Grega Repovž

8. 12. 2023  |  Mladina 49  |  Uvodnik

Uvodnik / Kdor se z Janšo igra …

To sredo, ko je prišlo na dan, da je Janez Janša Anžeta Logarja opozoril, da je morda čas za odhod iz stranke in – med vrsticami – prepustitev mandata v državnem zboru naslednjemu na listi stranke z zadnjih volitev, Logar pa je takoj sporočil nazaj, da je Janševa reakcija, torej reakcija njegovega »političnega očeta«, pretirana, naj se, če prevedemo, »za božjo voljo pomiri«, jih ni bilo malo, ki jih je zabolela glava. In to močno. Na koga mislimo? Na gospodarstvenike, ki se danes igrajo na političnem prostoru, zaverovani v svojo moč in denar, s katerim razpolagajo.

Veliki up kapitala

Pred tedni je skupina modrih mož, ki se prosto po Plečniku ponosno imenuje Katedrala svobode, gre za ljudi, ki so nekoč pripadali krogu Janeza Janše, a so se od njega oddaljili, predlagala, kako naj se reši demokracija v Sloveniji. V izhodišču predloga je vratolomna teza, da pri nas nimamo prave demokracije, ampak nam, kot je dejal nekdanji ustavni sodnik, že dolgo pa predvsem lastnik in vodja zasebnih visokošolskih ustanov Peter Jambrek, vlada »mafijska demokracija«. Rešitev, ki so jo ponudili Jambrek, Dimitrij Rupel, Ernest Petrič in Tomaž Zalaznik, je tako bizarna, da ni bila deležna večjega odziva javnosti. Predlagali so, naj mandatarsko skupino izoblikujejo Janez Janša, Milan Kučan, Borut Pahor in Anže Logar in izmed sebe – če ne drugače, kar z žrebom – izberejo mandatarja, tega pa naj kasneje skupaj z deveterico reformnih ministrov potrdi še državni zbor.

Klemen Boštjančič / »Veliko je vpitja glede naših ukrepov, a to vpitje je posledica dejstva, da mi delamo«

Klemen Boštjančič ni profesor ali makroekonomist, temveč je po kariernih izkušnjah poslovnež, ki se je v preteklosti večinoma ukvarjal z reševanjem podjetij v težavah, tako ali drugače povezanih z državo. Bil je predsednik ali član nadzornih in upravnih odborov v Vegradu, kjer je zastopal državo, v Merkurju, Savi, v letih 2011–2012 je vodil tudi Adrio Airways. A Boštjančič ni stereotipen podjetnik, ki veliko benti čez državo in zahteva njen umik iz gospodarstva. »Težko bi bilo najti še bolj nesposobne lastnike oziroma so ti lastniki dokaz, da država ni vedno najslabši lastnik,« nam je dejal leta 2019, potem ko smo Adrio prodali nemškemu skladu, ki jo je kmalu za tem poslal v stečaj. In tudi na položaju finančnega ministra Boštjančič svojo vlogo razume v širšem pomenu. Na začetku njegovega ministrovanja se je zdelo, da jeznim podjetnikom obljublja, da davkov nikakor ne bo zviševal, zdaj pa razume, da so visoki davki tudi prvi pogoj uspešne družbe.

Aleksandar Hemon / »Pri liberalni demokraciji me najbolj skrbi to, da razen fašizma nima alternative«

Njegov drugi dan v Ljubljani. Po večeru veseljačenja, premalo spanja, vsaj treh intervjujih, ki jih je imel pred najinim, tik pred nastopom s svojim DJ-setom v Pritličju, po tednu dni, ko je s prevodi svojih knjig potoval iz Berlina v Rim, od tam v Pariz, pa k nam, od tu pa bo šel kmalu čez lužo v Ameriko, je v pogovoru zbran, osredotočen in izrazno oster, kot smo redki med nami po počitku ali, verjetneje, nikoli. »Jaz sem ves čas navit,« odvrne ob mojem čudenju nad dejstvom, da po vsem tem ne deluje niti malo utrujen.

TV komentar / Stranski učinek Janševega nasilja

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je bila ob prvi obletnici nastopa funkcije gostja na TV Slovenija, kot veleva že tradicija. Slovenija nima letnega nagovora predsednice oziroma predsednika naciji, ima pa veliki pogovor s predsedujočim na javni televiziji. Če se morda zdi, da s tem nagovarjamo predsednico, da naj ta nagovor uvede, naj takoj povemo, da niti slučajno: to naj ostane med željami, ki se ne bodo izpolnile, torej poleg novega falcona in rezidence. Ne prvega, ne drugega, ne tretjega ne potrebuje ta deželica, saj šteje le toliko ljudi kot večje evropsko mesto.

Laž na laž na laž

Predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič je pred dvema tednoma v oddaji Tarča na TV Slovenija izrazil skrb, da bo prihajalo do odvzemov rejnih živali, »za katere se bo še nekaj iztržilo«. Kmečko stanovsko organizacijo skrbi, da bi inšpekcije odvzele rejne živali, še preden bi bile te zaradi morebitnega nedostojnega ravnanja lastnikov tako razvrednotene, da bi bile v ekonomskem smislu brez vrednosti. Skrbi jo zato, ker novela zakona o zaščiti živali določa, da kupnina od prodaje odvzetih živali ne gre njihovemu lastniku, torej kmetu. In kar je še huje, šla naj bi neposredno v žepe domnevnih smrtnih sovražnikov kmetov – nevladnih organizacij, ki delujejo na področju varstva živali. Pa to drži?

Popoldanski posli

Državi za trajno izkoriščanje rudnin, torej omejenih naravnih virov, kamnin in peskov, industrija na leto plača samo 4,1 milijona evrov. Še več: vlada je podjetjem, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, letos poleti »na lepe oči«, brez preverjanja stanja v naravi in ne da bi se menila za pravna opozorila, koncesije podaljšala za 30 mesecev. Eden najzaslužnejših za tak razplet, ki mu ploska zlasti industrija – največji koncesionar je skupina Salonit –, je državni uradnik Marko Maver, ki je pod novo vlado na ministrstvu za naravne vire in prostor pristojen za rudarstvo. Po objavi članka o podaljšanju omenjenih koncesij sta se na uredništvo Mladine ločeno obrnila vira z opozorilom, da je Maver še pred kratkim delal v ekipi svetovalne družbe Deloitte, ki svetuje prav Salonitu. Eden od sogovornikov je posebej omenil sestanek 9. novembra lani, na katerem so bili poleg predstavnikov Deloitta – med njimi je bil za čuda Maver, sicer zaposlen na ministrstvu za naravne vire in prostor – še predstavniki Salonita, Holdinga Slovenske elektrarne in Termoelektrarne Šoštanj. Je Maver z industrijo sestankoval kot uslužbenec ministrstva ali kot pogodbenik Deloitta?

Urbanija TV

Janševa vlada ni skrivala apetitov, ko je šlo za medije. Povsem si je želela podjarmiti RTV Slovenija, posledice tega političnega prevzema to hišo pestijo še danes, načrtno je izčrpavala Slovensko tiskovno agencijo (STA), kot razkrivajo nedavno objavljena domnevna kratka sporočila, ki sta si jih pošiljala Janez Janša in davčni svetovalec Rok Snežič – objavili so jih pri Necenzurirano –, pa je Janša imel dejavno vlogo tudi pri prodaji Planeta TV. Ta je leta 2020 prešel v roke madžarske medijske skupine TV2, ki jo obvladuje krog podpornikov madžarskega premiera (in dobrega Janševega prijatelja) Viktorja Orbána.

Raven kandidatov SDS za funkcije je vse nižja

Prejšnji teden je Ambasada Rog na svojem profilu na Facebooku, kjer objavlja zgodbe prosilcev za azil, objavila kratek prvoosebni zapis 22-letnega Chrisa iz Burundija, ki je v Sloveniji za azil zaprosil pred letom dni in za čuda dobil status begunca, se zaposlil in začel delati načrte, kaj vse bi rad dosegel v novi domovini in s tem nekaj prispeval družbi. Zapis je na Twitterju poobjavila pravnica iz Zavoda Open in Pravne mreže za varstvo demokracije Barbara Rajgelj in dobila tudi odziv Gašperja Hafnerja, lanskega kandidata SDS za župana Škofje Loke.

Platforma sodelovanja 2.0 / Še en debatni krožek na desnici

Slovenska ljudska stranka (SLS) in Nova Slovenija imata precej burno zgodovino. Predhodnica zadnje, Slovenski krščanski demokrati (SKD), ki jo je dolga leta vodil Lojze Peterle, se je leta 2000 združila s SLS, to pa je posredno pripeljalo do padca takratne vlade Janeza Drnovška in oblikovanja nove koalicije. Vodenje prehodne vlade je prevzel Andrej Bajuk iz nove SLS + SKD. Vendar so se v stranki kaj kmalu pojavila nesoglasja. Del stranke z Bajukom in Peterletom na čelu je zato ustanovil novo stranko, Novo Slovenijo, preostanek pa se je preimenoval nazaj v SLS. Ta je vseeno obveljala za pravno naslednico in lastnico znamke SKD.

Slovenska delegacija v Dubaju veliko podpisuje

Prejšnjo soboto smo iz 4283 kilometrov oddaljenega Dubaja, kjer do 12. decembra poteka podnebna konferenca Združenih narodov COP28 – tudi največji svetovni letalski miting, izvedeli, da je Slovenija ena od 22 držav podpisnic »deklaracije o potrojitvi jedrske energije« do leta 2050. Slovenska tiskovna agencija STA je novico povzela po tujih tiskovnih agencijah; poleg Slovenije so deklaracijo podpisali še Bolgarija, Češka, Finska, Francija, Madžarska, Moldavija, Nizozemska, Poljska, Romunija, Slovaška, Švedska, Ukrajina, Združeno kraljestvo, Maroko, Gana, Kanada, Japonska, Mongolija, Južna Koreja, Združeni arabski emirati in seveda ZDA. »Odločitev, da se pridružimo omenjeni deklaraciji, je bila sprejeta na predlog kabineta predsednika vlade in je bila vključena v izhodišča Republike Slovenije za udeležbo na Konferenci COP28, ki so bila sprejeta v vladi 24. novembra,« so pojasnili z ministrstva za okolje, podnebje in energijo.

Raziskava, ki kaže, da bi se morali resno pogovoriti o vzgoji in izobraževanju 

Klasik sociologije, Francoz Émile Durkheim, je bil prepričan, da vzgoja in izobraževanje pomembno prispevata k stabilnosti in harmoniji v družbi. Šola po njegovem igra ključno vlogo pri prenosu družbenih norm in vrednot na mlajše rodove in ima integracijsko vlogo: uči nas, kako delovati v skupnosti, prispeva h krepitvi občutka pripadnosti in medsebojne solidarnosti. Družba, ki hoče biti strpna, še več, država, ki hoče sploh delovati, si mora zato zelo prizadevati, da ohranja visoko raven kakovosti šolstva. Če tega ne počne, se lahko sesede sama vase.

Vlado Miheljak

8. 12. 2023  |  Mladina 49  |  Dva leva  Za naročnike

Komentar / Razposajeni december

Če nekako rekapituliramo akcijski projekt levosredinske koalicije, osredinjene okrog Golobove Svobode, s katerim se je naskakovala in uspešno spodnesla vladavina JJ, bi lahko program strnili v štiri točke. Najprej saniranje dediščine klientelistične, mafijsko strukturirane in prepredene avtoritarnopopulistične vladavine Janševega režima. Nato povrnitev mednarodnega statusa in podobe Slovenije v mednarodnih odnosih. Še posebej pa zdravstveno reformo, z motivom ohranjanja in krepitve koncepta javnega zdravstva. In ne nazadnje, razrešitev zapletenega kadrovskega in upravljavskega gordijskega vozla javne RTV.

Henry, portret serijskega morilca

»Verjamem v Ameriko,« so prve besede, ki jih slišimo v Coppolovem Botru (1972). Toda ne izreče jih don Vito Corleone (Marlon Brando), temveč Amerigo Bonasera (Salvatore Corsitto), italijanski priseljenec, lastnik pogrebnega zavoda. To je tudi prvi obraz, ki ga vidimo. Obraz grobarja, ki ga obliva mrak. Obraz človeka, ki pokopava Američane. Amerigo, ki je ime dobil po Ameriki, živi od trupel in pogrebov. In to je dobro življenje – in dober poklic: Amerika temelji na nasilju. Noče se mu odpovedati. Amerika zagotavlja trupla in pogrebe. »Amerika mi je omogočila, da sem obogatel,« doda. S tem pove vse: do bogastva vodijo le nasilje, kri, trupla, pogrebi. Če bi se Amerika odpovedala nasilju, bi se odpovedala bogastvu.

Umetnost in politika

V dneh okoli obletnice rojstva pesnika Franceta Prešerna, torej okoli 3. decembra, upravni odbor Prešernovega sklada, ki podeljuje najvišja državna priznanja za umetniško ustvarjanje, objavi imena umetnikov, prejemnikov nagrad prihodnje leto. Leta 2024 bosta veliko Prešernovo nagrado za življenjski opus prejela pesnica Erika Vouk ter baletni plesalec in koreograf Henrik Neubauer. Nagrade Prešernovega sklada za dveletni ustvarjalni opus pa bodo prejeli pesnica Miljana Cunta, igralka Jana Zupančič, mezzosopranistka Nuška Drašček, stripar Ciril Horjak, režiserka Sara Kern in grafični oblikovalec Tomato Košir.

Janko Lorenci

8. 12. 2023  |  Mladina 49  |  Kolumna  Za naročnike

Komentar / Predsedničino prvo leto

Borut Pahor je prejšnji teden rekel, da ima desnica (mislil je na Anžeta Logarja) širši pogled na prihodnost kot leva sredina. No, našo desnico in z njo vred Logarja suvereno obvladuje Janša, ki je med drugim hotel zaviti vrat RTV, zbližal Slovenijo z Orbánom, dal brizgati z vodnim topom na kolesarske protestnike … Pahor po izteku funkcije tudi s podporo Logarju jasno kaže, da se je kot domnevno politično nevtralen predsednik debelo pretvarjal – uspešno sicer, saj je do konca ostal priljubljen. A vso politično kariero je v osnovi delal grdo škodo: bil je zanič premier, SD je predelal v bolj ali manj neoliberalno, hanovsko stranko, predsedniški funkciji je vzel resnost, s svojimi imenovanji je zavdal ustavnemu sodišču, zagrizeno je propagiral dialoškost za vsako ceno in tako posredno podpiral janšizem, po logiki: tudi z rabljem je treba sodelovati, pa čeprav veš, da ti bo ob prvi priložnosti nataknil vrv okoli vratu.

Zakaj vlada čaka?

Vlada je maja letos odstavila dolgoletnega direktorja urada za narodnosti Staneta Baluha in za vršilca dolžnosti imenovala Janeza Doltarja, ki ga je predvidela za polnopravni prevzem državnega organa, ki ima (oziroma bi moral imeti) največ dela z vprašanji romske skupnosti. Prejšnji četrtek, tik preden se je Doltarju iztekel mandat vršilca dolžnosti, mu je vlada tega podaljšala še za tri mesece. Zakaj? In zakaj ni imenovala katerega od preostalih dveh kandidatov?

Ambiciozni in dvolični

V generalni skupščini OZN v New Yorku je bil 22. november eden najsrečnejših dni za nerazvite. Na ta dan so države na pobudo afriških držav izglasovale resolucijo, v skladu s katero se bo OZN morala začeti ukvarjati z vzpostavitvijo pravične svetovne davčne ureditve. Po veljavnih pravilih se namreč največje globalne in internetne multinacionalke uspešno izogibajo plačevanju davkov oziroma imajo od njih koristi le najrazvitejše države. V organizaciji OECD se že 60 let trudijo, da bi vzpostavili pravičnejšo ureditev. Zadnji poskus je iz leta 2021, ko se je v okviru OECD doslej 140 držav odločilo za pravičnejšo obdavčitev multinacionalnih družb in pravilo, da morajo tehnološki velikani plačevati več davkov tam, kjer ustvarjajo prihodke. Prvi del je uspel – tudi Slovenija je ta mesec po hitrem postopku sprejela zakon o minimalnem davku – hudo pa se zapleta pri drugem delu, to je, da morajo recimo Google, Amazon, Facebook več davkov plačati tam, kjer ustvarjajo prihodke.

N'toko

8. 12. 2023  |  Mladina 49  |  Žive meje  Za naročnike

Komentar / Wildersov svet

Prejšnji teden je evropski politični prostor pretresla novica o preobratu na nizozemskih volitvah, kjer je na presenečenje vseh slavil skrajni desničar, provokator in rasist Geert Wilders. Etablirane stranke širom po Uniji so komaj zajele sapo po vzponu brexitovcev v Veliki Britaniji, AfD v Nemčiji, Marine Le Pen v Franciji in seveda Trumpa čez lužo, pa je tu že novi desničarski outsider s teatralično frizuro, ki pretresa evropski status quo. Wildersova zmaga je politikom oznanila, da se z vztrajnim poudarjanjem kulturnega boja in gonjo proti migrantom še vedno pride zelo daleč. Ne le da je s hujskaštvom dosegel ušesa volivcev, pokazalo se je tudi, da lahko migracije delujejo kot strelovod za vse druge tesnobe, ki so se zadnja leta nakopičile v ljudeh. Ko govori o izgonu tujcev, v resnici kritizira Unijo, njene ekonomske politike, vojno v Ukrajini, neučinkovite podnebne ukrepe … Pri njegovih volivcih so bile migracije šele na šestem mestu med skrbmi, dejansko pa so bile uporabljene kot skupni imenovalec vseh teženj po varnosti in stabilnosti. Tako je po spletu naključij čudaški provokator deloval kot resen reformator, ki naj bi od znotraj spremenil zatohle evropske institucije.

Gremo spet v Šiško!

Decembrski kulturni program v prestolnici je spet tako pester, da še ni čisto jasno, kdaj točno se nam bo zadnji mesec v letu sploh uspelo naspati. Vseeno pa smo na seznam prireditev, ki jih ne gre zamuditi, tudi tokrat dodali še eno: prednovoletno zabavo, ki jo Mladina pripravlja skupaj z večnim pajdašem, ljubljanskim Kinom Šiška. Dvojec je v dobrem desetletju pripravil že vrsto nepozabnih prednovoletnih žurov, tokratnega pa se ni lotil sam; Mladina bo poskrbela za program afterja v mali dvorani Kina Šiška, soorganizator osrednjega programa na velikem odru pa bo vse opaznejši ajdovski kolektiv Ale v Pale.

Nova parkirišča

Ljubljana bo z novimi gradbenimi projekti pri glavni železniški postaji nekaj parkirišč izgubila, a bo dobila dvakrat več novih. Mnogi strokovnjaki se sprašujejo, ali je smotrno na tako centralni lokaciji povečevati število parkirnih mest in s tem privabljati v središče prestolnice še več prometa, v katerem se duši že sedaj.

Moč z neba

Thiago Latrille je pogumno prenesel vse. Mlado žensko, ki ga je ozmerjala s fašistom, ker je organiziral predvolilne shode Javierja Mileija, profesorje na univerzi, ki so ga svarili, da bo libertarni desnopopulistični pretendent na predsedniški položaj povzročil lakoto, militantne tovariše, ki so trgali in zažigali letake z Mileijevo fotografijo, ki jih je delil na ulici.

dr. Bogomir Kovač

8. 12. 2023  |  Mladina 49  |  Ekonomija  Za naročnike

Komentar / Realnost

Podnebna konferenca COP 28 v Dubaju ponavlja že ustaljen politični ritual. Na eni strani klavrno potrditev naraščajočih izpustov in globalnega segrevanja, na drugi pa parado hipokrizije obljub o blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanjih nanje. Podnebne spremembe so nedvomno osrednji globalni problem sodobnega sveta, Evropa se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja. Leti 2022 in 2023 veljata za najtoplejši v zadnjih stoletjih. Tveganja in škode dramatično naraščajo, možnosti za doseganje želenih podnebnih ciljev do sredine stoletja pa se zapirajo. Toda v vedno bolj problematični svetovni ureditvi je podnebna diplomacija edina prava politična platforma sodelovanja. Podnebna odgovornost je večja pri razvitih kot manj razvitih državah, globalna neenakost je tudi tukaj problem. COP 28 ga rešuje z novim finančnim skladom za pomoč pri podnebnem prilagajanju revnejših držav. Hkrati pa prav COP 28 do konca razgalja lažno politično podobo in nemoč boja glede podnebnih sprememb. Slovenija je del te zgodbe, pri oceni škod podnebnih sprememb je na vrhu EU. Dokaz več o bridkem koncu dosedanjih sprenevedanj.

Motnja kot priložnost

Max je star devet let, velja za prepirljivega in nemirnega, a ko je treba, se zna zbrati. Z lesenim mečem se je upiral nasprotnikovim napadom. Čim glasneje sta meča žvenketala, tem bolj so fantu žarele oči.

Punk, glas neodvisnosti in kritičnosti

Kako današnji mladi generaciji TikToka, Instagrama, Facebooka in drugih družabnih omrežij razložiti, kaj je bil punk in zakaj se je sploh zgodil? Delni odgovor bi lahko našli na Wikipediji, kjer piše, da je bil punkrock protiinstitucionalno glasbeno gibanje, ki je vztrajalo od leta 1976 pa približno do konca osemdesetih let 20. stoletja. Angleški izraz punk pomeni gnil, ničvreden, tudi nesramen. Uporna britanska mladina si ga je nadela, da bi jasno pokazala razliko in že s samopoimenovanjem nakazala, da ima dovolj zlagane in spolitizirane utvare o lepoti in sreči, medtem ko je družbo stiskala za vrat neoliberalna thatcherjanska politika z nespametnimi rezi v gospodarstvo in z rastočo inflacijo. Delavski razred je »cagal« pod težo Margaretinih ukrepov. Punkerji so pokazali, da imajo dovolj družbene mimikrije, ki so jo uprizarjali politika, uradne družbene institucije in njihovi podaljški v takratnih medijih. Z gnevom so pljunili na obstoječo kapitalistično družbeno ureditev in postavili svoje vrednote, ustvarili drugačno glasbo in samosvoj estetski izraz ter zahtevali pravičnejšo družbo, v kateri bodo tudi oni imeli prihodnost.