Petdeset odtenkov sive

Če se hočete približati resnici o sodobni seksualni politiki, potem je dovolj, da se ozrete v Rusijo, kjer je Vladimir Putin - pravi, omnipotentni, avtokratski, patriarhalni, dominantni moški, mačo, alfa samec, ruski Dom - z obsodbo članic punk benda Pussy Riot zelo jasno pokazal, kam sodijo „deviantne“, „nepokorljive“, „blasfemične“ ženske: v zapor. Ali pa se ozrite v Španijo, kjer so imeli nedavno „veliko“ seksualno afero, ki je obšla svet: na splet so prišli posnetki neke občinske svetnice, ki - vpričo svojega moža, okej, na njem, pravzaprav zanj - masturbira. In to je bilo tudi vse: nekaj minut masturbiranja.

Nič posebnega - gospa je bila posneta od pasu navzgor, soba pa je bila diskretno zatemnjena, tako da se itak ni kaj dosti videlo. Toda reakcija je bila sunkovita in silovita - zgražanje, ogorčenje, moraliziranje. In rezultat? Občinska svetnica je odstopila. Ali bolje rečeno: bila je prisiljena v odstop. Zdaj pa si predstavljajte, da bi na splet prišli posnetki kakega moškega, ki masturbira? Bi odstopil? Bi ga silili, naj odstopi? Bi se vsi bučno zgražali? Malo verjetno. Bi ga disciplinirali? Nehajte. Pogled na žensko, ki masturbira, je za patriarhalno družbo neznosen in zastrašujoč - ženska, ki uživa sama, je nesprejemljiva. Pa saj sta uživala skupaj z možem, boste rekli. Ni važno: pravila so pravila. In svetnica je kršila pravila. Tako kot so jih kršile članice benda Pussy Riot: hej, ne more ženska moškega pozivati k odstopu!

Vsi ti planeti sodobne seksualne politike pa se poravnajo v romanu Petdeset odtenkov sive, ki je - v prevodu Alenke Perger - izšel tudi pri nas in ki ni postal le bestseler, superseler in megaseler (40 milijonov izvodov), o katerem vsi govorijo in pišejo, globalna senzacija („Če ga boste začeli brati, obstaja 99,9999 % možnosti, da ga ne boste odložili“), popkulturni fenomen („porno Harry Potter“), nova točka G („Recept za ženski libido“), razodetje („Ta knjiga mi je rešila zakon“) in čudež viralnega marketinga, ampak nič več in nič manj kot Knjiga knjig. The Book. Napol epohalni Dogodek, ki je „revolucioniral založništvo“, „spremenil seks“, „osvobodil ženske“ in „osrečil moške“. Žanr zase. Mommy porn. Porno za mamice - porno podrejanja, nadzorovanja in kaznovanja, figure veneris kulturnega boja. Roman, ki ga je napisala E. L. James (revija Time jo je že uvrstila med „100 najvplivnejših oseb na svetu“) in ki je dobil še dve nadaljevanji, bi lahko mirno podnaslovili: Kulturkampf - nova generacija.

Ring: Seattle. V levem kotu: Ana Steele, alias Anastasia, 21-letna študentka angleške književnosti, naivna, neizkušena in revna, polna romantičnih klišejev, ki so obtičali v slaščičarni 19. stoletja („vitez na čudovitem belem konju“, „njegov glas je kakor temna stopljena čokolado s karamelo“ ipd.). V desnem kotu: Christian Grey, 27-letni magnat, vsemogočni direktor in lastnik telekomunikacijske multinacionalke Grey Enterprises Holdings, poln poslovnih klišejev, ki so tako dolgočasno „resnični“ („V poslovnem svetu so ključnega pomena ljudje“, „Zaposlujem izjemno ekipo“, „Trdo delam“, „Več ko delam, več imam sreče“, „Denarja ne moremo jesti“, „Pri vsem, kar počnem, imam vse pod nadzorom“ ipd.), da bi se dobro podali horoskopom, ne pa tipu, ki hoče zapeljati študentko književnosti. Toda Ana se prilepi nanj. Sto strani kasneje ji pokaže njeno sobo - „rdečo mučilno sobano“, polno mučilnih priprav, s katerimi si jo bo skušal pokoriti in podrediti. Angleška pisateljica Virginia Woolf je leta 1929 objavila sloviti esej Lastna soba, v katerem je pojasnila, zakaj angleška književnost do Jane Austen ni imela velikih avtoric - ker ženske niso imele svoje sobe, „lastne sobe“. Če bi imel Shakespeare sestro, ne bi mogla postati pisateljica, pa četudi bi bila bolj nadarjena kot on - družbena pravila bi jo stisnila v nevidnost in neslišnost. Če se hoče ženska osvoboditi, če se hoče torej znebiti svoje družbene nevidnosti in neslišnosti, mora imeti svojo lastno sobo. In „rdeča mučilna sobana“, povzetek vseh odtenkov družbenega nadzorovanja, podrejanja in kaznovanja žensk, je sadistični patriarhalni odgovor na feministično zahtevo po „lastni sobi“. Ste hotele svojo sobo? Tu jo imate! Toda v tej „rdeči mučilni sobani“ lahko vidite tudi postfeministični odgovor na stari feminizem, ki je ženskam govoril, kaj smejo in česa ne, kakšen seks je sprejemljiv in kakšen ne. Dovolj imamo vašega moraliziranja! Vojne spolov je konec! Itak smo osvobojene! Zdaj lahko končno uživamo tudi v igrah spolnega podrejanja in kaznovanja, ki so še malo prej veljale za izraz moškega šovinizma, seksizma in mizoginije! Ne moremo, kot bi morda rekla Simone de Beauvoir, živeti le v teoriji!

Čista ženska

Preden pa vstopimo v „rdečo mučilno sobano“, Ana dahne: „Nikoli še nisem počela česa takšnega.“ Christian: „Že, a ko si spala s kom, je bilo kaj, kar ti ni bilo všeč?“ Ona le zardi. On: „Lahko mi poveš, Anastasia. Morava biti iskrena drug z drugim, sicer to ne bo šlo.“ Ona se le presede. On: „Povej mi!“ Ona - in to je šok: „No ... še nikoli nisem imela spolnega odnosa, tako da ne vem.“ On - začudeno: „Nikoli?“ Ona odkima. On - direktno: „Devica si?“ Ona prikima. Ja, devica je. A to še ni vse: ne le da še ni imela spolnega odnosa, ampak očitno tudi masturbirala ni še nikoli.

Pazite: na prvih stotih straneh, ko se videva in spoznava z magnatom, stalno vzdihuje - oh, njegova popolna lanena srajca, njegovo popolno perilo, njegov popolni obraz, njegove popolne oči, njegovi brezhibni beli zobje, njegov hipnotični pogled, njegov hipnotični glas, njegovi popolni dolgi prsti, njegovi čudovito manikirani nohti, njegovo popolno stopalo, njegove popolne skrivnosti, njegovi popolni hobiji, njegovo popolno igranje klavirja, njegov božanski pomarančni sok. „Poosebitev moške lepote je!“ „Adonis!“ Ob teh srečanjih in fantaziranjih, ki se vlečejo nekaj dni, stalno zardeva, kolena se ji tresejo, v želodcu ima metuljčke, srce ji skače v grlo, diha globoko, raztrgano in pospešeno, izgublja ravnovesje, stresa jo, srce ji divje, vročično utripa, hormoni ji divjajo po telesu in ji ga pustošijo, po žilah ji teče adrenalin, kri ji buta v ušesih, spreletavajo jo mravljinci, skoznjo teče elektrika, ob njegovih besedah jo obhaja razdraženost, ob pogledu nanj jo grabi omotica („tako je lep, da bi ga kar pojedla“), ob pogledu nanj se ji osušijo usta („Tako presneto seksi je“), prepovedana čustva ji besnijo po izmučenem telesu („Potrebovala bom ves teden, da jih predelam“), njene mišice se sladko krčijo („Infarktno“), zeva z odprtimi usti, njegov jezik boža njeno ime, možgani ji odpovedujejo, meša se ji, ne more spati - ko se pod prho mili, sanjari, da ji to počne on, in ko si zobe umiva z njegovo krtačko, je tako, „kakor ga imeti v ustih“.

In tu je štos: ker je tako hudo, bi pričakovali, da bo trikrat na dan masturbirala, toda ne - Ana se ne samozadovolji. Niti enkrat. Pa ima na voljo 100 strani in nekaj dni. Ana je devica, čista ženska, obsedena s čistostjo - tako kot magnat Grey, ki jo stalno umiva, prha, mili, čisti. „Po mojem si zdaj dovolj čista.“ Z božanskostjo magnata lahko tekmuje le še „božanski vonj po milu“. A tudi to še ni vse: roman Petdeset odtenkov sive je glorifikacija „čistega“ seksa. V seksu, ki se ga gresta v „rdeči mučilni sobani“ (ali pa v kadi, pod prho, na javnih krajih ipd.), ni nič ekstremnega, nevarnega, umazanega ali pa transgresivnega: le vezanje zapestij z vrvjo ali trakom, lisičenje, preveze čez oči, lahno bičanje, šeškanje, kroglice, prst v anus, felacija, požiranje sperme, led v popku. Sploh pa, na 10-stranskem seznamu seksualnih pravil, ki ga magnat predloži Ani, jasno piše, da so prepovedani vsi spolni akti, ki vključujejo uriniranje, iztrebljanje, igle, nože, pirsing, kri, električni tok, ginekološke instrumente, otroke in živali. Vse je zelo varno. In čisto.

Že sopem - razgreta kri mi polje po žilah, živčni končiči mi vibrirajo.

Puritansko obsedenost s čisto žensko prekrije religiozna obsedenost s čistim seksom. Nekdanjo obsedenost s prokreativnim seksom zamenja obsedenost s čistim seksom, kar naj bi bil korak naprej: seks je kul, samo biti mora čist! Petdeset odtenkov sive je porno za device. To, da je Ana pri enaindvajsetih še vedno devica, naj bi bilo kakopak presenetljivo. Ali bolje rečeno: to naj ne bi presenetilo le Christiana, ampak tudi nas, bralce in bralke. V resnici pa nas to, da je 21-letna Američanka še vedno devica, ne bi smelo presenetiti. Sploh ne.

Zaobljuba devištvu

Ana je namreč Bushev otrok, produkt Busheve vladavine - najstniška leta je preživljala sredi prejšnjega desetletja, v času Bushevih mandatov, potemtakem v času, ko je Busheva vlada lansirala in financirala posebne vzgojne programe („abstinence education“), ki so mladino spodbujali k spolni abstinenci, devištvu, „novemu devištvu“, „born-again devištvu“. Ti programi, ki so vključevali tudi „zaobljube devištvu“ (ali pa „čistosti“), so bili poganjek krščanskih, puritanskih, bolj ali manj fundamentalističnih „gibanj za devištvo“, ki so se rodila na začetku osemdesetih, v času Reaganove neoliberalne „revolucije“, in ki so oznanjala, da je seks za mlade nevaren in kvaren, da povzroča spolne bolezni, da vodi v depresijo, laži, ljubosumje, občutek krivde, razbita prijateljstva, kriminal, zasvojenost, prostitucijo, neželeno nosečnost in abortuse. Jasno, Bog ima boljši načrt.

Toda to ni le Bog družinskih vrednot, ampak tudi Bog prostega trga. Deviška gibanja so po eni strani učila, da je mogoče seks konzumirati le v zakonu, le v kontekstu družinskih vrednot, da je seks zunaj zakona nevaren in da morajo dekleta devištvo prihraniti za „pravega“ moškega, „viteza na čudovitem belem konju“ (z glasom „stopljene temne čokolade“), da je torej devištvo lastnina „pravega“ moškega (okej, Moškega), po drugi strani pa so zagotavljala, da je devištvo edino, ki ženski ohranja samozavest, samospoštovanje, samoobvladovanje, samodisciplino, neodvisnost in produktivnost, navsezadnje, seks jemlje le čas in koncentracijo. Ženska je bolj produktivna in fleksibilna, če je devica, ali bolje rečeno - devica je bolje opremljena za kapitalistični način produkcije, za kapitalizem prostega trga. Devištvo je lastnina. Izguba devištva je prevzem podjetja. Oralni ali pa analni seks je dokapitalizacija. Posilstvo je sovražni prevzem. Zato ne preseneča, da v romanu Petdeset odtenkov sive, v katerem Emmanuelle, Zgodba o O, Seks v mestu, Pepelka, kičaste device založbe Harlequin, gotske romance Barbare Cartland, doktor romani in bodice ripperji srečajo Hayekovo Pot v hlapčevstvo (in v katerem „konsenzualni seks“ sreča „washingtonski konsenz“), devico deflorira prav magnatski ultrakapitalist, prerok kapitalizma, „pravi“ moški, ki obenem tudi poskrbi, da se seks prekrije z dominacijo in da se kontekst zakona in družinskih vrednot prekrije s kontekstom lastnine in lastništva. Ana le privoli v delovne pogoje.

Dlačice na njegovih prsih me praskajo po hrbtu, njegova erekcija se pritiska obme.

Če ni seksa, ni dominacije

Ko se kapitalizem znajde v kaotični krizi, kot je zdajšnja, se skuša vedno rešiti tako, da spolne vloge ostro, jasno in odločno loči in razdeli. Na moške in ženske. Na aktivne in pasivne. Na gospodarje in sužnje. Na sadiste in mazohiste. Na Dome in Podrejene. Magnat je Dom - Ana je Podrejena. To piše tudi v famozni 10-stranski pogodbi, ki jo magnat predloži Ani: „Podrejena bo nemudoma, brez oklevanja ali zadržkov in z vso naglico ubogala vsak ukaz Doma. Podrejena bo privolila v vse spolne dejavnosti, ki se Domu zdijo primerne in prijetne ... Podrejena sprejme Doma za svojega gospodarja, ob razumevanju, da je odslej njegova lastnina in da lahko Dom z njo ravna, kakor želi ... Dom sprejema Podrejeno za svojo, v času trajanja je njegova lastnina, ki jo nadzira, ji gospoduje in jo disciplinira.“ Vsak člen te pogodbe - te nove zaveze - vztrajno ponavlja „Podrejena bo ubogala“, „Podrejena bo služila“, „Podrejena bo brez vprašanj sprejela“, „Podrejena se bo pokorila“ in tako dalje.

„Potrebujem občutek, da te nadzorujem,“ pravi magnat. „Popolna oblast nad drugo osebo!“ To ga vzburja. „Bolj ko se mi boš pokorila, večje bo moje zadovoljstvo.“ Če bo pravila spoštovala, jo bo nagradil - če jih bo kršila, jo bo kaznoval. „Uživam v tem, da te kaznujem.“ Toda podrediti si je ne skuša le seksualno, ampak kompletno in totalno, družbeno: spati bo morala najmanj osem ur na noč, jedla bo redno in izključno tisto, kar je na seznamu hrane, nosila bo le odobrena oblačila in odobrene okraske, štirikrat na teden bo po eno uro telovadila, redno se bo brila ali depilirala z voskom, obiskovala bo kozmetični salon po njegovem izboru, vedla se bo spoštljivo in zadržano, naslavljala ga bo z gospod, ne bo mu smela gledati v oči - in seveda, spolnega razmerja ne bo imela z nobenim drugim moškim. Glorifikacija „čistega“ seksa je glorifikacija monogamije in družinskih vrednot, ali bolje rečeno - glorifikacija monogamnega in zakonskega seksa. Magnat, ki zagotovi varno in stabilno okolje, in Ana, ki ga hoče na vsak način zadovoljiti („stockholmski sindrom“?), sta monogamna, pogodba, ki predpiše, kaj je dovoljeno in kaj ne, pa ju „poroči“, zato ni čudno, da Ano, ponosno podrejeno, spominja prav na „poročno obljubo“. Samo pogleda jo, pa ji pride. Samo šepne ji kaj, pa že klimaksira. Samo našeška jo, pa se že „raztrešči na milijon koščkov“. Magnati so seksi. Kapital je seksi. Oblast je seksi. Ali kot je v Guardianu zapisal Dean Burnett: „Dominiranje je erotizirano.“ Dominiranje je seksi.

Pofukal te bom kadarkoli, kakorkoli in kjerkoli bom hotel.

Roman Petdeset odtenkov sive, ki kaže, da seks nudi več poz in figur kot masturbiranje (in ki bo ženske, nenaklonjene spolni podrejenosti, navdal z občutkom krivde), je zgodba o karizmatičnosti kapitalizma. V „rdeči mučilni sobani“ lahko vidite križišče politike in seksa. V njej lahko vidite budoar, v katerem polemizirata feminizem (spolno podrejanje ni kul!) in postfeminizem (prostovoljno spolno podrejanje je kul!). V njej lahko vidite „stilizirani teater ženske nemoči“, kot pravi ameriška sociologinja Katie Roiphe, ki se ji zdi čudno, da ženske v času, ko se na delovnih mestih vzpenjajo, fantazirajo o spolni podrejenosti.

V njej pa lahko vidite tudi karikaturo moške nostalgije po izgubljeni patriarhalni moči, ki lahko živi le še v spolnih igricah, le še v simulacijah spolnega podrejanja - karikaturo gejšaste nostalgije, zavožene v petdesetih različnih odtenkih. „Pofukal te bom kadarkoli, kakorkoli in kjerkoli bom hotel,“ pravi magnat. Ano hoče pofukati do konca, v celoti, „temeljito“ in „na vse mogoče načine“, kot pravi. Celo njene orgazme šteje. Fuka jo nezadržno, neprekinjeno, permanentno - na vse načine, v vseh položajih, na vseh lokacijah. Hoče jo izčrpati. Izžeti. Za druge moške noče pustiti ničesar. Obupano - s pravo birokratsko vnemo! - skuša dokazati, da seks obstaja. Če ni seksa, ni dominacije. Ano hoče pofukati tako temeljito in tako izčrpno, da svojemu naslednjemu fantu, ki jo bo vprašal, kaj sta počela s prejšnjim fantom (si mu ga vlekla? si požrla? ti je končal na popku?), ne bo mogla povedati, kaj sta počela (naj reče, da je v „rdeči mučilni sobani“ vlekla bičevko, vlažno od njene vagine?), tako da bo lahko odvrnila le: „Še nikoli nisem imela spolnega odnosa.“ Z eno besedo: Christian Grey hoče Ano, ki itak piše šolski esej o Hardyjevi Čisti ženski, pofukati tako temeljito in tako izčrpno, da bo spet devica. Mar ni ženska, ki je devica in obenem porno zvezda, ultimativna mačistična fantazija?

Kako napisati bestseler

Vprašanje, kako je nastal roman Petdeset odtenkov sive, je odgovor na vprašanje, kako napisati bestseler. E. L. James (= Erika Mitchell = Erika Leonard), do tedaj neznana mommy in popolna literarna amaterka, je začela pred tremi leti na spletni strani fanfiction.net - pod umetniškim imenom Snowqueens Icedragon - objavljati roman Master of the Universe, svojo verzijo sage o Somraku, razvpitih neogotskih bestselerjev, ki jih je napisala Stephenie Meyer. Spletna stran fanfiction.net objavlja fan fiction, fanovsko literaturo. Recimo: fani Harryja Potterja tam objavljajo svoje zgodbe, v katerih nastopa Harry Potter, svoje verzije Harryja Potterja. J. K. Rowling nima nič proti. Tudi Stephenie Meyer nima nič proti fanovskim predelavam. E. L. James je objavila svojo predelavo Somraka, le da je razmerje med Edwardom in Bello Swan pornificirala. Master of the Universe je bil porno verzija Somraka. In klikov se ni manjkalo. Ker pa so bili nekateri fani Somraka preveč užaljeni, je svoj fan fiction preselila na svojo spletno stran (FiftyShades.com), ga predelala v Petdeset odtenkov sive (Bello je prelevila v Ano, Edwarda v Christiana), ga izdala v obliki e-knjige in knjige-na-zahtevo - oh, in se odsmejala do banke.

Kako napisati bestseler? Preprosto:
1. vzemi ta ali oni roman, ki se odlično prodaja;
2. napiši porno verzijo tega romana;
3. prilepi jo na splet, recimo na fanfiction.net;
4. navleci bralce;
5. spremeni imena likov in naslov;
6. svoj fan fiction preseli na svojo spletno stran;
7. objavi ga kot e-knjigo
8. in na koncu ga tiskaj - vse skupaj kapitaliziraj!

Vsekakor, fanovsko predelavo lahko dobi vsaka literarna klasika, še zlasti če je v javni domeni, če je torej avtor že tako dolgo mrtev, da njegovi dediči nimajo več nobenih pravic. Recimo Gospa Bovary, ki jo je pred davnimi leti napisal Gustave Flaubert. Saj res, kako bi izgledala fanovska porno verzija Gospe Bovary? Vzemite le tisti prizor, v katerem se gospa Bovary in njen ljubimec Rodolphe skrivaj dobita v zapuščeni coklarski delavnici:

„Rodolphe mi je s poljubi vzel besedo; in s priprtimi očmi sem ga prosila, naj me še in še kliče po imenu in mi ponavlja, da me ljubi. Bila sva v gozdu, kakor prejšnji dan, v zapuščeni coklarski delavnici. Stene so bile slamnate in streha prenizka, da bi se človek mogel vzravnati. Sedela sva si nasproti na tleh, nastlanih s suhim listjem. Potisne mi palca pod rob belih spodnjih hlačk in nenadoma poklekne, ko mi jih povleče navzdol. Krilo imam okoli pasi in spodaj sem gola, zasopla in potrebna. Prime me za boke, me spet potisne ob zid ter me poljubi na stičišče beder. Zgrabi me za stegna in mi razširi noge. Glasno zastokam, ko začutim njegov jezik, ki mi obkroži klitoris. O, moj bog. Njegov jezik je neusmiljen, močan in vztrajen, brez premora me vlažno drgne - kroži okoli in okoli, spet in spet. Glava mi omahne nazaj in vsa se osredotočim na nasilno, surovo, nebeško naslado ... potiska me in potiska ... navzgor, še višje ... in ko ne morem več, mi silovito pride, izstreli me v močan vrhunec, ki me odnese s seboj.“

Točno, pri „suhem listju“ se konča Gospa Bovary - in začne Petdeset odtenkov sive. Pri „suhem listju“ se konča Gustave Flaubert - in začne E. L. James. Pri „suhem listju“ se konča uradna verzija Gospe Bovary - in začne fan fiction, porno verzija Gospe Bovary. Ker je Gospa Bovary napisana v tretji osebi, je bilo treba le tretjeosebno pripoved spremeniti v prvoosebno. In to je vse. Zakaj bi še naprej vse prepuščali domišljiji bralk in bralcev, če pa se ni treba več samocenzurirati, če lahko povemo, kar mislimo (in kar hočemo), in če navsezadnje s tem le izrečemo to, kar je hotel reči že Flaubert, pa ni smel? Klasika z dodano vrednostjo! Ni kaj, hardcore seks bi dobro prodajal Gospo Bovary. Rešil bi jo relativne pozabe. Oživil bi jo, dvignil in vrnil med bestselerje.

Dekleta, ki so se igrala z ognjem

Iskreno rečeno, fanovska porno predelava bi med bestselerje vrnila mnoge literarne klasike, tudi Nevarna razmerja, ki jih je pred mnogimi leti napisal Choderlos de Laclos. Vzemite le pismo, v katerem naivna Cecilija Volanges premeteni markizi de Merteuil poroča, kako je pohotni Valmont prišel v njeno sobo, ko je spala:

„Takoj zatem me je hotel poljubiti; in medtem ko sem se branila, kot si lahko mislite, je bil tako nesramen, da mu tega za nič na svetu ne bi pustila še naprej. A on je hotel za odplačilo poljub. No, morala sem, kaj bi sicer storila? Posebno zato, ker sem že poskušala poklicati, pa nisem mogla, poleg tega pa mi je seveda rekel, da bo on, če bo kdo prišel, že znal zvaliti vso krivdo name; in zaradi tistega ključa bi bilo to res prav lahko. Pa tudi potem me ni pustil pri miru. Hotel je še enega; in ne vem, kaj je bilo s tem, a vso me je zmedel in potem je bilo še huje kot poprej. Pocukam ga za lase, mu nagnem glavo nazaj in poglobim poljub, jaham ga - hitreje, prevzamem njegov ritem. Zastokam mu v usta. Hitreje in hitreje me dviga ... drži me za boke. Me poljublja. Zdaj sva samo še mokra jezika in usta, zmršeni lasje in suvajoči boki. Samo naslada ... vsepremagujoča. Blizu sem že ... zdaj že poznam sladko napetost ... krčenje. Pride mi in orgazem me razpara, viharen in razburkan vrhunec, ki me použije do zadnjega atoma.“

Vse je on, uživam v slehernem sunku, slehernem vbodu, ki me napolni.

Jasno, pri tistem „še huje kot poprej“ se končajo Nevarna razmerja - in začne Petdeset odtenkov sive. Pri tistem „še huje kot poprej“ se konča Choderlos de Laclos - in začne E. L. James. Pri tistem „še huje kot poprej“ se konča uradna verzija Nevarnih razmerij - in začne fan fiction. Bi imel de Laclos kaj proti, če bi lahko dorekel seks? Ne. Ker pa tega ni mogel in smel, to zdaj lahko stori njegov fan. Fanovski zamah bi lahko predelal vse največje svetinje „ženske literature“, recimo Jane Eyre, Ano Karenino, Viharni vrh, Čisto žensko ali pa Prevzetnost in pristranost, sloviti roman, ki ga je pred davnimi leti napisala Jane Austen. Živo si lahko predstavljate, kako sunkovito in zaprepadeno bi trznile bralke, ko bi v prizoru, v katerem gospod Darcy zapeljuje Elizabeth Bennet, tisti nenadni izpovedi ljubezni - „Zaman se trudim. Ne gre in ne gre. Svojih čustev ne morem zatreti. Morate mi dovoliti, da vam povem, kako goreče vas občudujem in ljubim.“ - sledilo tole: „Že sopem - razgreta kri mi polje po žilah, živčni končiči mi vibrirajo. Dlačice na njegovih prsih me praskajo po hrbtu, njegova erekcija se pritiska obme. Z vsem telesom se privijem ob njegovo, in divje me poljubi, njegova usta pustošijo po mojih. In nato je v meni ... aaaah. Vzpostavi neusmiljen ritem - ven in noter, nato seže z roko naprej in zatipa moj klitoris, ga masira ... o, bog. Potiska me vse višje, vse višje proti gradu na oblaku. Sama občutja so me ... vse je on, uživam v slehernem sunku, slehernem vbodu, ki me napolni. Ooooo ... glasno mi pride in krčevito se oklepam lijaka, ko se vrtinčim navzdol z orgazma, vse v meni se krči in obenem vrti.“

Ana nekje vmes celo samokritično - in obenem zmagoslavno, če imate njen notranji glas za glas gospe fan fiction - namigne, da bi bila Elizabeth Bennet ogorčena, če bi ji gospod Darcy počel to, kar gospod Grey počne njej. In E. L. James v opisovanju tega „početja“ tako pretirava, kot da bi hotela parodirati vse tiste „in-potem-jo-je-nežno-vzel“ orgazme iz sladkobnih romanc. Razlog več, da romanu Petdeset odtenkov sive očitajo, da je slabo napisan, repetitiven, monoton in banalen. Dialogi so res banalni („Rad bi te fukal v usta“, „Jaz bom njega pofukala z usti“, „Jaz fukam - in to trdo“). Roman je res monoton, slabo napisan in repetitiven - Ana se stalno „vžiga kot bakla“, stalno jo zvija njena „notranja erotična boginja“, stalno se izroča v „roke tega prelepega moškega“, stalno se počuti „kot Ikar, ki je letel preblizu sonca“, ob vsakem orgazmu se „raztrešči na milijon koščkov“, stalno si „grizlja ustnico“, Grey vedno znova zadiši „po svežem, čistem lanenem platnu in dragem milu“, vedno znova jo hoče pofukati tako, „da bi videla vse zvezde“. Toda hej, tudi porniči so slabo narejeni, repetitivni, monotoni, z banalnimi dialogi.

To ni pornič, ampak antipornič, pravijo nekateri. Ne, to je pornič, toda pornič, ki se ne gleda, ampak bere - in ker se bere, ne izgleda kot moški pornič. Toda če bi to, kar beremo, prevedli v slike, bi dobili natanko pornič - videli bi to, kar vidimo v porničih. Petdeset odtenkov sive - resnica Somraka, sage o strahu pred izgubo devištva - ni posneti pornič, ampak ubesedeni pornič, v katerem porno zvezda hlini devico.

Nedavno so izdali celo album z glasbo, ki je navdihnila Petdeset odtenkov sive, potemtakem album z glasbo, ki jo je poslušala E. L. James, ko je pisala Petdeset odtenkov sive. Chopin, Kings Of Leon, Bach, Bruce Springsteen, Debussy, Frank Sinatra, Verdi, Damien Rice in tako dalje. Ob tem sem se spomnil Michaela Ondaatja, avtorja Angleškega pacienta, ki je rekel: Ko pišem, ne poslušam glasbe. In zakaj ne? Če med pisanjem poslušaš glasbo, imaš lažni občutek, da je vsak stavek, ki ga napišeš, impresiven. Nič ne pomaga, pa četudi ga potem bereš ob štiklu Sex On Fire.