Pot do resnih sprememb ni lahka

Prvi korak pri reševanju problemov je zbrati pogum in priznati realno stanje, oceniti dejansko globino in resnost problema, pa ugotoviti vzroke, ki te probleme povzročajo. Obstoječi družbeni, gospodarski in politični sistemi zagotavljajo takšno delitev bogastva in blaginje, ki ni v skladu z moralnimi normami, naravni kapital planeta pa izginja hitreje, kot se je sposoben obnavljati. Rezultati teh sistemov so zato zelo nepravični in v temeljih netrajnostni, mi pa imamo moralno odgovornost in praktične razloge, da delamo za pravico in trajnostnost, na v svoji novi knjigi We Are All Apocalyptic Now: On the Responsibilities of Teaching, Preaching, Reporting, Writing, and Speaking Out piše profesor novinarstva na univerzi Texas Robert Jensen.

Najprej moramo imeti domišljijo, potem lahko začnemo ustvarjati alternativne sisteme, ki bodo zmanjšali neenakost in upočasnili uničevanje okolja. To bo mogoče doseči, če bodo posamezniki spremenili svoje vsakdanje navade, da bodo manj porabili, če bodo korporacije bolj regulirane, skorumpirani politiki pa bodo morali oditi s položajev. Toda ti plemeniti in pomembni cilji niso dovolj, da bi rešili sedanje probleme, če ne bodo izvedene sistemske in strukturne spremembe, piše Jensen.

Če organizatorji lahko prepričajo ljudi, naj se pridružijo določenemu gibanju, ki obljublja zmago ne da bi bilo treba spremeniti privilegiran način življenja, bodo posledice hujše od ohranjanja sedanjega stanja. Pot do resnih sprememb ni lahka.

Kar je danes normalna oblika organiziranja družbe, to so nacionalne države s kapitalističnim sistemom, je nastalo v novejšem času in je bistveno drugačno od razmer, v kakršnih je človek živel 95 odstotkov svojega razvoja. Kot pravi biolog Wes Jackson, je človek »vrsta zunaj okvirja«, živimo v svetu, ki je v mnogih ozirih okolje, ki nam ni prilagojeno. Vzpostaviti moramo strukture in sisteme, ki nam bodo omogočili preživetje na zemlji, razumeti moramo zgodovino svojega razvoja v človeka, naše institucije pa morajo odsevati naše lokalno bivanje, kar pomeni, da ljudje ne živijo na planetu, ampak v svojem lokalnem okolju, ki je del ekosistema. Hkrati pa je treba tudi priznati, da smo po vsem svetu med seboj v zadnjem času tesno povezani, kar nam omogočajo sodoben transport in komunikacijski sistemi. Cilj ne more biti vrnitev nazaj v svoj raj, ampak razumeti našo zgodovino in na tej podlagi vzpostaviti bolj pravično in trajnostno prihodnost, pojasnjuje Robert Jensen.

Priznati moramo, da biološki procesi, ki upravljajo širši živi svet, skupaj z našo zgodovino postavljajo meje človeku. Na izbiro imamo, da bodisi začnemo vzpostavljati svet, ki bo te omejitve upošteval in odražal, spremembe pa bomo lahko kontrolirali, ali pa se bomo odzvali na spremembe šele, ki jih ne bo več mogoče kontrolirati.

Dolgoročni cilj sprememb mora biti občutno zmanjšanje porabe energije, števila prebivalstva in ukinitev progresivnih inovacij, ki jih zdaj jemljemo kot samoumevne. Posloviti se je treba od imperialistične želje po neskončni moči, od kapitalističnega razmišljanja o neskončni rasti, od tehnološkega razmišljanja o neomejenem udobju. Sistemi, ki slavijo prevlado, so mrtev kult in ne morejo biti osnova za vzpostavitev družbe, ki stremi za pravičnostjo in trajnostnostjo.

Pravičnost in trajnostnost imata za seboj enotno politiko, ekonomijo, etiko in teologijo, ki temelji na zavračanju koncentrirane moči in hierarhije, kako to doseči pa ni recepta, pot in rešitve je treba še poiskati, pojasnjuje Jensen.

Obstaja pa nekaj dejstev, ki jih je treba upoštevati. Prvo je, da narava ni nekaj, kar imajo ljudje pravico izkoriščati. Drugo je, da je človek preživel na podlagi solidarnosti in sodelovanja, zato bi sodobni družbeni sistemi morali temeljiti na tem. Tretje dejstvo je, da sistemi, v katerih je najpomembnejši dobiček, povzročajo probleme, ki jih ne morejo rešiti. Četrto pravi, da morajo biti rešitve soodvisne, peto dejstvo je, da tehnologija ni vedno koristna in šesto, da imajo ljudje moralne in intelektualne sposobnosti, da se lahko odločijo za rešitve, ki zagotavljajo ohranjanje, ne pa povzročajo uničevanje živega sveta.

»Sposobnost človeka, da odloča modro, ne zagotavlja, da se bo vedno tako tudi odločil,« Jensen navaja v zaključku poglavja, ki je objavljeno na spletni strani Alternet.