Molk evropske komisije

Sodišča v večini primerov ne odločijo v prid poslancem

Ko so nizozemsko evropsko poslanko Sophie in't Veld uradniki evropske komisije pred kratkim povabili na kavo, je to povabilo odklonila in jim zagrozila z novo tožbo. Že eno leto namreč komisijo prosi, naj ji dovoli vpogled v dokumente, ki so podlaga za pogajanja z ZDA o sporazumu za preprečevanje davčnih utaj FACTA. Na komisiji jih teh dokumentov nočejo pokazati, češ da so preveč tajni.

Nizozemska poslanka je z evropsko komisijo in svetom EU, ki med evropskimi institucijami predstavlja države članice, v sodnem sporu že pet let. Izvedeti hoče, kako so nastali različni sporazumi, ki jih je EU sklenila z Indijo, ZDA, Čilom, Južno Korejo in Mehiko. Sophie in't Veld želi izvedeti, kaj so svetovali izvedenci, v kakšni fazi so pogajanja, za katere interese industrije gre. Pravi, da je njena naloga kot članice parlamenta, da kontrolira tiste, ki vladajo.

Čeprav ima evropski parlament po uveljavitvi lizbonske pogodbe pri sklepanju sporazumov s tretjimi državami več besede in pravic do informacij, dobijo poslanci dokumente na vpogled le redko, tudi nevladne organizacije so le redko vključene, kar je očitno zlasti pri pogajanjih o sporazumih o prosti trgovini, kot je recimo sporazum o prosti trgovini z ZDA, za katerega je evropska komisija od držav članic pravkar dobila potrjen mandat za začetek pogajanj.

Informacije o stanju pogajanj dobiva le ozek krog poslancev, piše Rico Grimm v Die Zeit. Evropska komisija in svet EU smeta na podlagi 12 let stare evropske direktive zavrniti vpogled v dokumente, če ocenita, da bi s tem »ogrozila mednarodne odnose«. Ker je to zelo širok pojem, morajo o posameznih zahtevah odločati sodišča. Evropski poslanci so marca uspeli s tožbo na sodišču EU, ki je odločilo, da jim mora svet EU zagotoviti več informacij o sporazumu z ZDA o obdelavi in posredovanju podatkov o finančnih transakcijah državljanov EU iz sistema Swift, ki so ga poslanci leta 2010 zavrnili.

A sodišča v večini primerov ne odločijo v prid poslancem. V začetku junija je nizozemska organizacija Corporate Europe Observatory, ki spremlja vpliv lobistov na odločitve v Bruslju, tožila evropsko komisijo, da je med pogajanji o sporazumu o sporazumu o prosti trgovini z Indijo industrijskim združenjem dajala podatke, ki jih ni hotela dati v javnost. Sodišče je na drugi stopnji pritrdilo komisiji, češ da gre pri združenjih za »določen krog ljudi, ki ne predstavlja javnosti in je bil določen že vnaprej«.

Rico Grimm pravi, da po mnenju kritikov ta formulacija kaže, kje je problem. EU ravna pri pogajanjih o sporazumih o prosti trgovini po enakem modelu: najprej ustanovi delovne skupine, ki se ukvarjajo s podrobnostmi in oblikujejo stališča. V teh delovnih skupinah sedijo tudi predstavniki industrije. Da si komisija s temi ljudmi izmenjuje podatke, je dokazljivo. Pia Eberhardt iz Corporate Europe Observatory pravi, da ni pošteno, da komisija akterje, katerih interes je profit, obravnava privilegirano in jim omogoča sodelovanje v procesu pogajanj, sindikate, zdravstvene organizacije, organizacije za človekove pravice, pa tudi širšo javnost pa izključuje.

Ta problem bo vse večji, saj EU sklepa vse več mednarodnih sporazumov, Acta in Swift sta le najbolj znana primera. Evropski komisar za trgovino Karel du Gucht na svoji spletni strani pojasnjuje, da evropski parlament lahko zavrne vsak trgovinski sporazum, za katerega ugotovi, da med pogajanji niso bili upoštevani njegovi interesi. Pia Eberhardt pravi, da se komisar spreneveda, saj komisija vprašalnike sestavlja le za industrijo in podjetja, stališč nevladnih organizacij tudi po uradnih srečanjih pogosto ne upošteva. Interni dokumenti industrijskih združenj dokazujejo, da imajo uradna srečanja bistveno manjšo težo kot neformalna srečanja, na katerih se določa trgovinska politika EU.