Castro opozarja Severno Korejo na dolžnosti

Nekdanji kubanski voditelj Fidel Castro je opozoril Severno Korejo pred nepremišljenimi potezami. Grožnje Severne Koreje pa so v resnici poskus doseči neposredna pogajanja z ZDA.

Fidel Castro je v svojem najnovejšem prispevku za kubanske medije opisal sedanji položaj na Korejskem polotoku kot “najhujšo nevarnost” za jedrsko katastrofo po kubanski raketni krizi leta 1962. Castro je za kubanske državne medije napisal komentar, v katerem je zapisal, da “govori kot prijatelj” in da je Severna Koreja, ki jo vodi 30-letni Kim Jong Un svetu pokazala svoja tehnične dosežke, da pa je sedaj čas, “da se spomni tudi svojih dolžnosti do drugih”.

Castrove besede so pomembne, saj gre za revolucionarja, ki ima nesporno avtoriteto med komunističnimi voditelji. Pri tem je Kuba skupaj s Severno Korejo ena od zadnjih, povsem “komunističnih” oziroma bolje rečeno socialističnih držav na svetu. Analitiki sicer večinoma ocenjujejo, da do prave vojne vendarle ne bo prišlo, kljub temu pa konfrontacije, ki bi se lahko sprevrgla tudi v jedrski spopad, ni mogoče povsem izključiti. Ob tem pa Castro ostro nasprotuje vsakršni uporabi jedrskega orožja. Castro je opozoril na dejstvo, da sta Severna Koreja in Kuba “prijateljici” ter prav zato spomnil severnokorejske voditelje, da “ne smemo pozabiti, da bi takšna vojna na poseben način učinkovala na najmanj 70 odstotkov svetovnega prebivalstva.”. Danes že 86-letni Castro, ki je vodil revolucijo na Kubi leta 1959, je položaj na Korejskem polotoku opisal kot "neverjeten in absurden”, vendar dodal, da je spor zelo podoben kubanski raketni krizi, ki se je odvijala pred pol stoletja. Tedaj sta se Sovjetska zveza in ZDA skorajda zapletli v vojno zaradi namestitve sovjetskih jedrskih raket na kubi, komaj 150 kilometrov oddaljene od Floride. V nekem trenutku je tudi Castro napisal pismo sovjetskemu voditelju Nikiti Hruščovu in od njega zahteval, da sproži jedrski napad na ZDA, saj je ocenjeval, da želijo Američani napasti Kubo.

Kljub temu je prevladala želja za kompromisom in tako so ZDA zagotovile, da nikoli ne bodo napadle Kube, Sovjetska zveza pa je umaknila jedrske rakete. Castro je nato lahko vodil državo še 49 let preden se je zaradi starosti umaknil in prepustil mesto voditelja države svojemu bratu, 82-letnemu Raulu Castru. Fidel Castro od tedaj samo občasno piše članke za kubanske medije. Castro je hkrati opozoril, da je odgovornost za preprečitev vojne tudi na ameriškem predsedniku Baracku Obami, kajti če tega ne bo dosegel, bo videti “kot najslabša oseba v zgodovini ZDA”. Fidel Castro je s svojim nastopom verjetno želel poudariti, da bi bil tudi tokrat potreben kompromis, ki bi Severni Koreji in ZDA, s tem pa tudi svetu, zagotovil trajno varnost.

Za razumevanje tega, kar se trenutno dogaja na Korejskem polotoku, je namreč potrebno na prvi pogled povsem iracionalno obnašanje Severne Koreje presojati v luči geopolitičnih razmer v svetu. Pri tem obnašanju pa je potrebno vzeti v obzir več dejavnikov. Ob mladosti voditelja, ki se hoče dokazati kot odločen vodja, je potrebno upoštevati tudi zgodovino ameriških intervencij na Korejskem polotoku (in po vsem svetu) z uničujočimi posledicami, spremembe vojaških doktrin, ki dovoljujejo “preventivne” vojne, širjenje delovanja zveze NATO izven območja držav članic, vztrajno teptanje načel OZN s strani najpomembnejših velikih držav v svetu ter geopolitičen položaj, ki Severno Korejo potiska v izolacijo. Kitajska namreč Severno Korejo ceni kot “tamponsko cono” in kot prostor, od koder dobiva poceni strateške surovine in poceni delovno silo. Zato nima nobenega interesa pretirano pritiskati na Severno Korejo glede njenega jedrskega programa. Severna Koreja ima ob tem na voljo še dva zgodovinska primera, zaradi katerih se v zadnjih letih čuti še bolj ogroženo – primer Iraka, ki je bil napaden zaradi jedrskega orožja, čeprav ga v resnici ni imel in Libije, kjer se je Gadafi popolnoma v skladu z ameriškimi željami odpovedal jedrskemu orožju – nato pa doživel “spremembo režima” ob podpori ZDA. K temu bi lahko dodali še tretjega – Sirijo, ki prav tako doživlja prikrito tujo intervencijo.

Severna Koreja si zato ne želi odreči jedrskemu orožju, glede vsega ostalega pa se želi pogajati z državo, ki jo vidi kot najpomembnejšo – z ZDA. In to brez posrednika. Za Severno Korejo so “šeststranska pogajanja” zamegljevanje resničnih razmerij v svetu. Severna Koreja si želi iztrgati iz objema Kitajske in zato grozi z jedrsko vojno. S temi grožnjami se Severna Koreja obrača neposredno na ZDA. Hkrati s tem dokazuje, da je njena politika neodvisna in da ni pod nadzorom Kitajske. Sporočilo je jasno – če se želite pogajati z nami, boste morali to storiti neposredno z nami, kajti mi smo tisti, ki lahko ogrozimo vaše interese. Hkrati pa kriza Obamino administracijo sili v to, da nekaj vendarle stori in poišče stike z severnokorejskimi diplomati. Ob tem ima kriza še dva pozitivna učinka – doma povečuje produktivnost ter državi omogoča, da ima proste roke pri proizvodnji, preizkušanju in razvoju orožja, tako da bo nevarnejše, s tem pa bo tudi cena, ki bi ga Severna Koreja morda dosegla za umik tega orožja iz svojih vojaških skladišč ob morebitnem dogovoru z ZDA, lahko bila višja.

ZDA so torej tiste, ki bi namesto bombnikov proti Severni Koreji morale poslati nekaj zajetnih koncesij in garancij, saj je Severna Koreja postala paranoična in iracionalna prav zaradi politike, za katero so odgovorne predvsem ZDA. Paranoja Severne Koreje namreč prav zaradi vztrajnosti, s katero ZDA že več kot desetletje uničujejo “os zla” od države do države namreč v resnici ni povsem iracionalna. Iracionalni nastop Severne Koreje je pravzaprav samo popačen odraz ravnanja “gospodarice” ZDA. Severna Koreja je karikatura in groteskna slika ravnanja samih ZDA na mednarodni sceni. To, kar ZDA počnejo z veliko takta, počasi, ob izjemnih propagandnih prijemih, s katerimi črno spreminjajo v belo, v Severni Koreji delajo grobo, na hitro in zelo očitno. Severna Koreja je zato karikatura ZDA, današnjih “gospodarjev sveta” v zunanjepolitičnem zrcalu, rešitev krize pa zahteva, tako kot je bilo v primeru kubanske krize, da obe strani naredita korak nazaj.