Grega Repovž

17. 3. 2023  |  Mladina 11  |  Uvodnik

Uvodnik / Kaj sta obljubila Vrtovec in Janša?

V nedeljo je bil na portalu N1 objavljen intervju z ministrom za okolje, podnebje in energijo Bojanom Kumrom. Velik del ga je bil posvečen načrtom vlade za gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem. Težko bi ministra označili za nasprotnika gradnje nove jedrske elektrarne, nasprotno. Je pa – osvežujoče za Slovenijo, kjer obljube letijo, kot bi jih stresal iz rokava – v intervjuju povedal, da se seveda lahko zgodi, da bodo pri časovnici gradnje nove jedrske elektrarne tudi zamude, saj na to vpliva ogromno dejavnikov. Intervju ni bil revolucionaren, minister je zgolj birokratsko, a realistično opisoval svoje prihodnje korake. Rekel pa je tudi tole: »Nič ni narobe, če se časovnica gradnje drugega bloka zamakne. Ključno je, da to vemo. Ker če si na drugi strani danes ne priznamo, da je realni rok 2035, 2036, 2037, in se prepričamo, da je 2032, bomo tega leta točno vedeli, kdo je bil minister, ki je zavajal javnost. Jaz si tega ne želim. Imamo pa tehtne podatke, zakaj je treba predložiti določena dokazila. Bolje je, da povemo resnico na podlagi znanih dejstev, da se nam ne zgodi kaj takega kot pred meseci s tretjo razvojno osjo. Treba je realno načrtovati vse aktivnosti, ukrepe in pa seveda tudi, koliko časa vzame posamezen ukrep.«

Lahko Slovenija dobi novega nacionalnega letalskega prevoznika ali gre le za prazno govorjenje?

Saga o domačem letalskem prevozniku, o Adrii Airways, ni le zgodba o dobičku, potnikih in številkah. Tako kot tudi letenje ali potovanje samo ni le prevoz od točke A do točke B, temveč je hkrati še avantura, je tudi smisel nacionalnega letalskega prevoznika navadno tesno povezan z ambicijami neke države, na primer z njenimi strateškimi cilji.

Kdaj z vlakom na Brnik?

Letališče na Brniku je eno redkih nacionalnih letališč brez železniške povezave z glavnim mestom. Prvi formalni predlogi, da bi s hitro dvotirno železnico povezali Ljubljano in Brnik, so nastali leta 2011, ko so na direkciji za infrastrukturo (DRSI) začeli pripravljati državni prostorski načrt za novo dvotirno železniško progo med Ljubljano, Kranjem in Jesenicami, z navezavo do letališča.

Jezus, pomagaj / Gledali smo intervju Jožeta Možine z Žigo Turkom in lovili sapo

Ne vemo, kaj nas bolj preseneča – navdušenje Jožeta Možine nad Žigo Turkom ali navdušenje Žige Turka nad Žigo Turkom. Žiga Turk se nam je v oddaji Intervju najprej predstavil kot inženir – in veste, tega sveta ne bi bilo brez inženirjev. Midva bi sedela v jami, če ne bi bilo inženirjev, je razložil Žiga Turk. Saj je navrgel še nekaj floskul o svojih nasvetih študentom in tako bi se tudi nadaljevalo, če Jože Možina ne bi bil propagandist, kar malce nepotrpežljiv, ki vsakič znova hoče čim prej preiti v fazo intervjuja, kjer se obdelujejo politični nasprotniki Janeza Janše. Vsak novi intervjuvanec Jožeta Možine mora namreč dobro in odločno nažigati po političnih nasprotnikih SDS. Možina jim daje predložke, enkrat z leve, enkrat z desne, profesor, glavca, evo žoge! No, Žiga Turk je svojo nalogo strelca na gol briljantno opravil, en-dva-tri zabil je gole, Roberta Goloba pa raztrgal na prafaktorje. In potem sta prešla v božje kraljestvo. Ne šalimo se.

Namesto slušalk – računalniki

Digitalni boni v vrednosti 150 evrov, ki so jih za nakup računalniške opreme lahko izkoristili učenci zadnje triade, dijaki in študenti – vsaj v teoriji pa naj bi jih lahko tudi starejši od 55 let –, so bili labodji spev bivšega ministra za digitalno preobrazbo Marka Borisa Andrijaniča. Namesto želenega učinka, večje digitalne vključenosti tistih, ki si računalniško opremo težko privoščijo, je zakon, ki je bone uvedel, prinesel večmilijonski dobiček ponudnikom brezžičnih slušalk in povzročil veliko nezadovoljstva med starejšimi. Ti bi bone lahko izkoristili le, če bi prej opravili tečaj za večjo digitalno pismenost, vendar prejšnja vlada na teh tečajih ni zagotovila zadosti mest.

Uničevanje življenj

Ameriški konservativci vsako leto priredijo veliko, pompozno Konferenco za konservativno politično akcijo (Conservative Political Action Conference), na kateri se na govorniškem odru zvrstijo najslavnejši, najrazvpitejši, najkontroverznejši, najnestrpnejši desničarski politiki, lobisti in komentatorji, ki skušajo »zablesteti« s kakšno ekstremno izjavo, za katero upajo, da bo postala viralna. Tudi letos, nedavno, na začetku marca, so se, med slavnostnimi govorniki pa je še posebej »zablestel« Michael Knowles, komentator portala Daily Wire, ki je oznanil, da je treba transspolnost izbrisati in izkoreniniti. Dvorana, polna konservativcev, je ponorela – od navdušenja. Njegove besede – njegov poziv k izbrisu in izkoreninjenju transspolnosti – so bučno pozdravili. Eruptivno. Tako rekoč orgazmično.

Pravljice Romane Tomc

Romana Tomc je ena tistih političark iz SDS, ki veljajo za zmernejše v stranki, podobno, kot to velja za Anžeta Logarja. Tudi zato so se v SDS verjetno odločili, da leta 2017 z njo nastopijo na predsedniških volitvah. Vendar to ne drži, nekdanja poslanka in podpredsednica državnega zbora na evropskem parketu zagovarja avtoritarne politike, kot je Viktor Orbán, predvsem pa zavaja, prikraja dejstva in prodaja pravljice, ki jih verjetno piše njen nadrejeni.

SDS in NSi / Težave v raju

V SDS že dolgo verjamejo, da pri krojenju javnega mnenja ključno vlogo igrajo mediji, zato se že leta trudijo prisvojiti del medijskega prostora, pa čeprav dejansko s tem medije zgolj uporabljajo kot plašč, pod katerim se skriva politična propaganda. Ker Demokracija ni bila dovolj, prav zaradi strankarske narave ne doseže namreč resnega dometa, sta se pred volitvami leta 2008 »pojavila« še začasna brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres. V SDS tudi nikoli niso skrivali apetitov po RTV Slovenija (kakšna naj bi bila po njihovem javna televizija, se kaže prek sedanjega vodstva), leta 2016 so ustanovili še strankarsko televizijo Nova24TV. Tej so v zadnjih letih dodali še celo mrežo regionalnih medijev, kot so recimo Utrip Ljubljane, e-Maribor in Moje Posavje, če jih naštejemo samo nekaj.

Po poti sprememb

Leto 2018 za katoliško cerkev v Nemčiji ni bilo prijazno. Objavljeno je bilo posebno poročilo o tem, da je bilo od leta 1946 pa do 2014 v cerkvi zlorabljenih vsaj 3700 mladoletnikov, večinoma je šlo za fante, več kot polovica jih je bila mlajša od 13 let. V poročilu niso bila navedena zgolj imena duhovnikov, pač pa je jasno pokazalo, da je bila večina duhovnikov, ki so storili ta dejanja, le premeščena v druge župnije, brez kazni, brez opozoril. Zlorab je bilo osumljenih 4,4 odstotka duhovnikov. Javnost je bila ogorčena, nemški škofi pa so obljubili, da bodo upoštevali priporočila iz poročila, očistili cerkev in začeli pot prenove, »sinodalno pot«, s katero naj bi se katoliška cerkev približala sodobnemu času. Leta 2021 je vplivni nemški kardinal Reinhard Marx zaradi poročila papežu Frančišku ponudil odstop, saj naj bi bil uničil dokumente o duhovnikih, ki so spolno zlorabljali otroke, ali pa jih sploh ni pripravil, vendar Frančišek odstopa ni sprejel. Tudi nedavno umrli papež Joseph Ratzinger je bil med tistimi, ki v času, ko so vodili škofijo, niso ustrezno ukrepali, on v vsaj štirih primerih zlorab otrok ni posredoval.

Rekordni izvoz slovenskih zdravil v Rusijo

Od začetka vojne v Ukrajini in sprejetja ukrepov proti Rusiji se je izvoz iz članic Evropske unije v to državo v povprečju občutno zmanjšal. Dejansko se je prepolovil: leta 2021 je bilo izvoza v Rusijo za štiri odstotke celotnega izvoza EU, leta 2022 je znašal le še 1,8 odstotka. A z eno izjemo – Slovenijo. Leta 2021 je Slovenija v Rusijo izvozila za 854 milijonov evrov blaga; približno toliko ga je tudi v letih pred tem. Nato, leta 2022, pa se je vrednost izvoza precej povečala, na 1,18 milijarde evrov. Z drugimi besedami, zrasla je za skoraj 30 odstotkov. Podobno tudi uvoz, a ta bolj zaradi višjih cen ruskih energentov.

Izidor Ostan Ožbolt / »Če okoljske vidike v celoti pozabimo, ni ekonomsko mogoče, da TEŠ zdrži do leta 2033«

Izidor Ostan Ožbolt (letnik 1993) je ekonomist, poznavalec energetike in aktivist, eden najaktivnejših članov kolektiva Mladi za podnebno pravičnost. Iz podnebnega sindikalizma je diplomiral na Filozofski fakulteti, lani pa na ljubljanski Ekonomski fakulteti zagovarjal magistrsko nalogo Zelena transformacija: načrt razogljičenja slovenskega elektroenergetskega sistema in njegove makroekonomske implikacije.

Olajševanje ali oteževanje priseljevanja?

Slovenija ne slovi kot do tujcev gostoljubna država. Ob osamosvojitvi je na primer iz registra stalnega prebivalstva izbrisala več deset tisoč motečih »Jugoslovanov«. Danes se to negostoljubje kaže kar na sistemski ravni predvsem v odnosu do tujih delavcev, ki prihajajo prav z omenjenega območja. »V trenutku, ko sem prišel v to državo, sem postal migrant s srbskim potnim listom, imigrant iz ne-EU države, ki mu sistem z vsemi silami poskuša otežiti položaj in pokaže, da tu ni ne zaželen ne potreben,« je pred časom odnos slovenskih oblasti in družbe do tujcev opisal Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, ki doma in v tujini navdušuje predvsem z družbenokritičnimi uprizoritvami. Vlada Janeza Janše je pod krinko integracije položaj tujcev iz tretjih držav le še poslabšala. Golobova vlada zdaj govori o odpravljanju birokratskih ovir in neživljenjskih zahtev ter seveda tudi integraciji tujih delavcev in njihovih družin. Pa se za tujce res kaj izboljšuje ali gre (spet) zgolj za nadaljevanje iste protitujske politike?

Komu inflacija prinaša dobiček?

»Zamolčana dejstva: K dvigu inflacije so dvakrat več prispevali večji dobički podjetij, kot rast plač!« – to je naslov bloga, ki ga je pred dnevi objavil profesor ekonomije dr. Jože P. Damijan z ljubljanske ekonomske fakultete. Damijan je primerjal, koliko so v zadnjem obdobju visoke inflacije zrasli dobički podjetij in koliko stroški plač, ter končal z ugotovitvijo, da inflacijo dejansko spodbujajo podjetja z dvigovanjem svojih marž in posledično dobičkov, kljub temu pa centralne banke kot varuhinje vzdržne inflacije namesto podjetjem žugajo sindikatom, naj ob višji inflaciji ne zahtevajo dviga plač. »Namesto, da bi opozorili korporacije, da se omejijo glede marž, vztrajno zahtevajo, naj zaposleni nosijo stroške povišane inflacije prek znižanja realnih plač.«