Darja Kocbek

 |  Svet

Ljubite poblaznele morilce!

Morilec iz Newtowna je bil, kot kaže, duševno motena oseba, posebnež. A tudi v tem primeru ni nobene druge možnosti kot skrb za sočloveka

Avtomatska puška za 'civilno' rabo, ki je služila za pokol v Newtonu.

Avtomatska puška za 'civilno' rabo, ki je služila za pokol v Newtonu.
© Arhiv Mladine

Prepovedati nošenje orožja ali vse oborožiti? Po tragediji v Newtownu mora družba v ZDA ukrepati. Eni vpijejo: »Orožje za vse,« kajti vsak se mora imeti možnost braniti. »Orožje za nikogar,« vpijejo drugi, tako do umorov s streljanjem sploh ne more priti. Gre za spopad med načelom zastraševanja in načelom preventive, v nemškem die Zeit piše Alexander Schwabe.

Mar ni načelo zastraševanja odlično delovalo v času hladne vojne, mar ni takrat velesili držalo v šahu, ker nobena ni upala uporabiti orožja, saj je vedela, da bi s tem povzročila tudi lasten propad? Ni to dovolj utemeljen dokaz za tiste v ZDA, ki zahtevajo, da mora ostati pravica do posedovanja orožja čim bolj liberalna? Leta 2010 je tako mislila polovica vprašanih. Prepričani so bili, da se je treba oborožiti, ker je le tako mogoče ustaviti napadalca ali napad preprečiti. Ti ljudje so prepričani, da je vsakdo lahko potencialni napadalec, te napade pa je mogoče zmanjšati z vedenjem, da vsak napadalec tudi sam lahko pade pod streli, zato je bolje, da ne strelja prvi.

Alexander Schwabe opozarja, da ljudje, ki verjamejo v zastraševanje, pozabljajo, da se je večina napadalcev pripravljena sama pokončati, če pa preživijo, so pripravljeni prevzeti nase vse negativne posledice svojega dejanja. To je zanje samoumevno. Enako kot pri samomorilskih napadalcih tudi pri zblaznelih napadalcih načelo zastraševanja ne učinkuje: kdor je pripravljen sam umreti, se ne boji nobenih posledic.

Ker je človek sposoben početi najhujše stvari in grožnje ne zaležejo, je treba najti drugačno strategijo. Zgled zanjo je po mnenju nemškega novinarja lahko zgodovina Evrope po drugi svetovni vojni. Ta je namreč dokaz, da je agresijo mogoče omejiti tudi s pogodbami, medsebojnim spoznavanjem, gospodarskim povezovanjem, odpiranjem meja, skupnimi interesi za sožitje.

Za družbo in posameznike to pomeni, da je treba skrbeti drug za drugega, ne biti brezbrižni, vsakogar vključiti v družbo, poskrbeti, da se nihče ne odcepi in izolira. »Na kratko povedano: objemite atentatorja, preden se mu zavrti. Družba se mora pri tem vprašati, ali naredi dovolj, da ostane pozorna, ali dovolj učinkovito skrbi za izboljšanje medsebojnih odnosov, spodbuja empatijo,« pojasnjuje Schwabe.

Morilec iz Newtowna je bil, kot kaže, duševno motena oseba, posebnež. A tudi v tem primeru ni nobene druge možnosti kot skrb za sočloveka. Namesto, da se ljudje vdajo v usodo, je treba narediti vse, da bi takšne ljudi čim prej odkrili, jim lahko pomagali ali jim onemogočili, da bi morili. Četudi takšni napori niso vedno uspešni, so vendarle edina pot, ki je sprejemljiva za humano družbo, piše Alexander Schwabe.

Publicist David Swanson pa je na portalu Truthout opozoril na dvojna merila in drugačno pot do rešitve problemov z morilci v šolah. Zmešane duše, ki morijo po ameriških šolah in trgovskih centrih in jih iz medijev poznamo kot 'pošasti' in 'lunatike', verjamejo, da s svojimi dejanji rešujejo globlje probleme. Enako tudi ameriški davkoplačevalci verjamejo, da ameriška brezpilotna letala s pokoli nedolžnih ljudi v Pakistanu in Afganistanu rešujejo globlje probleme. Za ameriško vojsko je ciljanje otrok v Afganistanu sprejemljivo. Ameriški predsednik Barack Obama pravi, da ima seznam ljudi, ki jih ta letala morajo ubiti, a večina njihovih žrtev so ljudje, ki jih na tem seznamu ni, so samo ob napačnem času na napačnem mestu, enako kot žrtve napadalcev v ameriških šolah in trgovskih centrih.

Če bi v ZDA nehali vsako leto dajati 1,2 milijarde dolarjev za vojne, umaknili vojake iz tujine, kjer povzročajo konflikte, ne miru, bi ustavili tudi javno financiranje proizvajalcev orožja, s katerim napadalci pobijajo najbližje in sosede v šolah in na parkiriščih. Občutno bi spremenili pogled na politiko, zabavo in se soočili z miti in ugotovili, da so problemi rešljivi. Če hočemo mir, moramo prenehati s sedanjim početjem in premisliti, kako ga lahko dosežemo, pravi David Swanson.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.