Svet

Libija: Suženjstvo osvoboditve

V državi se spopada »nekaj sto milic«, osrednja oblast ne obstaja, v zaporih ubijajo in posiljujejo, vsak zapornik pa je »osebna lastnina tistega, ki ga je ujel«

Igor Mekina  |  19. 2. 2012

Leto dni po začetku vstaje proti Gadafiju v Libiji, ki naj bi državljanom prinesla mir, blaginjo, demokracijo in spoštovanje človekovih pravic, se Libija nahaja – v popolnem kaosu in brezvladju. Takšno sliko namreč kažejo poročila mednarodnih organizacij in poročila iz različnih plemenskih front. Te se v Libiji odpirajo dan za dnem, čeprav se je vstaja, v kateri so sodelovale tudi Natove sile, končala 20. oktobra »z nasilno smrtjo samodržca« - kot je mogoče prebrati v osrednjih slovenskih medijih, ki skrajno previdno poročajo o kaosu v Libiji.

Še pred nekaj meseci je bilo namreč zelo popularno objavljati prispevke o grozotah Moamerja Gadafija in svetlih perspektivah države po njeni »osvoboditvi«, ki je bila izvedena ob zračni intervenciji zveze NATO. Navdušenje nad padcem Gadafija je bilo deloma preračunljivo in deloma naivno. Tudi na slovenskih kanalih smo bili deležni enostranskih poročil o velikem številu žrtev Gadafijevega režima in nujnosti odprave njegovega režima. Gadafi je bil seveda avtokrat in tudi v njegovih zaporih so mučili in ubijali, o tem ni dvoma, toda prav tako ni dvoma o tem, da je bilo v zadnjih poročilih mednarodnih organizacij za človekove pravice o Libiji pred padcem Gadafijevega režima samo nekaj primerov zelo hudih kršitev človekovih pravic.

Na stotine milic v vojni

Danes je položaj v Libiji seveda popolnoma drugačen. Zadnje poročilo organizacije Amnesty International kaže, da je Libija kaotična država brez osrednje oblasti, v kateri potekajo neprestani spopadi za politično, varnostno in gospodarsko prevlado, oborožene plemenske milice pa neprestano ubijajo, mučijo in zapirajo svoje nasprotnike. O vsem tem pa večina medijev ne poroča, ker se takšna slika seveda ne sklada z načrtovano sliko »osvobojene Libije«.

Po podatkih AI je trenutno v priporih in nekakšnih koncentracijskih taboriščih po vsej Libiji, ki je »država« samo še na papirju, še okoli 7000 ljudi, ki so po mnenju libijskega narodnega prehodnega sveta tako ali drugače »sodelovali z Gadafijevim režimom«. Mednarodni Rdeči križ je do oktobra lani obiskal okoli 8500 zaprtih v okoli 60 taboriščih. Januarja je Navi Pillay, komisar OZN za človekove pravice jasno povedal: "Opraviti imamo z mučenjem, izvensodnimi eksekucijami, posilstvi žensk in moških«.

Zaprti so brez kakršnihkoli obtožnih predlogov, v nasprotju z vsemi mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah in tudi v nasprotju z libijskimi zakoni. Na hude zlorabe opozarjajo predvsem Human Rights Watch, Amnesty International in Zdravniki brez meja (MSF).

V Misrati so na sedežu Zdravnikov brez meja oskrbeli 115 ljudi, ki so jih mučili v tamkajšnjih koncentracijskih taboriščih. Zdravniki, ki so jih oskrbeli, so povedali, da so se številni zaporniki k njim vrnili večkrat, saj so jih člani milic k zdravnikom francoske nevladne organizacije poslali le v »oskrbo« med procesom mučenja.

V Libiji je po podatkih AI »na stotine oboroženih milic«, ki se spopadajo za plen in ne spoštujejo osrednje oblasti. Več kot 200.000 nekdanjih upornikov še ni odložilo orožja, hkrati pa ne kažejo nikakršnega namena, da bi se pridružili novi libijski vojski ali policiji, v kateri plače redno zamujajo. V številnih delih Libije potekajo spopadi med milicami, katerih glavni motiv so nerazrešeni plemenski nesporazumi in delitev vojnega plena. Po poročilu AI je nacionalni tranzicijski svet odpovedal pri nalogi nadzora različnih milic. Prav tako ni uspel sprožiti »nikakršnih akcij proti tistim borcem na obeh straneh, ki so bili vpleteni v izvensodne poboje, vključno z ubojem Gadafija in njegovega sina Mutasima, ujetega in ubitega lanskega oktobra«. V državi, ki je veljala za najbolj napredno v severni Afriki, primanjkuje denarja, cene pa se neprestano višajo. Šolstvo in zdravstvo je bilo v času Gadafija brezplačno, danes pa na tem področju vlada razsulo.

AI navaja, da je bilo od lanskega oktobra naprej zagotovo ubitih najmanj 12 ujetnikov libijskih milic, ki so jih pripadniki milic mučili do smrti. Med njimi je tudi Omar Brebesh, libijski veleposlanik v Franciji, ki so ga v Tripoliju ubili prejšnji mesec. Avtorica poročila Donatella Rovera je dejala, da je bila sam priča kako so trije vojaki milice pretepali dva zapornika v Misrati. Ko je vojake vprašala, kaj delajo, so rekli da »ta dva ne bodo izpustili«. Kasneje so ju sicer res izpustili, toda Rovera opozarja, da v Libiji ni bilo doslej še niti ene prave preiskave.

Plemenski spopadi

Zaporniki so članom AI povedali, da so jih mučili s pretepanjem s šibami, palicami in biči ter mučili z električnimi šoki z izmeničnim tokom ali napravami, ki so bile podobne »taserjem«, njihove rane pa so potrjevale njihove besede. Člani milic so oropali na tisoče domov »lojalistov«, jih na tisoče zažgali in pregnali na desettisoče ljudi. Pripadniki milice iz Misrate so skoraj popolnoma uničili mesto Tavarga, v katerem so bili večinoma pristaši Gadafija in okoli 30.000 ljudi prisilili v beg.

Kot poroča Amnesty International, je »vsak zapornik pravzaprav osebna lastnina tistega, ki ga je ujel«. Še vedno ne obstaja nikakršna policijska organizacija, ki bi lahko vsilila spoštovanje zakonov in pravil, nacionalni prehodni svet pa po oceni AI nima »ne avtoritete in ne politične volje, da bi odpravil milice, od katerih se mnoge upirajo podreditvi osrednji oblasti«.

K temu je potrebno dodati še neprestane spopade med milicami. Zadnji je izbruhnil na jugovzhodu Libije v mestu Al Kufra, kjer so pripadniki plemena Zvai napadli pripadnike plemena Tibu, ki jih obtožujejo napadov na Al Kufro. Na strani plemena Tibu je bilo okoli 45 mrtvih in 117 ranjenih, na strani plemena Zvai pa je bilo 15 mrtvih. Na področju spopadov ni zdravnikov, primanjkuje vode in hrane, lokalno letališče pa nadzorujejo pripadniki plemena Zvai, zato pripadniki plemena Tibu ne morejo evakuirati svoje ranjence.

Vendar to za večino svetovnih medijev ni pomembno. Pomembno je, da je Libija »svobodna.« Na vrsti je Sirija.