Grega Repovž

9. 12. 2022  |  Mladina 49  |  Uvodnik

Uvodnik / Golobov gambit

Koliko časa je predsednik vlade Robert Golob že vedel, da v svoji ekipi ne želi več imeti Tatjane Bobnar? Ji je to dal vedeti že pred mesecem dni, ko na sejo vlade ni želel uvrstiti imenovanja Boštjana Lindava za direktorja policije s polnim mandatom? Ker če Golob ne bi imel težav tudi z Bobnarjevo, ampak zgolj z Lindavom, bi se z njo pogovoril, še preden je sploh objavila razpis za imenovanje generalnega direktorja policije, še preden se je zgolj Lindav prijavil, še preden bi lahko nastal zaplet. Ministri in premier niso v formalnih odnosih, usklajujejo se, pogovarjajo, skupaj tuhtajo stvari – ne pridejo na sejo in pred sabo zagledajo predlog za imenovanje, kot je morda zdaj videti.

Zakaj je Tatjana Bobnar morala zapustiti vlado?

Februarja 2020 je Janez Janša že uspešno vodil koalicijska pogajanja s SMC in DeSUS ter z njimi tudi preprečil predčasne volitve in se zavihtel na oblast. Tatjana Bobnar je bila takrat generalna direktorica policije. Osemnajstega februarja dopoldne pa je kot prva policistka v državi dobila uradni obisk treh poslancev: iz SDS sta prišla Žan Mahnič in Zvone Černač, poleg njiju pa še poslanec DeSUS Branko Simonovič. Ti so kot člani parlamentarne komisije za nadzor nad varnostnimi in obveščevalnimi službami nenapovedano vstopili v prostore Generalne policijske uprave na Litostrojski ulici v Ljubljani. Mahnič je ob prihodu Bobnarjevi dejal, naj »pomisli na svojo prihodnost«, če ne bo sodelovala, saj je njen položaj v rokah (prihajajoče) vlade.

Igor Štiks / »Verjetno se bodo tudi na levici pojavile skupine, za katere nasilje ne bo več tabu«

Igor Štiks piše romane in predava na različnih fakultetah po svetu, delal je v Franciji, na Škotskem, v ZDA, zdaj uči študente na beograjski Fakulteti za medije in komunikacijo, sodeluje pa tudi z ljubljansko Filozofsko fakulteto. Rodil se je leta 1977 v Sarajevu in je eden izmed najbolj znanih levih intelektualcev iz držav nekdanje Jugoslavije. Te dni je v Sloveniji izšla njegova knjiga W, bila naj bi napet politični triler, a v resnici opisuje dileme sedanje levice. Zakaj se boriti? Kje so meje nasilja? Kaj je sprejemljivo? Kako iz levičarskega idealista postati desničar? Kakšna so spoznanja iz preteklih bojev za enakost in svobodo? Veliko težkih vprašanj. Pred skoraj sto leti je Antonio Gramsci zapisal znano misel: »Ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti.« Imel je prav. Živimo v pošastnem svetu vojn, ekoloških katastrof, populističnih desničarjev, ki se spogledujejo s fašističnimi ideologijami, levica pa ne zmore ponuditi drugačne vizije prihodnosti. Kako torej naprej?

Je Tatjana Bobnar postala političarka, Robert Golob pa policist?

Ena največjih težav v preteklosti je bila, da so državo vodili vsevedneži, politiki, ki so bili prepričani, da se spoznajo na vse, je predsednik vlade Robert Golob dejal v intervjuju za Mladino aprila letos, pri čemer je s prstom kazal na takratnega premiera Janeza Janšo. »On je tisti, ki vse zna. Je najboljši na področju delovanja demokracije in hkrati mednarodne politike. Zdaj ve največ o vojni v Ukrajini, pred tem je bil največji strokovnjak za zdravstvo – dve leti je interpretiral epidemijo covida, zelo suvereno, pa četudi smo bili nekaj časa vodilni v svetu v smrtih zaradi virusa.«

Tatjana Bobnar / Ne pristajam na oblastne kaprice

Pozdravljeni g. predsednik Vlade RS dr. Robert Golob, po Tvojem naročilu z najinega sestanka dne 05.12.2022, o političnih pritiskih, Ti v nadaljevanju podajam naslednjo razlago:

TV komentar / Čas je, da se začnejo tudi normalni novinarji hvaliti in razlagati svoje delo

Naj tokrat začnemo s prispevkom, ki se je v Odmevih zgodil že 30. novembra, ko je v studio k Igorju E. Bergantu dobesedno iz avta – dobro, še mimo maskerke – prišla dolgoletna zunanjepolitična novinarka in tudi odgovorna urednica informativnega programa Manica Janežič Ambrožič, ki je morala ob prihodu janševikov na TV Slovenija med prvimi zapustiti svoj položaj. No, Bergant jo je v studio povabil, ker je prav tedaj prispela s poti po Ukrajini. Spraševal jo je predvsem o delu novinarke na terenu. Novinarjem se namreč zdi, da vsi razumejo njihovo delo, da vsi vedo, da za eno minuto posnetka stojijo ure in ure priprav, branja, pogovorov, ki potem naredijo to minuto smiselno in zaokroženo. A zdaj, ko so RTV Slovenija zasedli ljudje, ki sem jim vidi, da tega ne vedo, da ne razumejo, da je novinarstvo garanje, ne pa navijanje za svoje in postavljanje pretežno vrtčevskih vprašanj, je zabavno, ko Bergant in ostali prav tako po osnovnošolsko razlagajo, kaj novinarstvo je, kaj pomeni oditi na pot na vojno območje, s kom se moraš pogovarjati, kako se moraš pripraviti, kaj vse je treba narediti. In čeprav s tem predvsem kažejo kozle tistim, ki danes mislijo, da se znajo iti televizijo, je to tudi za nas, slehernike, neizmerno koristno in poučno – pa četudi nam Manica Janežič Ambrožič razlaga, kako pomembno je bilo, da so si nabavili na primer ukrajinski telefon, pa da so imeli težave z navigacijo. Ja, vse to šele pripelje do posnetka, ki ga potem vidimo. Neizmerno veliko tehničnega, birokratskega, novinarskega, raziskovalnega in drugega dela – potem pa nastane tista minuta. Tista prava in kakovostna minuta prispevka.

Smisel ljubezni

Marko Ivan Rupnik je eden od najbolj znanih slovenskih duhovnikov. Gre za jezuita, rojenega leta 1954 v Zadlogu pri Idriji, ki je poleg teologije študiral tudi slikarstvo. Velik del življenja je preživel v Rimu, delal je na papeški univerzi Gregoriani, bil je svetovalec papeškega centra za kulturo, znan pa je predvsem po mozaikih s sakralno vsebino. Ti naj bi bili po poročanju slovenskih virov v Vatikanu tako priljubljeni, da Rupniku nekateri ljubkovalno pravijo kar »papežev umetnik«. V svetu je res kopica kapel in drugih stavb, opremljenih z njegovimi mozaiki, 500 kvadratnih metrov velik mozaik je denimo v romarski Fatimi, nekaj jih je tudi v Sloveniji, recimo kapela na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Vizija kot plagiat

Na RTV Slovenija vsaka štiri leta napišejo novo strategijo razvoja, nekakšen pogled v prihodnost, določitev smeri, v kateri bi se lahko razvijal naš najpomembnejši javni zavod. Koristnost vizij samih po sebi je sicer vprašljiva, saj pogosto niso trdno zasidrane v stvarnosti in večkrat ostanejo mrtva črka na papirju. Tudi zato se je v Sloveniji udomačil rek Janeza Drnovška, da so pokopališča polna vizionarjev. A na RTV so ti dokumenti doslej vendarle igrali neko vlogo. Če že ne drugače, so se morali vodilni vsaj izreči o svojih načrtih in ukrepih v prihodnosti.

RTV / Bodo direktorja zamenjali, še preden bo uveljavljen novi zakon o RTV Slovenija? 

Red bomo naredili. Mi imamo zdaj čvrsti programski svet. Imamo 21 svetnikov, ki smo kot en mož, mi se prej ene stvari zmenimo,« se je pred državnozborskimi volitvami hvalil programski svetnik RTV Slovenija Slavko Kmetič, človek, ki mu srce utripa za Janšo. Zadeva naj bi skratka »šla v pravo smer«, odpustili naj bi nekaj upornih novinarjev, »potem bo pa mir«.

Vrhovna sodnica Barbara Zobec izločena iz odločanja o Janezu Janši

Da sta vrhovna sodnika, zakonca Jan in Barbara Zobec, politično jasno profilirana in da sta privrženca Janeza Janše, niti sama ne skrivata. Zdaj je temu posredno, a uradno pritrdil tudi predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič, ko je Zobčevo izločil iz odločanja o zadevi, povezani z Janšo.

Vlado Miheljak

9. 12. 2022  |  Mladina 49  |  Dva leva  Za naročnike

Komentar / Zagate demokracije in policije

Polnokrvna demokracija je a priori šibka in ranljiva. Torej takšna, ki v svoji odprtosti nosi nevarnost, da po demokratični poti, z demokratičnimi postopki omogoči, da spet pridemo tja, kjer smo že bili – v nedemokratično sfero javnega življenja. Ali da si s postopki demokratičnega volilnega rituala izvolimo nedemokratični režim. Pač znan paradoks demokracije. Tudi pri nas je bilo to jasno že, ko je velika protijanšistična fronta civilne družbe in (takrat) opozicijskih strank šele naskakovala Janševo nelegitimno, čeprav legalno oblast. Veliko lažje je bilo na volitvah premagati Janšo kot (bo) izpeljati proces dejanšizacije v vseh podsistemih. No, glede na nekatere Golobove izjave, temu to pred volitvami očitno ni bilo jasno. In po prepričljivem zmagoslavju na aprilskih volitvah mu je zdaj jasno še manj. Znano je, da je bila povojna zahodna Nemčija (Zvezna republika Nemčija) kljub odločni in ponekod grobi denacifikaciji še v šestdesetih letih prežeta s »kadrovskimi ostanki« nacizma v sodstvu, šolstvu, upravnem aparatu, na univerzah in v javnem življenju nasploh. Izkazi na podlagi preveritev oziroma pričevanj očividcev, ki so jih ljudsko poimenovali »Persilschein« (aluzija na pralni prašek), ki naj bi razbremenjevali odgovornosti involvirane, a nekrive sodobnike, niso imeli pravega učinka. Zloglasni berufsverbot se je nazadnje (v sedemdesetih letih) neredko sprevrgel v manipulacijo za obračun z drugače mislečimi.

Pogrom nad šolo, ki je dijakom hotela predstaviti transspolnost

»Sem ženska. To vem, odkar pomnim.« S temi besedami je Lia Bordon, ki ji je bil pri rojstvu pripisan moški spol, poleti na Twitterju razkrila, da pri 42 letih stopa na pot tranzicije. Odločila se je javno izpostaviti, saj je v tem videla priložnost, da bi pomagala drugim transspolnim osebam in tistim, ki transspolnosti ne poznajo, je ne razumejo, se je bojijo ali pa je ne znajo sprejeti.

Napad na Plac

V stavbi, ki jo sicer upravlja Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), je septembra zaživel nov avtonomni prostor – Participativna ljubljanska avtonomna cona (Plac). Skupina skvoterjev je več let zapuščeni stavbi vdihnila novo življenje, vse odslej tam poteka pester kulturni program, hkrati je bila vzpostavljena tudi ljudska kuhinja, kamor se po obrok lahko zatečejo tisti, ki si ga sicer težko privoščijo. Odnosi med uporabniki prostora in DUTB medtem že od samega začetka niso najboljši. Novembra so od DUTB prejeli opozorilo, da v stavbi bivajo nezakonito in da ob tem nastajajo dodatni stroški – ti naj bi znašali šest tisoč evrov na mesec –, kar 46 domnevnih uporabnikov prostora pa je zdaj na dom prejelo še tožbe zaradi motenja posesti. Med njimi so tudi trije novinarji in fotograf, ki so na območju zgolj opravljali svoje delo, in naključni obiskovalci, toženih pa je tudi več mladoletnih oseb.

Nadomestilo za stavbno zemljišče tudi za cerkve

»Nov finančni udarec za slovenske župnije?« in »Nov frontalni napad države na Katoliško cerkev in vernike – odslej morajo župnije plačevati stavbno nadomestilo«. To sta le dva naslova iz revije Družina, ki jo izdaja katoliška cerkev, in s strankarskega portala Nova24TV, ki sta bila objavljena v zadnjih dneh.

Predsednik v odhajanju Borut Pahor je prejel nagrado Alcida De Gasperija

Predsednik države Borut Pahor je konec prejšnjega tedna prejel nagrado Alcida De Gasperija: graditelji Evrope. Tako se je pridružil osmim drugim prejemnikom: Helmutu Kohlu, Romanu Prodiju, Felipeju Gonzálezu, Václavu Havlu, Simone Veil, Carlu Azegliu Ciampiju, Sofiji Corradi in Mariu Draghiju. Poleg laskavega naziva »graditelj Evrope« je prejel tudi denarno nagrado 25 tisoč evrov.

Odpri oči, draga sestra

Bil je torek konec oktobra, 39 dni po njeni smrti, ko je Diako Aili, njen bratranec, v vasi blizu norveškega mesta Bergen odprl album s fotografijami, nalepljenimi pod prosojno folijo. Pokazal je na eno od fotografij. »Tole je ona, Žina,« je rekel. Na fotografiji je bila deklica v rožastih hlačah z gostimi temno svetlečimi se lasmi, dolgimi trepalnicami in na beli majici je z bleščicami pisalo Flower. Prek ramena je zrla naravnost v fotoaparat.

Največji slovenski filmski zvezdnik

Ko zagledam Miho Baloha, najprej pomislim, da bo deževalo. Ne brez razloga. Nanj je namreč vedno deževalo – v Veselici (1960), v Plesu v dežju (1961), v Dveh (1961), v filmu Po isti poti se ne vračaj (1965), v Nevesinjski puški (1963). Toda ko ga zagledam, se obenem vedno spomnim tudi na to, kar mu je v Veselici, v kateri je igral invalidnega kurirja, nekdanjega partizana, rekel njegov nekdanji partizanski komandir: »Borit se moraš!« Vsekakor, poziv je bil upravičen – Baloh je bil v Veselici pasiven, zagrenjen, v kot stisnjen, odmaknjen, depresiven. Borec, ki se je nehal boriti. Partizan, ki je izgubil roko – moč, silo, voljo, ambicije, potenco. In to ni bil edini film, v katerem je izgledal tako. Kar pa naj vas ne zavede: za Baloha so bili filmi bojišča. Filmski kadri so bili zanj bojišča. V mnogih kadrih je bil sam – in nobenega dvoma ni bilo, da se bori sam s sabo. S svojimi demoni, s svojimi sencami, s svojo neprilagojenostjo, s svojo antisocialnostjo, s svojo nesposobnostjo identifikacije. Ko je bil sam v kadru, ni nikogar spustil vanj – ali pa blizu. Vso okolico je dobesedno izsesal.

N'toko

9. 12. 2022  |  Mladina 49  |  Žive meje  Za naročnike

Komentar / Katar-za

Letošnje svetovno prvenstvo v nogometu je naš srednji sloj postavilo pred navidezno moralno dilemo. V mesecih pred prvenstvom so se z vse večjo pogostnostjo nizali članki o grozljivem številu tujih delavcev, umrlih na katarskih gradbiščih, in hudih kršitvah človekovih pravic, ki si jih privošči nazadnjaški kraljevi režim. Vse glasneje se je govorilo o Fifini mafijski korupciji, podmiznih kupčijah, kraji javnega denarja … Netflix je o tem posnel celo serijo. Zahodni potrošnik je bil torej postavljen pred vprašanje: ali sem slab človek, če vseeno gledam prvenstvo in v njem uživam? Ali bi mi moralo biti nerodno, da že vse leto kričim o moralni dolžnosti, da se odpovemo vsemu, kar na daleč smrdi po Rusiji ali Kitajski, zdaj pa gledam Andreja Stareta v TV-studiu, okičenem z dekorjem zalivske teokracije? Bi mi moralo biti pri tem nerodno? Bi moral razmisliti o vrednotah naše družbe ali, bog ne daj, celo o svoji lastni vlogi v svetu?

Kazenski prostor predmestja

Nolan Doudy je dosegel starost, pri kateri se lahko uresničijo nogometne sanje. Rad bi postal poklicni nogometaš. A v drugem polčasu je moral z bolečinami v stegenski mišici odšepati z igrišča in selekcija mlajših od 13 let njegovega moštva Union Sportive Roissy-en-Brie je za nameček z dva proti tri izgubila srečanje z najpomembnejšim nasprotnikom, moštvom Le Mée-sur-Seine. Najraje bi kričal od ogorčenja in komaj je zadrževal solze.

»Ne ubijalskim robotom!«

Čeprav se zdi, da prizor protestnikov, ki držijo transparente z napisom »Ne ubijalskim robotom!«, sodi v kakšen znanstvenofantastičen film, se je to ta teden resnično dogajalo na ulicah San Francisca.

Digitalni velikani

Evropski odbor za varstvo podatkov opozarja, da oblačne storitve nekaterih ponudnikov, predvsem tistih, ki podatke obdelujejo zunaj EU, pogosto niso v skladu s splošno uredbo o varstvu podatkov (GDPR). Eden takih ponudnikov je ameriški tehnološki velikan Microsoft, ki v oblačni storitvi Office 365 ponuja vse svoje najbolj priljubljene programe, med njimi program za urejanje besedil Word in program za obdelavo razpredelnic Excel, pa tudi odjemalca elektronske pošte Outlook. Gre za sila uporabno reč, zato ni nič nenavadnega, da jo uporabljajo tudi v precejšnjem delu javnega sektorja, najočitneje prav v šolstvu. Pa je to res varno?

Ekološki obrat?

Eno večjih presenečenj na nedavnih lokalnih volitvah so doživeli v občini Kanal ob Soči. Kandidatko stranke SD in dosedanjo županjo Tino Gerbec je v drugem krogu premagal Miha Stegel. Ta, sicer podjetnik z več kot 50 zaposlenimi, je v lokalnem okolju zadnja leta pridobil zaupanje ljudi s številnimi prizadevanji za izboljšanje življenjskih razmer na tem območju, močno zaznamovanem z industrijo. Ustanovil je civilno pobudo občanov občine Kanal ob Soči Danes, ki je pomembno okrepila prizadevanja, v katera je tam že leta vključeno društvo Eko Anhovo. Med ključnimi so uzakonitev enakih vrednosti za izpuste iz sežigalnic in sosežigalnic (zdaj te lahko izpuščajo več nevarnih snovi) ter uvedba stalnih in verodostojnih meritev kakovosti zraka.

Narave ni niti v imenu

Na nedavnem trojnem referendumu so bili potrjeni vsi trije vladni zakoni – o RTV, dolgotrajni oskrbi in vladi. Najmanjšo podporo je prejel zakon o vladi; podprlo ga je 398.518 volivk in volivcev ali skoraj 44.300 manj kot zakon o RTV. Proti zakonu so se ob nevladnih organizacijah, ki delujejo v javnem interesu varovanja okolja in ohranjanja narave, tik pred referendumom postavili ugledni strokovnjaki ter (ponovno) poudarili nestrinjanje, da se v novem skupnem ministrstvu za okolje, podnebje in energijo združijo področje energetike in upravni postopki, v katerih se presoja okoljska sprejemljivost investicij. Pred čim natančneje svarijo in kako upravičeno? Bo vlada Roberta Goloba pri načrtovani »solarizaciji Slovenije« odprla iskren dialog s stroko, ki poziva k dialogu?

Janko Lorenci

9. 12. 2022  |  Mladina 49  |  Kolumna  Za naročnike

Komentar / Spopad, odstop, nelagodje

Po vrsti Janševih volilnih porazov se je zdelo, da utegne na desnici priti do večjih premikov. A z ostrim konfliktom med Golobom in Bobnarjevo se bolj tresejo tla na levi sredini. Ministrica je odstopila, Golob se zdi ta čas zmagovalec, a dogajanje ni končano in utegne vplivati na vso slovensko politiko. Najprej si na hitro oglejmo desnico.

dr. Bogomir Kovač

9. 12. 2022  |  Mladina 49  |  Ekonomija  Za naročnike

Komentar / Šport?

Svetovno prvenstvo v nogometu 2022 v Katarju bo ostal zapisan v športni zgodovini Fife kot eden najbolj protislovnih športnih dogodkov. Nogomet je nedvomno najbolj razširjen in priljubljen svetovni šport, nogometna svetovna prvenstva običajno zasenčijo tudi olimpijske igre. Politični zapleti z izbiro Rusije 2018 in Katarja 2022 so zadnje desetletje naplavili številne korupcijske škandale. Nogomet je že zdavnaj postal politično športno orodje, ki ga poganja moč kapitala. Očitno je oboje v Katarju doseglo neprimerljiv vrhunec. To je nedvomno z naskokom najdražje in najbolj čudaško svetovno prvenstvo vseh časov. Katar je v vseh pogledih izjemen in hkrati nadvse poseben prireditelj nogometnega prvenstva. Fifa je z njim dosegla nov mejnik svoje športne in kapitalske izprijenosti. Katar pa je z nogometom želel pridobiti vpliv in veljavo. Nogomet je tukaj zgolj most med želenimi političnimi cilji in domala neomejenimi ekonomskimi možnostmi. Dokaz več, kako kapital že desetletja brezkompromisno obvladuje politične in športne spektakle.

Ana Pupedan / Pivški godci, ena izvirnejših poosamosvojitvenih rock formacij

Danes obstaja le malo slovenskih bendov, ki bi jih sestavljali pravi godci – taki, ki lahko nonšalantno igrajo celo noč in iz pesmarice kadarkoli potegnejo blues, rock ali punk klasike, ljudske pesmi, Beatle ali svoje zimzelene hite. Mednje zagotovo spada pivški fenomen Ana Pupedan, ki letos obeležuje 30-letnico delovanja. Karizmatični kvartet, ki ga sestavljajo Simon Avsec na vokalu, Boštjan Požar na kitari, Marko Doles na bobnih in Peter Žnidaršič na basu, velja za eno naših bolj izvirnih poosamosvojitvenih rock formacij.