Grega Repovž

4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Uvodnik

Uvodnik / Osemnajst mesecev

V Sloveniji velja, da je naša država posebnost. Prav tako je uveljavljeno prepričanje, da smo tudi Slovenke in Slovenci posebni, nekateri mislijo, da smo izjemno pridni in pošteni, drugi spet, da smo en jezljiv in nestrpen narod, poln grenčine, taki mali kužki, lajamo za vsakim avtom in v vse se vtikamo. Resnica je, da smo kar podobni vsem drugim, le od blizu so zadeve vidnejše.

Vsaka je preveč

Prejšnji torek se je 30-letni moški skril v prtljažnik avtomobila svoje nekdanje 40-letne partnerke, in ko se je usedla v avto in speljala, streljal nanjo in jo ubil. Pred tem ji je že grozil, da ji bo zažgal hišo, jo odpeljal v tujino in celo zagrozil s smrtjo. Vse to se je zgodilo po tem, ko je kasnejša žrtev prekinila razmerje in ga zaradi groženj, neupravičenega snemanja in zalezovanja, ki so sledili, prijavila policiji. Kljub temu zoper očitno nevarnega nadlegovalca ni bila izrečena niti prepoved približevanja, domnevno, ker je šlo za grožnje na spletu, storilec pa je bil tedaj v tujini. Šlo je namreč za državljana Severne Makedonije, kar je sicer izjema od pravila, saj so morilci žensk v Sloveniji pretežno tu živeči, slovenski državljani. Seveda se kdaj tudi zgodi, da moški ubije svojo partnerko oziroma ženo, ne da bi ga policija poprej obravnavala za to ali drugo vrsto nasilja, nasilje v družini, grožnje s smrtjo. A »femicid« običajno zakrivijo policiji in pravosodju vnaprej »znani« storilci. Kaj bi država in kaj bi kot družba lahko storili in morali storiti, da bi bile ženske doma in v odnosu varnejše? Da ne bi več umirale?

»Pristojni naj raziščejo preteklost, sam pa se moram z ekipo posvetiti prihodnosti«

Jure Novak je bil zadnja tri leta direktor Prešernovega gledališča Kranj, pred tem je med drugim deloval kot umetniški vodja Gledališča Glej, sicer pa je gledališki režiser, performer, glasbenik, pesnik, na začetku poklicne poti je v Mladini objavljal reportaže, bil je računalniški programer. Cankarjev dom je januarja lani gostil njegovo odlično sprejeto predstavo Pasja procesija, ki jo je zasnoval na zgodnejših pesmih Svetlane Makarovič, v njej pa je otrokom pojasnil, kdo so begunci in zakaj prihajajo v Evropo. S 15. oktobrom bo Jure Novak v Cankarjev dom, našo največjo kulturno-kongresno ustanovo po površini in po številu in zasedenosti dvoran, pa tudi po zahtevnosti in pestrosti izvedenih programov, vstopil kot novi generalni direktor. Položaj prevzema v času, ko je ustanova pod drobnogledom kriminalistov in drugih nadzornih organov.

Iluzija po imenu Logar

Kmalu bo že leto in pol od tistega vedrega dne, ko je Anže Logar v luksuznem ljubljanskem hotelu Grand Plaza ustanovil Platformo sodelovanja, društvo, ki kani naskočiti oblast. Vmes se je zgodilo veliko, pa hkrati nič. Anže Logar je še vedno član stranke SDS, četudi je odstopil s položaja predsednika sveta te stranke. Še vedno je član poslanske skupine SDS, četudi ga je stranka zaradi soliranja poslala v »oslovsko klop«, njega, Evo Irgl in Dejana Kaloha – slednjega zaradi povsem drugih razlogov, saj v Logarjevi Platformi ni aktiven. Jasnim odgovorom na vprašanja, ali bo ustanovil novo stranko, se še vedno izogiba, pa četudi ga je Janez Janša kaznoval, ker skupaj z Evo Irgl in Dejanom Kalohom niso podpisali dokumenta o zvestobi stranki SDS. Vsi trije so marca izgubili vodilna mesta v parlamentarnih odborih in zato prejemajo tudi nižjo plačo.

Pravica do odklopa / Pošta na dopustu

V času, ko so pametni telefoni skorajda podaljški naših rok, ko smo dosegljivi tako rekoč vsako minuto dneva in na elektronska sporočila in telefonske klice nadrejenih odgovarjamo med letovanjem na obali, sredi večerje ali v nedeljo dopoldne, je meja med delovnim in prostim časom bolj zabrisana kot kadarkoli prej, pojem »izgorelost« pa je našel mesto v našem vsakdanjem besednjaku. Na trnovi poti iskanja ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem je vzniknila zamisel o pravici do odklopa oziroma pravici do prepovedi poklicnih dejavnosti zunaj delovnega časa, ki je sicer stara skoraj toliko kot sam internet, a zadnja leta doživlja pravo renesanso.

Kdo leta 2024 še seka drevorede?

V občini Hoče - Slivnica, ki je soseda Maribora, je pod sedanjim županom Markom Soršakom pred leti na kmetijskih površinah zrasla lakirnica Magna. Zdaj župan stavi na nov projekt, to je »Ureditev tematske in pohodne poti ob Lipovem drevoredu«, za katerega mu je gospodarsko ministrstvo Matjaža Hana lani odobrilo 350 tisoč evrov evropskih sredstev. A jedro tega »turističnega projekta« je poleg ureditve pohodne poti posek drevoreda v Pivoli – tudi nekaterih zdravih dreves – ter zasaditev novega drevoreda, ki bi bil bolj odmaknjen od robov ceste. Potem ko je občina za projekt nedavno začela iskati izvajalca »gradbenih del«, je stranka Vesna ta teden na ministrstvo za gospodarstvo vložila zahtevo po obnovitvi postopka za dodelitev sredstev EU.

Kdo sme šariti po naših glavah?

Velik del ljudi se je v življenju že znašel v stiski – na primer ob izgubi službe, ločitvi ali kakšni drugi neprijetni prelomnici v življenju –, v duševni krizi, za katero je ocenil, da je ne bo uspel prebroditi sam. Takrat človek seveda pomisli, da nemara potrebuje pomoč psihoterapevta. In če bi odprli svetovni splet, bi se pred očmi slehernika v stiski prikazalo nepregledno morje zasebnih psihoterapevtov, ki obljubljajo, da lahko z njihovo pomočjo in s pomočjo teh ali onih metod (teh obstaja prav toliko nepregledna množica), predvsem pa z zadostnim »delom na sebi«, vsak spet postane »najboljša različica samega sebe«. A žal med njimi ni, vsaj formalno ne, nihče psihoterapevt. Ta poklic v Sloveniji namreč ne obstaja.

TV komentar / Lažje umreti

Naj tokrat začnemo kar z vprašanjem. Sta predsednik sveta RTV Slovenija Goran Forbici in predsednica uprave RTV Slovenija Natalija Gorščak že predlagala spremembo imena oddaje Tarča v oddajo Piramida? Mar niso rekli, da bo zdaj zavel na RTV Slovenija nov veter? Da bo jasno, kaj je kaj in kdo je kdo? Mar ni čas, da se Tarča poimenuje s svojim pravim imenom? Pa še voditeljice ni treba zamenjati.

Bodo izkazali spoštovanje Svetlani Makarovič?

Te dni je mandat začel nov upravni odbor Prešernovega sklada, katerega ključna naloga je, da vsako leto objavi javni poziv k podaji predlogov za podelitev najvišjih nagrad za umetniško ustvarjanje in o nagrajencih nazadnje tudi odloči. Ta organ je enkrat bolj konservativen, drugič bolj progresiven, odvisno od političnih barv vlade, ki ga imenuje. Le nekajkrat doslej pa je postregel z zares vprašljivimi, ideološko obarvanimi odločitvami. Leta 2014 je upravni odbor pod vodstvom Janeza Bogataja, denimo, nagrado Prešernovega sklada namenil Jožetu Možini in njegovemu dokuju o Pedru Opeki. Leta 2000 pa je izsilil nagrado za življenjsko delo za patra Marka Rupnika. Druga nagrajenka za življenjsko delo Svetlana Makarovič se je nagradi takrat protestno odpovedala. Ko pa jo je dve desetletji kasneje želela dobiti, ji upravni odbor plakete ni hotel izročiti. Celo trmaril je in s tem izkazal nespoštovanje do umetnice.

Stanovanjski problem je ena glavnih skrbi mladih, če ne celo glavna

Težave na dolgo zanemarjenem stanovanjskem področju so že prerasle v katastrofo, stanovanjski problem je v zadnjih letih postal ena glavnih skrbi mladih, če ne celo glavna. To se je vnovič pokazalo na začetku študijskega leta. V prestolnici, kjer je stiska najhujša, so iz Študentskega doma Ljubljana sporočili, da so prejeli okoli 8800 vlog za razpisana subvencionirana ležišča, vendar je teh na voljo samo okoli 7000. Kaj preostane drugim? Rešitev bodo primorani iskati pri zasebnikih.

Trumpizem brez Trumpa

Privržencem Donalda Trumpa je neskončno všeč, da počne to, česar drugi predsedniki in predsedniški kandidati ne počnejo – niti v sanjah. In spet je storil nekaj, česar drugi predsedniki in predsedniški kandidati ne počnejo: tik pred predsedniškimi volitvami, na vrhuncu predvolilne kampanje, je začel osebno tržiti svoje produkte. Te dni je na Truth Social – svojem družbenem omrežju, na katerem prodaja svojo politiko – objavil video, v katerem privržence poziva, naj kupijo »res izjemno« uro za sto tisoč dolarjev, okrašeno z 18-karatnim zlatom in 122 diamanti. »Ljubim zlato, ljubim diamante, vsi jih ljubimo.« Ta ura – »odlično božično darilo« – se imenuje Trump Victory Tourbillon. »Zelo dobro se prodajajo.« Nič čudnega: »Ura The Trump Victory Tourbillon je zdizajnirana tako, da nevtralizira učinek gravitacije. Nosili boste absolutno deklaracijo uspešnosti.« Privržencem, ki niso tako bogati (a za Trumpa se velja stegniti, morda celo vzeti posojilo ali prodati hišo), ponuja cenejše ure za 499 in 799 dolarjev, imenovane Fight Fight Fight ( ja, Borite se, borite se, borite se).

Kateri izmed nekdanjih ministrov in ministric Golobove vlade je potreboval nadomestilo?

Slovenski ministri že od decembra 2022, ko je odstopila ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar, odstopajo kot po tekočem traku. Letos so odstopili trije, v zadnjem mesecu minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda in ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh, ki se je odločila oditi dan pred napovedano drugo interpelacijo. Felda je po odstopu napovedal vrnitev v akademske vode.

Vlado Miheljak

4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Dva leva  Za naročnike

Komentar / Državniška drža in ljubiteljska odločnost

Premalo odločni politiki so velik problem. Večji problem so samo preveč odločni politiki. Še zlasti, če se ravnajo po trenutnem navdihu. Torej ne po zgodovinskih izkušnjah, ne po domišljenih konceptih in načelih, ampak hipno, po pragmatičnem občutku ... intuitivno. Kajti zato imajo vedno prav. Tudi ko in če so v zmoti. Takšna je pač narava ljubiteljske politike. In ta ni vezana samo na tako imenovane nove obraze, ampak na vse, ki dajejo prednost aktualnim in vsakokratnim interesom pred načeli.

Nasprotniki splava so tudi letos v Ljubljani postavili simbolično grobišče »nerojenih otrok«

Ruska vlada je prejšnji mesec podprla osnutek zakona, ki bi kaznoval širjenje kakršnekoli »ideologije življenja brez otrok«. Gre za še enega v nizu ukrepov, poleg omejevanja dostopa do tablet za prekinitev nosečnosti in prizadevanj ruske pravoslavne cerkve za prepoved splava v zasebnih klinikah, s katerimi imajo zadnje leto opraviti ruske ženske, če se odločijo za splav. S tovrstnimi ukrepi naj bi, tako ruske oblasti, rešili demografski problem (tega zadnji dve leti in pol dodatno poganja vojna v Ukrajini) – nesreča žensk, ki so tako ali tako samo stroji za rojevanje, proizvajalke »kanonfutra« za nesmiselno prelivanje krvi, je ob tem zgolj postranska škoda.

Kaj če bi ŠOU šel?

Letos bodo študentke in študenti o prihodnosti Študentske organizacije Univerze v Ljubljani znova odločali na volitvah v sredo, 9. oktobra (volitve potekajo tudi v drugih univerzitetnih središčih). Kdor študira v Ljubljani, je član študentske organizacije, to pa pomeni, da 3,8 odstotka od vsakega plačila, ki ga prejme za opravljeno študentsko delo, dobi ŠOU. Veliko študentov se ne zaveda, da ima ta organizacija vpliv nanje, kaj šele, da bi se jim zdelo pomembno, kaj pravzaprav dela, a ŠOU od njih na leto zbere okoli pet milijonov evrov. Ta študentski denar pogosto porabi za vprašljive namene. O takšnih ali drugačnih aferah redno poročajo novinarji Radia Študent, pa še oni težko, ker ŠOU rad skriva dokumentacijo, prav tako ne dovoli javnega snemanja sej študentskega parlamenta.

Bogati, a nesrečni

Minulo nedeljo so v Avstriji potekale volitve, na katerih so z 29 odstotki zmagali svobodnjaki (FPÖ), skrajno desna stranka, ki je v preteklosti na avstrijskem Koroškem nastala predvsem kot gibanje, usmerjeno proti Slovencem. FPÖ je dosegla rekordni izid zlasti na račun vladajoče konservativne Avstrijske ljudske stranke (ÖVP), ki je izgubila 11 odstotnih točk in prejela 26,48-odstotno podporo, socialdemokrati (SPÖ) pa so ohranili svoje volilno telo.

Desni in še bolj desni

Na skupnem zasedanju vodij poslanskih skupin tik po poletnih počitnicah so se razkrila nova večinska razmerja v evropskem parlamentu. Krščanskodemokratska Evropska ljudska stranka je prvi delovni teden predlagala razpravo o varnostnih grožnjah, kot je bil napad v Solingenu, pa o obvladovanju nezakonitih migracij in učinkovitem vračanju migrantov.

V Šentjerneju shod v podporo nasilnemu očetu

V Šentjerneju je v soboto, 28. septembra, potekal protest v podporo staršu, ki je fizično napadel osnovnošolca, ker naj bi bil ta ustrahoval njegovega sina. Izkazalo se je, da romski otrok, ki je bil napaden, sploh ni bil povzročitelj medvrstniškega nasilja. Protestniki so sicer opozarjali tudi na nasilje, ki ga romski otroci menda povzročajo v šoli.

Boj ali pogajanja?

Skoraj ni vprašanja, ki bi svetovno javnost vznemirjalo tako kot to, ali bi vojno v Ukrajini lahko končali za pogajalsko mizo. Ukrajinski predsednik Vladimir Zelenski je pred kratkim v Združenih narodih poudaril, da je Rusijo mogoče k miru prisiliti le z nasiljem. Sabine Fischer in Sam Charap spadata med najbolj znane svetovne strokovnjake za Rusijo in Ukrajino. Fischerjeva dela v berlinski fundaciji Stiftung Wissenschaft und Politik in kritizira Zahod, ker po njenem mnenju Ukrajino vojaško podpira preveč mlačno, Charap pa dela za možganski trust RAND, ki ga med drugim financira ameriško obrambno ministrstvo. V nasprotju s Fischerjevo zagovarja diplomatsko rešitev konflikta in Združenim državam Amerike glede tega očita medlost.

Zmaga vojaka in sindikata 

Pred tremi leti je vojak Slovenske vojske na taboru za študente in dijake imel nesrečo z vozilom Hummer, v njej pa so bile poleg njega poškodovane še tri osebe. Letos se je z Zavodom za zdravstveno zavarovanje pogajal o povrnitvi nadomestila za plačilo zdravljenja poškodovanih v tej nesreči, grozilo mu je, da bo moral zavarovalnici povrniti 34.597,02 evra. Po osmih mesecih so se vse strani vendarle dogovorile, škodni zahtevek je poravnalo ministrstvo za obrambo, četudi je generalštab Slovenske vojske plačilo najprej zavrnil. Nazadnje naj bi bil v prid vojaka posredoval, tako trdijo pri Sindikatu vojakov Slovenije, državni sekretar Damir Črnčec, za kar so mu v sindikatu seveda hvaležni.

dr. Bogomir Kovač

4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Ekonomija  Za naročnike

Komentar / Lajšanje bolečin

Vlada in sindikati so konec septembra 2024, po domala dveh letih pogajanj, podpisali izjavo o skupni usklajenosti glede zakona o plačah in končnih korakih plačne prenove. Diplomatsko kuliso sta očitno potrebovali obe strani. Vlada za formalno potrditev uspešnosti svojega paradnega projekta, sindikati kot sidro za povišanje mase plač. In na političnem odru socialnega dialoga so javnosti dokazali in pokazali svoja prizadevanja za cankarjanski »narodov blagor«. Toda ne pozabimo. Izvorno je to komedija v štirih dejanjih. Dogovor in strinjanje glede »stopnje usklajenosti« bi lahko dosegli že v prvem dejanju, vsebinsko pa v drugem. Plače bodo višje, ugodnosti napredovanja lažje, vse skupaj za dodatno milijardo in pol. Zakon o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (ZSTSPJS) je finančno velika, toda vsebinsko prazna lupina. Dobili smo bolj oplesk prek nerazrešenih dilem glede dejavnosti in poklicev, plačnih nesorazmerij in variabilnega nagrajevanja. Zato bodo nove kolektivne pogodbe hiše iz kart, plačilo za nekajletno socialno premirje pa visoko. Prava vrednost in cena te plačne blasfemičnosti prideta tam po letu 2026.

Janko Lorenci

4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Kolumna  Za naročnike

Komentar / Otrpli v vicah

Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je nedavno izrekel dramatični opozorili: svet drsi v katastrofo, ZN potrebujejo sistemske spremembe, sicer bodo postali nepomembni. Deloma so že, včasih pa celo kontraproduktivni, saj imajo vgrajeno konstrukcijsko napako – članice varnostnega sveta v sestavi, ki današnjemu svetu ne ustreza več, z vetom blokirajo same sebe in številne mirovne in druge dobre pobude.

Heni Erceg

4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Hrvaška  Za naročnike

Komentar / Požgana zemlja

Ni samo domišljav fantič, nenehno lačen pozornosti, ki parlamentarni poslanki zabrusi, da se ji blede, novinarki pa prezirljivo navrže, da je pravi cukrček, in se skuša vedno znova izogniti odgovorom na vprašanja, ne, hrvaški premier zna biti tudi duhovit. Tako je osuplemu ljudstvu šegavo pojasnil, da bo ministrom, državnim sekretarjem, parlamentarnim poslancem in seveda sebi plače zvišal za »malenkostnih« 80 odstotkov, kar naj bi bil dober »način za izkoreninjenje korupcije«. Že zdaj kopica uradnikov prejema skoraj 5000 evrov plače, da ne bi še naprej kradli, milijon penzičev na Hrvaškem pa životari s približno 300 evri na mesec. Ker oni ne kradejo, ampak brskajo po zabojnikih za smeti. Kmalu po tem premierovem preventivnem posegu v koruptivno nrav hadezejevske države je v zaporu končalo nekaj pajdašev HDZ, med njimi večni župan ene od občin, ki je poleg drugega (visoki plači navkljub) kradel tudi kamen, in prvi človek Hrvaških cest, tip, ki je bil prav pri viru kriminalnega delovanja – gradnji cest in mostov. Zagotovili so si precejšnjo provizijo, sorodniki in prijatelji, vsi seveda člani stranke na oblasti, pa so dobivali nemajhne posle.

Izračunati okus

V zadnjem desetletju se je (prevladujoči) način, kako poslušamo (in odkrivamo) glasbo, res korenito spremenil. Tako rekoč vsa glasba, ki je bila kadarkoli posneta in izdana, od novih hitov prek brezčasnih klasik do podzemne neodvisne glasbe in obskurnih mojstrovin iz davnih časov, je vselej le nekaj klikov stran, dostop do teh velikanskih, navidezno neskončnih katalogov muzike pa je cenejši in enostavnejši kot kadarkoli. Povprečen uporabnik aplikacije Spotify – vodilne pretočne platforme, ki se lahko pobaha z več kot 620 milijoni aktivnih uporabnikov –, na teden prisluhne dobrim 40 različnim izvajalcem, izbira pa lahko med več kot 70 milijoni skladb. Da se poslušalci v tej neizmerni poplavi vsebine ne bi izgubili, so pretočne platforme vzpostavile zapletene sisteme za personalizirano priporočanje glasbe – nepoznavalci jim poenostavljeno pravimo kar algoritmi. Ti vsakemu uporabniku po meri prikrojijo izbiro muzike, ki naj bi mu bila pisana na kožo. Kako pa tovrstni sistemi vplivajo na naš glasbeni okus? Se mu zgolj prilagajajo ali pa ga pravzaprav oblikujejo? Ali načelno širijo paleto glasbe, po kateri segamo, ali pa jo pravzaprav ožijo?