Putin ponuja nove rakete

Vladimir Putin naj bi sredi avgusta v Iran prinesel novo ponudbo za rakete, ki bi lahko onemogočile uspeh 'preventivnega' napada

Na veliki šahovski plošči Bližnjega vzhoda, v vse bolj očitnem spopadu za nadzor nad energetskimi viri, ZDA in Rusija še zmeraj stavita na to, kar so v preteklosti imenovali 'diplomacija topnjač'. Le da se v današnjem svetu, ko so vojne formalno prepovedane, ta diplomacija preoblači v najrazličnejše preobleke. Zahodne sile na čelu z ZDA pri tem v zadnjih desetletjih za ideološko podlago uporabljajo predvsem različne derivate 'barvnih revolucij' in v skrajni sili še argumentacijo R2P (right to protect, pravica do zaščite oziroma do intervencije), medtem ko Rusija in njene zaveznice praviloma vztrajajo pri veljavnih normah mednarodnega prava, na načelu neintervencije in pravici držav do zaščite integritete.

Ko spregovori orožje, zahod stavi na svoje zračne sile, Rusija pa za obrambo svojih zaveznic uporablja 'raketno diplomacijo'. Vendar pa je bila Rusija pri podpori svojih zaveznic z najsodobnejšo raketno tehnologijo doslej precej zadržana. Čeprav je na primer solidno oborožila Iran in Sirijo, svojih najboljših sistemov S-300, ki predstavljajo vrh ponudbe za izvoz, dolgo časa ni želela prodati, ali pa je v zadnjem trenutku celo suspendirala že podpisane pogodbe. Vendar pa se politika do Sirije in Irana glede tega vprašanja očitno spreminja. Namestnik sirskega predsednika vlade Kadri Jamil je po nedavnem srečanju z zunanjim ministrom Rusije Sergejem Lavrovom potrdil, da so »vse pogodbe med Sirijo in Rusijo veljavne«, ter da se izvajajo, odnosi med državama pa se »krepijo za dobrobit regije.« Rusija in Sirija sta se pogajala tudi glede podaljšanja posojil do konca leta.

Novi premiki so vidni tudi v odnosih med Rusijo in Iranom. Ruski predsednik Vladimir Putin naj bi namreč po poročilih ruskih medijev naslednji mesec obiskal Teheran. Tam naj bi se srede avgusta prvič srečal tudi z novim predsednikom Irana. Poleg pogovorov o razširitvi kapacitet v jedrski elektrarni Bušer, ki so jo zgradili ruski strokovnjaki, bo ena od tem pogovorov tudi oskrba Irana s sodobnim orožjem. Rusija naj bi Iranu ponujala baterije raket S-300SV Antej-2500. Gre za 'sestrične' raket S-300PMU2, ki jih je Iran sicer »kupil« z 800 milijonov dolarjev vredno pogodbo z Rusijo, vendar je bila nato realizacija pogodbe zaradi predsedniškega dekreta Dimitrija Medvedjeva leta 2010 ustavljena, saj naj bi bila ta prodaja v nasprotju s sankcijami VS OZN, ki so bile uvedene Iranu. Da je šlo za politično odločitev, kaže več dejstev. Ruski uradniki pred in celo po uvedbi sankcij predajo orožja Iranu nikoli niso postavljali pod vprašaj, saj naj bi šlo samo za obrambno orožje, ne pa za orožje, ki bi lahko bilo uporabljeno v ofenzivne namene.

Do interpretacije, da tudi rakete S-300 spadajo med orožje, ki ga ni mogoče prodati, je prišlo nepričakovano, šele po sprejetih sankcijah VS OZN proti Iranu. Ob tem pa bi Rusija, ki je stalna članica VS OZN, seveda lahko bistveno vplivala na besedilo resolucije, ki je določala nov krog sankcij in bi, če bi bile sankcije res tako ostre, da bi preprečevale prodajo njenega orožja Iranu, to lahko zlahka preprečila. Prav zato iransko vodstvo prekinitve dobave ni sprejelo kot upravičene. Iran je Rusijo zaradi kršitve pogodbe celo tožil in na procesu v Ženevi od Rusije zahteval odškodnino v višini 4 milijarde dolarjev.

Rusija je poskusila Iran zadovoljiti tako, da je v zameno za rakete S-300 ponudila sicer dobre, toda ne tako učinkovite raketne sisteme Tor-M1E. Iran je ponudbo zavrnil. Prav zato naj bi sedaj Vladimir Putin v Iran prihajal z boljšo ponudbo: s prodajo raket S-300VM, ki so v resnici celo izboljšana verzija raket S-300. Čeprav seveda to, da Rusija zaradi sankcij ne more prodati zelo učinkovitih protizračnih raket in da bo zato Iranu raje prodala še bolj učinkovite protizračne rakete, ne sliši najbolj logično, spada omenjena nelogičnost v povsem razumljiv arzenal trikov iz ruske raketne diplomacije. Rakete S-300 se namreč nahajajo na prepovedani listi orožja, ki jo je podpisal Dmitrij Medvedjev, to pa ne velja za rakete S-300VM, ki so v resnici izboljšana verzija istega orožja. Seveda pa je prav zato zelo mogoče in verjetno, da bo Rusija od Irana zaradi prodaje izboljšanega sistema ter zaradi velikega pritiska zahodnih držav in Izraela, ki se krčevito trudijo preprečiti omenjeno prodajo, od Irana iztržila še precej boljšo ceno od tiste, ki jo je dosegla leta 2007, ob podpisu prve pogodbe.

Raketni strokovnjaki so prepričani, da bo nova ruska ponudba za Iran zelo zanimiva. Omenjeni raketni sistem je namreč namenjen prestrezanju balističnih izstrelkov in lahko brez težav prestreže tudi precej bolj počasna letala. Ob tem bi se morebitni napad zahodnih držav na Iran začel prav z izstreljevanjem manevrirnih in taktičnih raket ter bombardiranjem. Rakete S-300VM so bile izdelane prav za takšne naloge. Baterijo raket S-300SV je mogoče iz gibanja v položaj za izstrelitev postaviti v okoli šestih minutah, istočasno pa lahko spremlja 24 tarč ter jih hkrati napade 16, tudi v primeru, če se tarče gibljejo s hitrostjo okoli 4.500 kilometrov na uro. Pri tem lahko uniči letala, ki so oddaljena okoli 200 kilometrov in balistične rakete, ki so oddaljene 40 kilometrov od področja, ki ga brani takšen sistem. Rakete so naložene na goseničarje, ki se po terenu premikajo še bolj uspešno kot osemkolesniki. Rusija je dva takšna sistema nedavno prodala Venezueli, za nakup pa se zanimata tudi Turčija in Indija. Vsak izstrelek stane od 700.000 do 1,2 milijona dolarjev.

V primeru poskusa ZDA in zahodnih držav, da bi v Siriji in Iranu ponovile libijski scenarij, bi ta sistem za napadalce po mnenju Igorja Koročenka, urednika časnika Narodna obramba v Moskvi, pomenila »ducate uničenih letal in trupel, prekritih z zastavami z zvezdicami. Nesprejemljivo«. Zanimiva je tudi ocena avstralskih strokovnjakov za to orožje, ki so ga opisali kot edini pravi protibalistični sistem. »Gre za sistem, ki ga je mogoče hitro namestiti, ki ima veliko možnosti preživetja in je izjemno nevaren. Zelo težko ga je uničiti in zahteva veliko kapacitet za robustno obrambo pred njim. Ameriške zračne sile za boj s temi sistemi predvidevajo uporabo leta F-22 Raptor. Pri tem je potrebno dodati, da nobena od različic letal F/A-18, niti JSF ni bila izdelana z namenom uspešnega vdora v področje, ki ga nadzorujejo sistemi S300-V/VM. Preživetje teh letal ne bi bilo bistveno večje kot preživetje drugih bojnih letal.«