... in druge zgodbe

Res je zanimivo, kako si cvet slovenskih menedžerjev in politikov zamišlja enostavne rešitve za naše gospodarske in družbene probleme. Pri vsej svoji pameti, s katero razpolagajo, jih ne moti, da spregledujejo medsebojno povezanost vzrokov in posledic. Morda pa to dobro vidijo, ampak računajo na naivnost svoje publike, torej nas poizkušajo samo zavajati. Gospodarstvenikom ni nerodno od države zahtevati milijardo za pospeševanje gospodarstva, dobro šolstvo, zdravstvo, dobro delovanje državnih institucij itd., hkrati pa jim je odveč plačevanje davkov, s katerimi država vse to lahko financira. Menedžerji bi radi imeli ameriške plače in druge ugodnosti, njihovi zaposleni naj bi pa imeli plače in druge pravice, kot jih imajo zaposleni v nerazvitih državah - vse za krepitev konkurenčnosti. Ob tem nočejo razpravljati o vzrokih, zakaj so nekatera slovenska podjetja uspešna tudi v sedanjih kriznih razmerah, druga so pa v velikih težavah in kdo ima največje zasluge za takšne razlike med podjetji ... S prstom stalno kažejo na državo, da jih preveč obremenjuje z davki in premalo podpira s subvencijami. Pri tem pozabijo povedati, koliko je bilo gospodarstvo že davčno razbremenjeno za časa Janševe vlade in tisti z visokimi dohodki. Razen tega je država že do sedaj, zlasti zadnja vlada, pomembno prispevala sredstva za raziskave in razvoj novih proizvodov in za nekatere druge namene. Kakšen je pa bil vpliv te razbremenitve in teh subvencij na konkurenčno sposobnost in financiranje razvoja gospodarstev? Nekateri trdijo, da je to večinoma prispevalo le temu, da so menedžerji imeli manj skrbi z iskanjem novih poslovnih rešitev in so bili lahko zadovoljni kar z obstoječim stanjem. Drugi trdijo, da je del davčnih olajšav enostavno izpuhtel na račune v tujino ali pa v menedžerske odkupe. Pomembna je pa ugotovitev v raziskavi profesorja Prašnikarja, da se je ravno po času te razbremenitve v podjetjih zmanjšalo vlaganje v raziskovanje in razvoj. To se pravi, da je bil učinek ravno nasproten od pričakovanega. Menedžerji tudi previdno molčijo, da bi bilo stanje v slovenskih bankah in s tem financiranje gospodarstva veliko bolj ugodno, če se ne bi nekateri njihovi kolegi šli menedžerskih odkupov in če gradbeni baroni ne bi bili tako pohlepni. Če gospodarstveniki ne bodo sami pri sebi ugotovili, kaj so počeli narobe, če ne bodo predvsem pri sebi iskali rešitve za svoje probleme, jim tudi država ne bo mogla pomagati. In menedžerji naj se ne pritožujejo preveč na slabo poslovno okolje in da izgubljajo zaupanje in ugled v družbi, saj so za to sami krivi.

Državni svet je spomladi organiziral posvet na temo „Korupcija, razvoj, revščina“. Na tem posvetu so strokovnjaki v svojih prispevkih dokazali, da se je zaradi slabega delovanja pravne države in nespoštovanja etičnih in moralnih norm razpasla korupcija, da korupcija zavira gospodarski razvoj in odpravljanje revščine. To se pravi, da mi enostavno ne moremo res zadovoljivo rešiti naših gospodarskih in družbenih problemov brez krepitve pravne države, krepitve ugleda in delovanja državnih institucij in spoštovanja etičnih in moralnih norm. Odpraviti je treba miselnost, da je vse dovoljeno, kar ni z zakonom prepovedano in miselnost, da nobeden ne nosi nobene odgovornosti, če ni pravnomočno obsojen. Obstojajo moralne in etične norme, katerih kršenje ljudje opazijo zlasti pri politikih in drugih javnih osebah, kot so, denimo, menedžerji. Tudi zaradi nespoštovanja moralnih in etičnih norm se v družbi ustvarja vtis, da je pri nas vse narobe.

Zato je bilo v teh dneh eno osrednjih vprašanj, kdo je tisti s takšnim moralnim kapitalom, ki bi mu lahko zaupali, da bo s svojim zgledom in delovanjem lahko bistveno prispeval h krepitvi pravne države, k spoštovanju državnih institucij ter moralnih in etičnih norm. To seveda sploh ne bo enostavna naloga, saj so celo med pravniki takšni, ki to problematiko obravnavajo precej po domače. Tak primer je celo bivši ustavni sodnik dr. Tone Jerovšek, ki je dal na TV posmehljivo izjavo o obtožnici zoper Janeza Janšo v zvezi s Patrio. Še bolj zaskrbljujoče je, da se je Janez Janša ponujal kot rešitelj naših gospodarskih in družbenih problemov, ki je že večkrat dokazal, da njegovo razumevanje pravne države in političnega delovanja ne more predstavljati garanta za izboljšave na tem področju. Še bolj je presenetljivo, da je medije prav malo motilo, da se je ponujal za novega predsednika vlade nekdo, ki je pred sodiščem zaradi korupcije in ki mu sicer očitajo še kup drugih nečednosti. Z veliko strastjo pa so obravnavali očitke Virantu in Jankoviću, ki so malenkostni v primerjavi z negativnimi bremeni, ki jih nosi Janez Janša. Pri čemer je to človek, ki ima velike zasluge, da Pahorjeva reformna prizadevanja niso uspela, neposredne posledice so pa podražitev financiranja države in gospodarstva?

Virant pravi, naš pogled je uprt naprej, nas preteklost ne zanima. Pri tem spregleda, da so naše demokratične institucije v preteklosti sprejele kar nekaj odločitev, ki tudi prispevajo k sedanjim težavam pri nas. Za vsako takšno odločitvijo so stali določeni ljudje, ki večina od njih, še vedno javno delujejo in se nam ponujajo kot rešitelji in jih mediji še vedno vabijo kot cvet slovenske pameti, da nam razbistrijo naš, domnevno, zamegljeni pogled na svet. Po mojem bi morali z imeni in priimki ugotoviti najbolj zaslužne za naš sistem denacionalizacije (vključno z vlogo Ustavnega sodišča), ki je omogočil vrnitev vsega premoženja potomcem prvotnih lastnikov, ne glede ali je bilo obremenjeno s hipotekami in dolgovi, ali je fevdalnega izvora itd. To si niso privoščili v nobeni državi in odškodnine za takšno denacionalizacijo tudi močno vplivajo na sedanji finančni položaj države, plačevali bodo to „širokogrudnost“ še naši vnuki. Dalje: kdo je zaslužen za razbijanje velikih gospodarskih subjektov, kjer je bilo osredotočeno znanje in gospodarska moč in uveljavljali v svetu lastne blagovne znamke, ki jih danes tako pogrešamo. Dalje: dobro bi se bilo spomniti, da je Ropova vlada zavirala menedžerske odkupe, Janševa jih je pa pospeševala, kar je tudi, kot že omenjeno, močan prispevek k sedanjim gospodarskim težavam. Ne nazadnje: ali je bila politika Pahorjeve vlade do tajkunskih kreditov in do propadanja velikih gradbenih podjetij z vidika skupnega gospodarskega položaja v državi res najbolj primerna? Ali bi drugačna politika lahko vplivala tudi na boljše sedanje gospodarske razmere? To bi bilo potrebno raziskati ne samo zato, da odkrijemo lažne preroke, ampak tudi zato, da ne bomo izbrali „rešitelje“, ki bodo tudi v bodoče enako mesarili po slovenskem gospodarskem in družbenem tkivu.

Še nekaj o ministrstvih. Nobeden ne omenja, da je vsaka vlada pripeljala nekaj svojih ljudi, ki so potem tam kar ostali. Janševa vlada je pa za slovo zaposlila še okoli 100 ljudi. Nobeden ne omenja, da se je najprej treba rešiti tega balasta. Dalje, v ministrstvih prevladuje miselnost, da postopki morajo dolgo trajati, ker bi sicer mislili, da imajo premalo dela. Razen tega, dalj časa kot traja postopek ,bolj pomembni so uradniki, ki vodijo postopek, saj jih prizadeti obiskujejo in poizkušajo odobrovoljiti na razne načine, da bi prej prišli do rešitev. Za takšno miselnost so odgovorni ministri in direktorji resorjev, ki to tolerirajo. In še nekaj. Virant je kot državni sekretar pri ministru Bohincu pripravil zakon, ki ga je sprejel Državni zbor, ki naj bi povečal neodvisnost državne uprave od politike in s tem večjo profesionalizacijo. Ko pa je Virant postal minister za javno upravo, je ploščo obrnil in pripravil spremembo tega zakona in vodilne v državni upravi ponovno postavil v odvisnost od politike, češ minister mora imeti ob sebi ljudi, ki jim zaupa, kar z drugimi besedami pomeni, pri delu imajo politični kriteriji prednost pred strokovnimi. Pri sedanjih obljubah je Virant popolnoma pozabil na vlogo strokovnosti in politične neodvisnosti na učinkovitost državne uprave.

Zoran Janković je v svojih predvolilnih nastopih spomnil na zelo pomembno stvar in sicer na spreminjanje slabega vzdušja, ki sedaj vlada v Sloveniji. Prav ima, ko trdi, da brez optimizma in kooperativnosti vseh v naši družbi ne bo mogel nobeden novi predsednik vlade potegniti slovenskega voza naprej.