Državna univerza in varčevalni ukrepi

Nedavno me je blagajničarka v nekem trgovskem središču povprašala, če sem upokojenec. S tem statusom bi imel namreč poseben popust. Tudi v avtobusu mi kdaj pa kdaj mlajša dekleta odstopijo sedež. Tudi veliko ljudi me vnaprej pozdravi, ko se srečamo na ulici. Pač čas je opravil svoje in nekega dne se bo potrebno posloviti od kolegov na univerzi, ne bo več prijetnega kramljanja z nadebudnimi študenti, ne bom več vezan na točno določene ure v tedenskem urniku, ko sem moral zbrano dnevno odpredavati dve ali več ur hkrati. Ne bom več mentor pri različnih študentskih opravilih, ne bom več javni uslužbenec, iz profesorja bom postal upokojenec. Toda to me ne skrbi. Opravljanje vsega pedagoškega in raziskovalnega dela na univerzi od asistenta do rednega profesorja mi je bilo v veliko veselje in čast - bil je to moj hobby. S tem hobbyem se bom ukvarjal še naprej, če mi bodo dovolili.

Svojo pravo akademsko pot sem začel daljnega 1973. leta, ko sem kot socialistični študent zelo mlad doktoriral na univerzi v Yorku, Anglija. Ni bilo lahko, zmerjali so me tudi s komunistom, četudi nisem bil nikoli organiziran - le v pionirje in tabornike so me sprejeli. Zato sem imel tudi težave pri služenju vojaškega roka in pri prvi izvolitvi v naziv docenta - nisem bil dovolj družbeno-politično aktiven. Vendar nimam tako slabih izkušenj iz svinčenih časov totalitarnega režima, da bi to venomer ponavljal. Ne zamerim nikomer. S primorsko trmo in vztrajanjem sem dosegel veliko v življenju - konec koncev sem si ustvaril veliko družino in postal prorektor Univerze v Ljubljani v letu 2002. Ponosen sem na svojo soprogo, na tri hčere in dve univerzi - ono v Yorku in na slovensko nacionalno univerzo v Ljubljani, ki mi je dala osnovno izobrazbo in kasneje kruh vsa ta leta. Ponosen sem tudi na svojo državo Slovenijo.

Toda družbeni red in vlade so se spreminjale od takrat. Sedaj smo v demokratični državi - vendar je to na žalost le demokracija bogatih. Bil sem priča mnogim reformnim dogajanjem, ki smo jih z določeno mero iznajdljivosti preživeli in iz reforme v reformo postajali bolj trpežni. In končno smo nedavno doživeli še varčevalne ukrepe, ljubkovalno imenovane s kratico ZUJF- zakon o uravnoteženju javnih financ. Pred osmimi leti sva s soprogo toliko privarčevala, da sva začela graditi hišo izven Ljubljane. Ni šlo brez kredita, je hipotekarni in odplačeval naj bi ga deset let. Obrok je precej velik, vendar sem pričakoval, da bom lahko do svojega 67 leta še lahko delal, nato pa bi se upokojil. Toda prišla je kriza in javni sektor je prisiljen varčevati, četudi same krize ni neposredno povzročil. Zakonsko to določa ZUJF. Sindikati so se tako dobro dogovarjali z vlado, da so me po uspešnih dogovorih obvestili o možni prekinitvi delovnega razmerja v dveh mesecih, ako se drugače z mano ne dogovorijo. Dogovori še trajajo. In tudi zato sem v teh časih začel prebirati uradni list, našo ustavo in tudi veljavne zakone. Namreč veljamo za pravno državo.

V maju 2011 je bila skoraj z aklamacijo sprejeta Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020, ki v sedmem od 46 ukrepov zapiše, da bo vlada RS do leta 2012 oblikovala možnosti o izstopu zaposlenih na visokošolskih institucijah iz plačnega sistema javnih uslužbencev. In razlaga ukrepa: visokošolske institucije bodo pridobile večjo avtonomijo pri zaposlovanju in upravljanju s človeškimi viri, saj bodo skladno z dogovorom med vsemi udeleženci zaposleni lahko izstopili iz plačnega sistema javnih uslužbencev. V tem primeru bodo osnovne pravice in dolžnosti urejene manj rigidno. Pričakovanje in želja je, da vodstva visokošolskih institucij in zaposleni skupaj predlagajo, kako bi lahko v tem primeru uredili plačni sistem in pravice ter dolžnosti zaposlenih, pri čemer je ena od možnosti kolektivna pogodba med univerzami kot delodajalci in sindikati kot zaposlenimi. Pri tem je lahko sedanja ureditev pravic in odgovornosti izhodišče za nov sistem. Vodstva institucij in zaposleni bodo do spremembe zakonodaje predlagali spremembe delovnopravne ureditve zaposlenih. Nov plačni sistem bo enoten za visokošolske pedagoške in raziskovalne karierne poti. Konec navedka. – Nič od tega se ni zgodilo. Z novo vlado Resolucija NPVŠ 2011-2020 ni več aktualna. Zakaj potem takem sploh sprejemamo resolucije in zakone, ki veljajo le v omejenem mandatu od ene do druge vlade? Res škoda papirja in dreves.

Visoki državni uradniki tudi ne sledijo dogajanju v svetu. To jih niti ne zanima. Poljski parlament je v aprilu 2012 sprejel višjo mejo za starostno upokojevanje in sicer 67 let. To povišanje bo predvidoma zvišalo gospodarsko rast za 0,2 odstotka vsako leto do leta 2030 in stabiliziralo javne finance. Zakaj je naše ustavno sodišče lani sploh dovolilo referendum o pokojninski reformi? Ljudje smo genetsko lena bitja, in vprašanje o tematiki podaljševanja delovne dobe ima vedno enoznačen odgovor. Predsednik ameriškega zavarovalniškega velikana (AIG) je predlagal starostno mejo upokojevanja celo pri 70. oziroma 80. letih, če so ljudje opravilno sposobni. S tem bi upokojenci imeli boljše pokojnine in boljše zdravstvene usluge. Ker bi dalj časa delali, tudi ne bi kasneje pretirano dolgo obremenjevali pokojninske blagajne.

Toda pri nas bomo varčevali drugače. Nismo razdeljeni samo na leve in desne, sedaj se delimo tudi na javne in realne. Ker je bil s krizo prizadet samo realni sektor, bodo lahko predstojniki, kdorkoli je že to, vsem v javnem sektorju, ki so dosegli minimalne pogoje za starostno pokojnino, prekinili delovno razmerje. Ta člen ZUJF-a je stvar ustavne presoje in ker sodni mlini meljejo počasi in se tudi utrudijo, bodo to premlevali po sodnih počitnicah šele v jeseni-sicer pa prednostno. Že 1. avgusta pa mi lahko prekinejo delovno razmerje. Nisem pravnik, vendar sem mnenja, da je očitno kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom. Hkrati je to tudi očigledna diskriminacija na osnovi starosti. Je tudi očiten poseg v avtonomijo univerze, ki naj bi bila ustavno zaščitena. V mnogih pravilnikih piše, da je »pošiljanje v pokoj« tudi primer mobinga. In tako država izvaja mobing nad svojimi državljani z visokošolsko izobrazbo. Deja vu. Državne univerze bodo posredno tudi finančno prizadete. Starejši in ugledni učitelji so bili ponavadi uspešni na različnih razpisih npr. za mlade raziskovalce, za raziskovalne projekte tako domače kot tudi tuje itn... Hkrati do sedaj še nisem opazil izračunov, koliko bo s tem država prihranila in za koliko se bo tudi znižala kvaliteta študija na državnih univerzah. Zato sprašujem vlado za te podatke in mi jih bo verjetno rade volje posredovala. Ker ta člen ZUJF-a posega le v javni sektor (to so državne univerze), se lahko učitelji, ki bodo v avgustu 2012 odpuščeni in so delazmožni, zaposlijo na privatni visokošolski inštituciji. Skoraj večina teh privatnih zavodov pa deluje z državno koncesijo. Gre še za en primer javno-zasebnega partnerstva oziroma za nekontrolirano vendar dovoljeno prelivanje davkoplačevalskega denarja v zasebne žepe.

Skoraj vsi v javnem sektorju smo pripravljeni na odrekanje in znižanje plač, precej hujša usoda te doleti, če izgubiš delo. Mladi so nezaposleni, ker ni na razpolago ustreznega števila delovnih mest. Vlada in ustrezna ministrstva bi morala pregledati, koliko dela opravljajo javni delavci za polni delovni čas, če hočejo urediti to področje. Na univerzah učitelji opravljajo več del hkrati, tako pedagoško kot raziskovalno. Delajo pedagoško, dodatno predavajo za izredne študente, raziskujejo preko Agencije za raziskovalno dejavnost, delajo v sodelovanju z industrijo, so v centrih odličnosti ali centrih kompetenčnosti in mogoče imajo še svetovalno ali drugo delo kot s.p. Poskrbeti bi bilo treba, da bi vsakdo opravljal le eno delo in to odlično. Obstaja opcija, da se zmanjša mesečno število delovnih ur. Dodatno bi morala vlada dati pobudo o pregledu celotnega visokošolskega sistema s strani EUA (to so naredile Irska, Katalonija, Slovaška, Srbija, Bosna in Hercegovina, Portugalska – trenutno poteka v Romuniji). Vlada pa bi lahko pomagala pri urejevanju izrednega študija, nepotizma, študentskega dela, pri ukinjanju raziskovalnih »sovjetskih« inštitutov, ki so večinoma financirani iz proračuna, itn... Je pa zelo neodgovorno, da že 21 let nimamo urejenega sistemskega financiranja državnih univerz. Privatne univerze pa naj bodo neprofitne in brez državnih koncesij. V ustavi namreč piše, da so državne univerze avtonomne, njihovo financiranje pa ureja poseben zakon. Tega zakona še niso spisali, že vedo zakaj. So pa bile univerze v zgodovini vedno trn v peti vladajočim oblastnikom. Pri nas ni nič drugače, četudi je večina naših oblastnikov zaključilo študije na naših univerzah. Pisalo se je o toplih gnezdih na univerzi, sedanji premier je verjetno po pomoti navedel efektivni delovni čas učitelja na univerzi, vedno letijo kritike na univerzo – četudi je to pljuvanje v lastno skledo itn... Slovenci to znamo.

Petinšestdeset let štejem ter imam 40 let delovne dobe kot univerzitetni profesor. V poletni vročini čakam na milostno odločitev dekana in rektorja o mojem nadaljnjem delu. Četudi so mi določili 37 dni letnega dopusta, ga bom težko izkoristil. Verjetno mi bodo dejali, da ga niti ne potrebujem več.