O tempora, o mores!

Edward Snowden je po odhodu iz Hongkonga v Rusijo zaprosil za azil v Ekvadorju; ameriška administracija besni, nemški politiki pa so zgroženi nad razkritjem, da tudi britanska vlada iz optičnih kablov »kopira« praktično vse podatke. Tempora, nov tajni program britanskih tajnih služb, program, ki ga je razkril ameriški »žvižgač« in nekdanji sodelavec CIE Edward Snowden, je že sprožil burne odzive po svetu.

Snowden se je odločil zapustiti Hongkong in je najprej odpotoval v Moskvo, kjer je v ekvadorskem veleposlaništvu prosil za politični azil, kar je sprožilo nezadovoljstvo med ameriškimi politiki. Sicer pa so najnovejša razkritja – da NSA rutinsko vdira v kitajske strežnike mobilne telefonije in univerze in kopira vse mogoče podatke ter da v isto počne tudi britanska vlada - vzbudilo večjo pozornosti predvsem v Nemčiji. Nemška ministrica za pravosodje Sabine Leuthesser-Scharrenberger je britansko množično vohunjenje za vsemi (podatki, praktično vse, kar gre po internetu skozi optične kable se namreč preprosto »kopira«, da bi bilo nato na »na zalogo« na voljo britanskim tajnim službam) ocenila kot 'hollywoodsko katastrofo' in od evropskih institucij zahtevala takojšnja pojasnila.

Edward Snowden je namreč razkril, da komunikacijski oddelki britanske vlade (GCHQ) razpolagajo s tehnologijo, s katero v okviru tajnega programa »Tempora« prestrezajo in za najmanj 30 dni shranjujejo ogromne količine podatkov, večinoma elektronska sporočila, telefonske klice, zapise na socialnih omrežjih in podobno, praktično vse, kar gre skozi »mednarodne« optične kable. In skozi njih gre zelo veliko podatkov, kar seveda avtomatsko pomeni, da so bili v tem programu, na primer, prestreženi tudi praktično vsi podatki slovenskega spletnega prometa. Program se je začel leta 2008, s polno kapaciteto naj bi deloval najmanj zadnjih 18 mesecev, »kopiral« pa naj bi podatke z okoli 200 optičnih kablov, analitiki pa naj bi preiskali okoli 70.000 »ključnih besed«. Gre za program »največjega internetnega dostopa« zveze »Petih očes« elektronskega prisluškovanja, v katerem so po poročanju Guardiana ZDA, Velika Britanija, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija. Do konca leta 2012 je imel GCHQ dovolj računalniške moči za procesuiranje informacij, ki jih je lahko istočasno zbiral s 46 optičnih kablov naenkrat, kar je pomenilo okoli 600 milijonov mednarodnih telefonskih klicev in elektronskih sporočil dnevno. GCHQ svoje podatke tudi deli (in v zameno dobiva druge podatke) z ameriško NSA. Do podatkov, do katerih je imel dostop Edward Snowden, naj bi imelo po ocenah Guardiana možnost dostopati okoli 850.000 zaposlenih v ameriški NSA ter zasebnih izvajalcev. »S svojega računalnika sem lahko prisluškoval komurkoli: vam, vašemu računovodji, zveznemu sodniku ali celo predsedniku, če bi uporabljal zasebno elektronsko pošto,« je novinarjem Guardiana razkril Edward Snowden.

Popolnoma enaka ugotovitev velja za ameriški program »PRISM«, ki svoje podatke pridobiva neposredno iz strežnikov največjih ameriških podjetij, kjer je za prestrezanje milijone pisem in podatkov – kot je to dokazal britanski Guaradian - dovolj samo nekaj vrstic okvirnega dovoljenja tajnega sodišča (sestava katerega je seveda tajna). To sodišče ne zahteva in ne obravnava nobene »individualizirane« zahteve za prisluškovanje, pač pa tajnim službam ob navedbi nekih splošnih floskul daje nekakšno »okvirno« oziroma »splošno« dovoljenje za prestrezanje vsega, kar si pač zaželijo. V ZDA je takšno prisluškovanje teoretično res omejeno na »tuje« državljane, toda istočasno to pomeni, da tajne službe lahko povsem legalno prestrežejo vsak »ameriški« vir, če le-ta komunicira s tujcem ali pa gre vsaj skozi tuje mednarodne komunikacijske kanale – skozi te pa gredo seveda vsi podatki, kar znova pomeni popolnoma proste roke pri prestrezanju praktično vseh komunikacij državljanov ZDA. Pri tem je vse, vsaj v ZDA, na prvi pogled »pravno čisto«. Agenti zvezne policije FBI, obveščevalne agencije CIA in NSA namreč izrabljajo zelo ohlapno razlago znova potrjenega domoljubnega zakona (Patriot Act, 2001) za množični dostop do prometnih podatkov ameriških in tujih uporabnikov mobilne telefonije: njihove lokacije, komunikacijskih navad, klicanih številk in kratkih sporočil. Pri tem ameriške agente – zanimivo in po svoje tudi razumljivo – najbolj zanimajo prav podatki, ki se nanašajo na »ameriške« uporabnike. Slovenija je na diapozitivih, ki jih je razkril Guardian označena kot »zelena« oziroma manj zanimiva država – očitno država tudi drugače nima velikih skrivnosti. V primeru Velike Britanije je zadeva bolj zapletena – zelo verjetno je namreč, da je britanska vlada s takšnim prestrezanjem podatkov močno v sporu s številnimi evropskimi direktivami in predpisi o varovanju zasebnih podatkov.

Prav ta dejstva so največ jeznih odzivov povzročila predvsem v Berlinu, kjer so spomini na vsesplošno prisluškovanje, ki ga je izvajala vzhodnonemška »Stazi« še zelo živi. »Obtožbe zvenijo tako, kakor da je nadzorovana družba Georga Orwella v Veliki Britaniji postala realnost,« je dejal Thomas Oppermann, vodja opozicijskih socialnih demokratov v nemškem parlamentu, Bundestagu. Nemški politiki so razmere po razkritjih ocenili kot »neznosne« in zahtevali od vlade, da ukrepa proti »popolnemu nadzoru nemških državljanov«. V nemškem Spieglu so zapisali, da »gre za našo svobodo«, novinar Christian Stöcker pa je bil v svojem komentarju zelo oster. »Britansko-ameriški nadzorni sistem Tempora pomeni zgodovinsko prelomnico. Tajne službe so si, neopažene od javnosti, pridobile potencial za orwelovski popoln nadzor. Vlade so svojim volivcem namerno zamolčale, kako so nadzorovani …  V vsaki sobi vsake hiše in stanovanja so postavljene kamere in mikrofoni, vsako pismo je odprto in prekopirano, vsak telefon je prisluškovan. Vse, kar se zgodi, je zabeleženo in je lahko po potrebi na voljo. GCHQ in NSA sodelujeta pri nadzoru internetnega prometa, tako da kopirata tok podatkov podmorskih kablov in hranita zaradi preiskav v primeru potrebe … Uporabniki teh programov se niti ne trudijo več, da bi demantirali to, za kaj v tem primeru gre … Bi demokratična javnost pristala na popoln nadzor zasebnih hiš s pomočjo kamer, če bi lahko na ta način opazovali tudi teroriste? Bi se zadovoljili z razlago, da se opazuje samo to, ker nek neimenovani analitik tajnih služb ocenjuje kot potrebno? Seveda ne. Vlada, ki bi predlagala takšen program, bi bila nagnana s položaja - in to popolnoma upravičeno,« piše Spiegel. Vendar eksplozivna zgodba, o katerih na prvih straneh poročajo nemški časniki, ni tudi na prvih straneh ameriških časnikov, ki so že doslej v precejšnji meri sodelovali pri prikrivanju številnih kršitev mednarodnega prava s strani ameriške vlade. Izjema je le »ameriška« izdaja Guardiana, ki je tudi »zakuhala« celotno zadevo in že več kot dva tedna pogumno nadaljuje z razkrivanjem vedno novih in novih podrobnosti o doslej neznanih vohunskih programih.

Naključje je hotelo, da so tajne službe prvi del Cicerovega vzklika »O tempora, o mores!" (O kakšni časi! O kakšni običaji!), ki se danes danes uporablja kot retorična figura ob kritiki sodobnih trendov in prepričanj (Cicero pa se je v govoru proti Katalini zgražal nad senatnim zavračanjem dokazov o zaroti Kataline) več kot upravičeno uporabile za ime programa, ki najbolje opisuje današnji čas – čas vsesplošnega, tajnega in nenadzorovanega nadzora.