-
14. 2. 2025 | Svet
Trumpova svetovna politika kot poslovna priložnost
Donald Trump v zameno za pomoč od Ukrajine pričakuje za 500 milijard dolarjev redkih zemelj – te so skupina 17 kovin. Ne mine dan, ko novi ameriški predsednik ne bi šokiral javnosti z novo precedenčno pobudo ali idejo, s katerimi resno ogroža ne zgolj svetovni mir, vedno bolj tudi pod krinko nekakšnega mirovništva, ali globalno ekonomijo. Ob tem naskakuje svoj osebni rekord postavljanja laži v novem mandatu – teh se je v prejšnjem nabralo za 30.573 laži. Kot dober predsednik bi si moral želeti, da ga preseže. Noro? Absolutno!
-
14. 2. 2025 | Svet
»Njegov politični režim presega celo stalinizem«
"Kar počne Trump, uvršča ZDA med totalitarne politične režime. Njegov politični režim po celi vrsti značilnosti presega celo stalinizem. In zanimivo je opazovati, kako nihče od političnih akterjev, ki so se vedno zavzemali za to, da se socializem oz. komunizem uvrsti med totalitarne sisteme, zdaj ne reče nič."