Narava se z nami ne pogaja, ampak postavlja meje in se bori do konca

»Upanje je za šibke: Izzivi za razpadajoči svet«, je profesor novinarstva Robert Jensen leta 2005 naslovil svoj esej o ekološki krizi, ki nam grozi. Danes ugotavlja, da je bil veliko preveč optimističen, zato je nov esej naslovil »Upanje je za lene: Izzivi za naš mrtev svet«. Ugotavlja namreč, da upanje ni znak šibkosti, ampak lenobe, naš svet pa ne razpada, ampak je mrtev. Hierarhični sistemi izkoriščanja, to je struktura sveta, v katerem živimo (patriarhija, kapitalizem, nacionalizem, prevlada belcev in industrijski model), so v si mrtvi. Ne samo, da jih ni mogoče reformirati, ne bi jih smeli oživljati. Vzpostaviti moramo nove sisteme, zato ne potrebujemo naivnega upanja, ampak nekaj, kar je več od naivnosti in upanja, piše Jensen.

S tem ne misli na nebesa. Prav tako ne misli, da bi morali živeti v kupolastih mestih ali se preseliti na drug planet. Sodobni znanstveniki govorijo o konicah in omejenosti planeta, kako človeštvo s svojo dejavnostjo potiska planet čez meje in s tem povečuje možnosti, da narava ne bo mogla več podpirati življenja, kakršnega poznamo. Paleoekolog z univerze Kalifornija Anthony Barnosky skupaj z 21 kolegi svari, da se bližamo točki, »ko bomo zemljo hitro in za vedno spremenili v stanje, kakršnega ne poznamo«. To pomeni, da se bodo naravni viri, ki jih danes jemljemo kot samoumevne, v nekaj generacijah spremenili na nepredvidljivi način. To pomeni, da smo v težavah.

Da bi ta trend zaustavili, je treba zmanjšati rast števila ljudi na planetu in zmanjšati porabo virov na prebivalca, hitro povečati delež porabe obnovljivih virov energije v primerjavi s fosilnimi gorivi, poskrbeti za bolj učinkovito izrabo fosilnih virov energije, če so ti edina izbira. Zagotoviti je treba bolj učinkovito proizvodnjo hrane in njeno delitev, namesto, da spreminjamo v polja čedalje več območij, ki so življenjski prostor za druga živa bitja. Več je treba narediti za ohranitev biološke raznovrstnosti na kopnem in v oceanih, pravi Anthony Barnosky s svojimi kolegi.

Robert Jensen na podlagi tega navaja, da že za uresničitev tega kratkega seznama nalog potrebujemo sodelovanje bistvenega dela prebivalstva, potrebna je moralna in politična volja za radikalno spremembo načina življenja. Biolog Arne Moores, ki je specialist za biotsko raznovrstnost, pravi, da ljudje dejansko še niso naredili prav nič resnega, da bi zaustavili najhujše, kajti družbenih struktur, ki bi to zmogle narediti, še ni. »Če bi bili to sposobni narediti, bi lahko zmanjšali škodo. Če,« piše profesor Jensen. A preveč preprosto bi bilo reči, da ni več upanja. To bilo najbolj enostavno in razumno. Če je to grobo, je treba reči, da je tudi življenje pogosto grobo. Ekologi nas pogosto opozarjajo, da se narava z nami ne pogaja, ampak postavlja meje. Narava se bori do konca.

Izogibanje realnosti, ker je groba, ni strategija za zmago. Mogoče je, da zmagovite strategije še ni na voljo v tem trenutku, a naša naloga je, da strategije, ki so na voljo, preučimo in delamo na tistih, ki imajo največ smisla. Le tako lahko kredibilno rečemo, da smo ljudje. Ljudje ne postanemo z zmagami. Svojo človečnost izražamo z dejanji, ki temeljijo na globokih moralnih principih, ko skrbimo drug za drugega ali za širši živi svet, četudi delamo napake in so te neizogibne, piše Jensen. Kot pravi James Baldwin v eseju Toliko resnice, kot je posameznik zmore prenesti: Ne moremo spremeniti vsega, s čimer se soočimo, a nič ne moremo spremeniti, če se ne soočimo.

Če nočemo biti obtoženi, da smo šibki ali leni, se ne moramo soočiti le z resnico, ki jo zmoremo prenesti, ampak tudi z resnico, ki je preveč, da bi jo zmogli prenesti, je prepričan Robert Jensen. S sodobnim načinom življenja, ki zahteva visoko porabo energije in visoko tehnološko industrijo, nismo samo oskrunili sveta, ampak smo se izobčili, izgubili smo stik s samimi seboj in drug z drugim. Kot pravi pesnik Wendell Berry: Ne moreš vedeti, kdo si, če ne veš, kje si. Sodobni energetsko potratni in visoko tehnološki industrijski način življenja nas odklaplja od tega, da bi vedeli, kje smo.

Robert je svoje občutke na Facebooku strnil v besede: Ženska telesa obravnavamo kot objekte za spolne odnose, moška telesa pa kot stroje za delo. Ves svet obravnavamo kot rudnik ali smetnjak. Ekonomski sistem predpostavlja, da skrbimo samo zase. Politični sistem daje največ ljudem, ki imajo največ. Stremimo za vsako zabavo ali kemikalijo, ki nam omogoči, da pozabimo na grozo. Potem pa se čudimo, zakaj je vse narobe.

Dejansko pa je vse narobe, ker živimo v sistemih, ki nas postavljajo drug proti drugemu in proti širšemu svetu. Kaj narediti? Najprej je treba povedati resnico. Ne le resnico, ki jo zmoremo prenesti, ampak vso resnico. Svet, v katerem živimo, smo uničili z družbenimi, političnimi in ekonomskimi sistemi, ki temeljijo na izkoriščanju in hierarhiji in to slavijo. Sveta, ki temelji na takšnih sistemih, ni mogoče rešiti. Če polagamo upanje za rešitev v te sisteme, nas bo upanje izdalo, potem bomo izdali drug drugega in naše potomce. Izdali bomo otroke in njihove otroke, dokler se bodo otroci sploh še lahko rojevali.

Edino pravo upanje je vzpostavitev drugačnih sistemov. Naš svet je mrtev, a mi smo živi. Ne glede na to, kako črne so razmere, še vedno obstaja tudi svetloba, samo dovolj ljudi jo mora iskati. To pomeni, da je treba začeti sodelovati med seboj, se medsebojno spoštovati, spoštovati druga živa bitja in naravo, skrbeti drug za drugega, skupaj delati za ohranitev narave in sveta, v katerem živimo, piše Jensen. Kot je pesnik Berry zaključil v svoji pesmi Sabat: Svet ni boljši od njegovih krajev. Njegovi kraji niso boljši od ljudi, ki tam živijo. Če ljudje ugasnejo luč v sebi, se svet stemni.