Mož, ki je zavohal hudiča

Hugo Chavez bo v zgodovini zapisan predvsem po dobrih delih, ki jih je storil v korist najbolj revnih slojev družbe v Venezueli, Latinski Ameriki in svetu

Ko se je septembra leta 2006 venezuelski predsednik Hugo Chavez povzpel za govorniški oder v veliki dvorani GS OZN, nihče v dvorani ni pričakoval česa posebnega. Za govorniškim odrom se je zvrstila cela vrsta govornikov, ki so drug za drugim ponavljali ustaljene fraze o svetovnem miru, sodelovanju in spoštovanju človekovih pravic. Že prve besede Huga Chaveza pa so takoj predramile zdolgočasene diplomate. “Včeraj je bil tukaj hudič. Prav tukaj. In še zmeraj smrdi po žveplu, prav za to govornico, za katero stojim pred vami,” je dejal Chavez.

Potem je naredil križ, poljubil roko, pogledal v publiko in obrnil glavo proti nebu. Diplomati v dvorani niso mogli zadržati smeha, ameriški mediji pa so z ogorčenjem poročali o nesramnem Chavezu, ki je njihovega predsednika, Georga Busha mlajšega, velikega zavojevalca Afganistana in Iraka predstavil kot - hudiča. Namesto o Iranu se je razprava znova zavrtela o ameriški zunanji politiki, ki je po neuspešnem iskanju orožja za množično uničevanju v Iraku (ki so ga ZDA nezakonito napadle) že iskala svojo naslednjo tarčo.

To je bil Hugo Chávez v svoji najboljši podobi. Neposreden, ciničen, pogumen, zabaven. Človek, ki je znal zmeraj najti prave besede. Nihče ne bi mogel na bolj prepričljiv način obsoditi najhujši zločin – zločin proti miru –, ki so ga zagrešile ZDA. Chavez je zato veljal za enega od redkih ljudi v svetu, ki so imeli privilegij in svobodo, da so lahko odkrito kritizirali ameriško politiko in pri tem za svoje besede zelo pogosto tudi poželi javno odobravanje večine sveta. Vsi, ki so mislili podobno kot Chavez, namreč niso in še zmeraj nimajo toliko moči, da bi lahko ‘zadnji velesili’ v obraz povedali resnico na takšen način, kot je to počel Chavez. Cena za to je bila seveda velika. Venezuela se je znašla med državami, ki za ZDA predstavljajo največje nasprotnike njihovi globalni dominaciji, sam Chavez pa je bil tudi tarča nasilnega in neuspešnega prevrata leta 2002, ki ga je izdatno podpirala ameriška politika.

Kljub temu je Chavez nadaljeval po svoji poti – z nacionalizacijo naftne industrije je dobičke multinacionalk preusmeril v fonde socialne države in tako pomagal k boljšemu življenju milijonom svojih sodržavljanov. Tri milijone najbolj revnih je dobilo posebne ‘črne kartice’ (črne kot nafta), ki so jim omogočile prihodek 450 dolarjev mesečno. Državo je to stalo 16 milijard letno, toda denar je dejansko prišel v roke revnim. Chavez je bil lahko zato samosvoj tudi na zunanjepolitičnem področju: kritiziral je vse intervencije ZDA in zveze NATO od Kosova pa do Libije in Sirije, ostro nasprotoval napadu na Irak, imel odlične odnose z Rusijo, Kitajsko, Indijo in Iranom in prijateljeval z levičarskimi politiki po vsem svetu, predvsem pa z Fidelom Castrom, Evom Moralesom in brazilskim predsednikom Lulo da Silvo, ki je bil njegov prvi politični zaveznik v regiji.

Chavez je bil seveda tudi avtoritaren politik, toda kljub temu je bil daleč od vloge diktatorja, kot so mu to pripisovali predvsem ameriški konservativci. Celo ameriški mediji danes priznavajo, da v venezuelskih zaporih ni več kot enajst političnih zapornikov, pri tem pa se v to številko prištevajo tudi ljudje, ki so sodelovali v neuspešnem puču leta 2002. Doživljal je tudi neuspehe – njegov poskus, da se država v vsem zanese zgolj na svoje sile, je doživel neuspeh, na primer ob izdelavi čisto ‘venezuelskega’ mobilnega telefona, ki je doživel zelo slab uspeh. Kljub temu pa so ogromna sredstva, ki so jih dobili najbolj revni sloji v Venezueli, bistveno spremenila način življenja in državi omogočila napredek, ki ga ni bila deležna v vseh desetletjih ‘svobodnega trga’ in diktature mednarodnih finančnih korporacij.

Hugo Chávez, drugi od sedmih otrok v družini, je bil rojen leta 1954 v ruralnem področju Sabaneta v državi Barinas, v družini z evropskimi, indijanskimi in afro-venezuelskimi koreninami. Tudi zato so mu bili nacionalizmi in šovinizmi zmeraj tuji. V odlični biografiji Barta Jonesa Hugo! Je lepo opisana njegova pot od rane mladosti skozi sistem vojaških šol, kako ga je morala vzdrževati stara mati ker starši niso mogli prehraniti vse družine in kako se je v vojski približal levičarskim idejam, ki so bile mešanica socializma in latinskoameriškega revolucionarnega nacionalizma. Njegovi idoli so postali revolucionar in borec za neodvisnost od Španije Simón Bolívar, pa tudi manj znan voditelj kmečkih uporov Ezequiel Zamora.

V osemdesetih letih je nato kot polkovnik vojske Chavez videl, kako so državljani zaradi privatizacije in diktata tujega kapitala ostajali brez pitne vode in socialnih uslug. Ko je novo izbrani predsednik leta 1989 dejal, da kljub svojemu nasprotovanju IMF-u v volilni kampanji nima drugih možnosti, kot da pristane na zahteve mednarodnih finančnih krogov in da dovoli še privatizacijo zdravstva, dvigne cene bencina in zmanjša subvencije za hrano, je Chavez to leta 1992 poskusil preprečiti z vojaškim udarom. Pristal je v zaporu in hkrati postal narodni heroj.

Leta 1998 je zmagal na predsedniških volitvah z 56 odstotki glasov. Večinoma ‘beli’ pripadniki višjih slojev so ga sovražili, večina revnega ‘obarvanega’ prebivalstva ga je oboževala. Udar medijev na njegovo politiko skupaj z naftnimi sankcijami ZDA in na koncu celo s strani ZDA podprtim pravim državnim udarom zoper njegovo vladavino, se je leta 2002 ponesrečil. Do leta 2005 je Chavez prevzel nadzor nad naftnim sektorjem in drugimi vejami industrije v državi. Chavez je nato svojo politiko izpostavil oceni državljanov na še štirinajstih volitvah – na trinajstih je zmagal, tudi v skladu z oceno nekdanjega predsednika Jimmyja Carterja pa so bile venezuelske volitve ‘najboljše na svetu’ v primerjavi z 92 drugimi, ki so jih opazovali njegovi opazovalci.

Kljub temu je večina zahodnih, zlasti ameriških medijev Venezuelo vztrajno prikazovala kot diktaturo. Ob zadnjih volitvah, ki jih je ob Chavez ob povečanem odzivu volivcev znova dobil enako uspešno kot svoje prve, so tudi njegovi najhujši nasprotniki morali priznati, da ga je imela večina prebivalcev Venezuele zelo rada ali pa da ga je celo oboževala. Mož, ki je za govorniškim odrom zavohal žveplo, prepoznal prisotnost hudiča in se mu tako prepričljivo in pogumno zoperstavil, bo zato v nasprotju s svojim po žveplu smrdečim predhodnikom za govorniškim odrom v zgodovini zagotovo zapisan predvsem po svojih dobrih delih.