Ne potrebujemo pastirjev

»Navedene težave in pogosti neuspehi nikakor ne opravičujejo poskusov, da bi družinskemu življenju, zgrajenemu na zakonski zvezi med možem in ženo, odrekli njegovo prvenstveno in središčno mesto v družbi, ga celo omalovaževali in iskali druge načine skupnega življenja.
Če bomo to morali braniti s pomočjo referenduma, vas pozivamo, da se ga množično udeležite in glasujete proti poskusom, da bi tisti družini, ki se ji imamo vsi skupaj zahvaliti, da smo to, kar smo, postavili ob bok druge oblike skupnega življenja, ki ne morejo enakovredno opraviti vloge prave družine.«
—Slovenski škofje v Pastirskem pismu, 19. februarja 2012

Predstavniki slovenske RKC v 21. stoletju še vedno menijo, da (na primer) neporočena oče in mati z otrokom ali samohranilka/samohranilec z otrokom ne morejo biti enakovredni »pravi« družini. Ker je jasno, da jih nimajo za večvredne, ostane le še ena možna ugotovitev: slovenski škofje te družine razglašajo za neprave in manjvredne. Tudi papež Benedikt XVI. je konec februarja povedal, da je zakon edino sprejemljivo mesto za spočetje otrok. Še bolj žalostno je, da cerkev v svojem predmodernem ravnanju ni osamljena. Akademik prof. dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti in predsednik Komisije za medicinsko etiko, je v več javnih nastopih svoje odklonilno stališče do družinskega zakonika pospremil s podatkom (katerega vira ni navedel), da je iz družin brez očeta v ZDA »63 odstotkov samomorilnih mladostnikov, 80 odstotkov maščevalnih posiljevalcev, 75 odstotkov mladostnikov v centrih za zlorabo drog, 85 odstotkov mladeničev v zaporih«. Nekoč so nezakonskim otrokom rekli pankrti – se bomo več desetletij kasneje vrnili v preteklost in začeli na otroke samohranilk gledati kot na potencialne odvisnike in maščevalne posiljevalce?!

Poglejmo, zakaj naj bi si po mnenju nekaterih tradicionalna družina zaslužila edinstven položaj. V grobem lahko med argumenti ločimo dvoje. Prvi kot utemeljitev navajajo božje zakone. Vendar Sveto pismo po slovenski ustavi pač ne more biti podlaga za zakonodajo. Četudi v njem piše na primer »Ne pripuščaj k parjenju dvoje različnih vrst živine, ne posevaj polja z dvoje vrst semenom in ne oblači se z obleko, ki je tkana iz dveh različnih niti!« (3 Mz 19,19) ali pa »Jaz [Jezus, o. a.] pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo. Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino« (Mt 5,28–29), teh navodil nihče ne poskuša prenesti v kazenski zakonik ali druge zakone. Cerkev seveda lahko svoja pravila uveljavlja znotraj svoje organizacije in usmerja življenje svojih vernikov, kakor želi. Novi družinski zakonik njene svobode pri tem, pa tudi njenih naukov niti najmanj ne omejuje, verniki lahko še naprej neovirano živijo v skladu s krščanskimi družinskimi načeli – podobno, kot jih kondomi na policah trgovin ne silijo k nespoštovanju vatikanskega nasprotovanja kontracepciji.

Imajo slovenski škofje moralno pravico razsojati o pravicah in blaginji otrok, dokler smo deležni sprenevedanja in prikrivanja dejstev, ko gre za varnost otrok, zaupanih v varstvo njihovi ustanovi?

Argumenti druge vrste se sklicujejo na naravne zakone, do katerih naj bi se dokopali s svojim razumom in z opazovanjem sveta okrog sebe. To spominja na razprave, v katerih se je mnogim še pred nekaj desetletji zdelo logično in naravno, da so ženske ustvarjene za gospodinjska opravila in da njihovi možgani, žal, niso primerni za naporne intelektualne dejavnosti, kot je študij na univerzi. Zgodovina je seveda pokazala, da so bila takšna mnenja popoln nesmisel. Poglejmo torej, ali velja podobno tudi pri vzgoji potomcev ali pa morda antropološka in biološka spoznanja podpirajo obstoj »naravne« družine, sestavljene iz očeta, matere in njunih otrok.

Različne družine v prostoru in času

Že kratek pregled resne znanstvene literature pokaže, da so se družine v zgodovini neprestano spreminjale in se prilagajale objektivnim okoliščinam. Še več, poleg prevladujočega tipa družine v nekem obdobju (in naša tradicionalna družina še zdaleč ni bila vedno prevladujoča) so vedno obstajale tudi alternative.

Monogamija je izključujoča skupnost dveh partnerjev, ki vključuje spolne odnose. V evropskem prostoru so jo uzakonili že v stari Grčiji in Rimskem imperiju – v obeh primerih je šlo za izjemo v tedanjem svetu. Vendar je bilo njihovo pojmovanje zakonske zvestobe drugačno od našega: zakoni so na primer dovoljevali spolnost s prostitutkami ali lastnimi sužnjami. Iz takšnih zvez so se seveda rodili številni nezakonski otroci in Rimljani so jih neredko tudi uradno priznali. S prikrito poligamijo so se – spolnosti izrazito nenaklonjene – krščanske cerkve ubadale še stoletja in jo nazadnje večinoma izkoreninile, evropski kolonializem pa je monogamna pravila v sodelovanju s krščanstvom razširjal po večjem delu sveta. To je razlog, zakaj se morda danes na prvi pogled zdi, da je monogamija nekaj vsakdanjega. Vendar je takšen vtis napačen.

Definicija družine je stvar družbenega dogovora, pri katerem nas narava ne more zavezovati k nobeni od rešitev.

Monogamija je značilna le za približno petino znanih človeških družb. V nadaljnji petini se pojavlja tudi poliginija (mnogoženstvo), v preostalih treh petinah pa je mnogoženstvo celo zaželena izbira (četudi ne nujno številčno prevladujoča). Na evrazijskem območju sta razvoju monogamnih družin po eni od razlag botrovala intenziven razvoj kmetijstva in z njim povezana dragocenost obdelovalne zemlje, ki jo je bilo treba obvarovati pred delitvijo med številne dediče. Poliandrija (mnogomoštvo) je zgodovinsko redkejša, znani so denimo primeri z območja Himalaje. Čeprav je na teh območjih zato primanjkovalo samskih moških in je veliko žensk ostajalo neporočenih, to navadno ni pomenilo ovire, da ne bi tudi one imele otrok.

Mnoge za evropski prostor nenavadne družinske ureditve so značilne za Afriko. Tradicionalna družina ene od narodnih skupnosti v državi Sierra Leone je poleg moškega, njegovih več žena in otrok vključevala tudi druge (nesorodne) člane. Otroke so za nekaj let pogosto oddali v vzgojo sorodnikom ali vplivnim družinam. Če je bil moški v družini prestar za opravljanje svojih nalog, so se lahko njegove žene spustile v zvezo z mlajšim moškim, ki je poskrbel za moška kmečka opravila. V Keniji (in še pri približno 40 drugih etničnih skupinah zahodne in vzhodne Afrike) poznajo poroke dveh žensk. Takšen zakon, ki načeloma ne vključuje medsebojnih spolnih odnosov, je v družbi enako sprejemljiv kot zakon moškega in ženske. Zanj se lahko odločijo vdove ali ločenke, ki ne želijo ponovno stopiti v običajno družino (običajna družina je v tem primeru družina moža, njegovih več žena in njihovih otrok). Pogosto to storijo neplodne ženske, saj si s tem zagotovijo dediče – otroci njene partnerke postanejo tudi njeni otroci. Moški, ki si ga ženski izbereta za biološkega očeta svojih otrok, mora biti poročen in do otroka nima nobenih pravic ali obveznosti. Poroke med ženskami so bile po osamosvojitvi Kenije priznane kot zakonite, lokalne cerkve pa jih kljub neodobravanju pogosto tolerirajo.

Tudi območje Balkana ima izrazito pestro družinsko zgodovino. Družine so bile neredko organizacijske enote, namenjene uspešnemu opravljanju dela. Nastajali so številni tipi družinskih skupnosti in povezav med njimi. Znan primer so zadruge, skupna gospodinjstva iz več patriarhalnih družin, ki so skupaj delale za preživetje in imele skupno lastnino. Ne smemo pozabiti, da je na nekaterih delih Balkanskega polotoka tradicionalno pojmovanje družine vključevalo tudi čaščenje prednikov, krvno maščevanje in umor iz časti. To zagotovo ne govori v prid slepemu spoštovanju tradicije.

Skrb za potomce pri živalih

Če se ozremo po našem evolucijskem sorodstvu, ugotovimo, da so skupnosti, v katerih odraščajo potomci, še bolj raznolike. Že med primati opazimo celo paleto ureditev. Giboni so monogamni in torej živijo v »pravih« družinah. Orangutani živijo samotarsko, samci pa se parijo z več samicami. Gorile se združujejo v skupine enega samca in več samic. Naši najbližji sorodniki, šimpanzi in pritlikavi šimpanzi, živijo v promiskuitetnih spolno mešanih skupinah. Pri šimpanzih dominirajo agresivni samci, pri pritlikavih šimpanzih pa večjo vlogo igrajo samice, ki v ta namen sklepajo zapletena zavezništva. Vendar so vse to le prevladujoče, nikakor pa edine oblike družin znotraj posameznih vrst. Giboni se na primer parijo tudi s partnerji zunaj svoje monogamne družine in si včasih raje izberejo življenje v skupnosti več posameznikov istega spola, samice orangutanov pa se v nekaterih primerih odrečejo samotarskemu življenju in se odločijo za medsebojno druženje. Če takšno odločanje v nasprotju s prevladujočimi oblikami skupnosti opazimo celo pri naših bližnjih živalskih sorodnikih, katerih vedenje imamo (pre)pogosto le za predvidljivo vsoto naravnih nagonov, na kakšni podlagi lahko zagovarjamo stališče, da bi morala biti pri človeku »prava« in »naravna« samo ena od oblik skupnega življenja?

Pri drugih živalih je monogamija najpogostejša pri ptičih (90 odstotkov vrst), pri sesalcih, med katere spadamo tudi ljudje, pa je izjemno redka (le pri 3–5 odstotkih vrst) – celo v teh primerih monogamija ne izključuje občasnega varanja z drugimi partnerji. Pri kar 90 odstotkih sesalskih vrst za potomce skrbi le mama. Dvostarševska skrb za potomstvo je redka tudi pri dvoživkah, ribah in nevretenčarjih. Na tako imenovano »pravico do mame in očeta« torej v naravi naletimo le izjemoma.

Manjvredne družine?

Sporočilo opisanih primerov seveda ni v tem, da bi se morali pri urejanju družinske zakonodaje zgledovati pri afriških ljudstvih ali živalih. Njihov namen prav tako ni zmanjševanje vloge tradicionalne družine, kot jo razumemo v našem prostoru, ali ugotavljanje, katere oblike življenjske skupnosti so boljše od drugih. Dokazujejo pa, da naravni zakoni ne poznajo ene same oblike družine, kot to poskušajo prikazati nekateri nasprotniki družinskega zakonika. Še zlasti ne družine, ki jo sestavljajo mati, oče in njuni otroci. Definicija družine je stvar družbenega dogovora, pri katerem nas narava ne more zavezovati k nobeni od rešitev.

Žalostno je, da cerkev v svojem predmodernem ravnanju ni osamljena.

Kljub temu je tradicionalna družina bila, je in bo še dolgo pomembna oblika skupnosti – in prav je tako! Dokler bo uspešno opravljala svojo vlogo in se (kot se je v zgodovini) prilagajala gospodarski in družbeni ureditvi, je njeno mesto v družbi zagotovljeno in strahovi njenih samooklicanih braniteljev so povsem odveč. Zato je težko razumeti, zakaj bi jo morali varovati kot ogroženo vrsto. Razglašanje te družine za večvredno in edino »pravo« ne koristi nikomur, hkrati pa je žaljivo do vseh drugih oblik družin, ki živijo med nami. Pri znanju, ki ga imamo dandanes na voljo, je takšno ravnanje škodljiva in zlonamerna manipulacija.

Po vsem zapisanem se lahko vrnemo k izhodišču tega prispevka in razmislimo o referendumski odločitvi, ki je pred nami. Za razmišljanje ne potrebujemo pastirjev in njihovega pokroviteljstva. Na vprašanja, ki se nam postavljajo, si znamo odgovoriti tudi sami. Pri tem ne pozabimo na tri stvari. Prvič, ali imajo slovenski škofje moralno pravico razsojati o pravicah in blaginji otrok, dokler smo deležni sprenevedanja in prikrivanja dejstev, ko gre za varnost otrok, zaupanih v varstvo njihovi ustanovi? Drugič, ali smo kljub neštetim nasprotujočim primerom iz različnih človeških kultur in živalskega sveta (od katerih smo našteli le peščico) pripravljeni sprejeti trditev, da obstaja ena sama »prava« in »naravna« oblika družine? Tretjič, na referendumu ne bomo odločali le o maloštevilnih in za mnoge precej abstraktnih istospolnih družinah, temveč tudi o vseh drugih – po mnenju RKC – »nepravih« družinah: tistih, v katerih oče in mama nista poročena, v katerih otroke vzgaja samo eden od staršev, v katerih otroci odraščajo pri starih starših, tetah, stricih … To so družine naših staršev, naših otrok, naših prijateljev in sodelavcev. Jim res želimo sporočiti, da jih imamo tudi mi za manjvredne?