Britanska vlada zahteva uničevanje dokumentov NY Timesa

Britanska vlada je po uspešnem uničenju trdih diskov s podatki Edwarda Snowdna v Veliki Britaniji poskusila enako metodo – doslej neuspešno - uporabiti tudi v primeru ameriških medijev.

Potem ko je britanska vlada od britanskega časnik Guardiana zahtevala – in dosegla – uničenje trdih diskov in računalnikov, na katerih so se nahajali podatki, ki so jih dobili od nekdanjega pogodbenika CIE in ameriškega “žvižgača” Edwarda Snowdna, je je to zahtevala tudi od ameriškega New York Timesa. Med podatki, ki jih je pridobil in medijem predal Edward Snowden, so bili namreč tudi takšni, ki razkrivajo nezakonito delovanje britanskega vladnega urada za komunikacije (Government Communications Headquarters - GCHQ), ki je partner ameriške Nacionalne varnostne organizacije (NSA).

Britanska vlada je zahtevo postavila izvršnemu direktorici Jill Abramson na sestanku z “z višjim diplomatom” na britanskem veleposlaništvu v Washingtonu. Odgovora niso dobili. Na sestanku je britanski diplomat dejal, da bodo podobno zahtevo postavili tudi časniku Times, vendar se to pozneje ni zgodilo.

Kot je znano, so britanski agenti v Veliki Britaniji nedavno nadzorovali uničevanje Guardianovih računalnikov. Agentje britanskega urada za komunikacije so namreč v kletnih prostorih Guardiana zahtevali uničenje in nadzorovali uničevanje računalnikov s tajnimi podatki, ki jih je časnik pridobil od Edwarda Snowdna. Najprej so britanski policisti na Heathrowu ustavili in za devet ur priprli in zasliševali Davida Mirando, partnerja britanskega novinarja, nato pa so agenti tajne britanske policije obiskali še sedež Guardiana v Londonu in zahtevali, da časnik uniči vse diske, na katerih se nahajajo podatki, ki jim jih je izročil Snowden. To so tudi dosegli – delavci Guardiana so morali pred njihovimi očmi fizično uničiti računalnike, na katerih so se nahajali sicer kriptografsko zelo zaščiteni tajni podatki. To je razkril urednik Guardiana Alan Rusbridger. Vodstvo Guardiana je sicer zaposlene v britanskem uradu za komuniciranje obvestilo, da v primeru uničenja dokumentov časnik “ne bo mogel opraviti svojih novinarskih dolžnosti”, vendar so državni uradniki vztrajali pri svojih zahtevah. “Imeli ste svojo zabavo. Sedaj hočemo naše material nazaj. Imeli ste svojo razpravo. Ni več nobene potrebe, da napišete še karkoli več,” je bil odgovor vladnih uradnikov. Vendar pa je Guardian istočasno britanske oblasti opozoril tudi na mednarodni vidik sodelovanja med novinarji in medijskimi hišami. Guardian namreč svojih razkritij ni objavil v britanskih izdajah časnikov, pač pa v ameriški izdaji, ki tudi “fizično” ni dostopna britanskim agentom. Guardian je tudi opozoril, da so Snowdnove dokumente medtem dobili že številni drugi mediji, med njimi tudi spletni medij ProPublica. Po oceni Rusbridgerja je celoten incident izgledal kot “nesmiseln košček simbolizma”, ki je predvsem dokazal, da agentje “nimajo pojma o digitalni dobi”. Guardianov urednik Alan Rusbridger pa je zagotovil, da bo Guardian “nadaljeval s potrpežljivim, bolečim poročanjem o Snowdnovih dokumentih” izven meja Velike Britanije. Od trenutka, ko so zaupne podatke dobili New York Times in ProPublica, je minilo pet tednov. V tem času nihče od uradnikov britanske ga veleposlaništva ni poskusil vzpostaviti stika s ProPublico, to dolgo obdobje čakanja pa po mnenju Alana Rusbridgerja kaže na drugačno resnično stanje od tistega, ki ga vlada s sklicevanjem na nepopravljivo škodo dokazuje v svoji izjavi, ki jo je podala v procesu, ki zaradi zaplembe računalnikov in diskov partnerja novinarja Guardiana poteka v Veliki Britaniji. V ter procesu je sicer detektivka in komisarka Caroline Goode dejala , da so pri partnerju Glenna Greenwalda policisti našli “zunanji disk”, ki je zaščiten s kriptografskim sistemom "True Crypt", zaradi katerega je “ta material zelo težko dostopen”. Tajnih podatkov naj bi bilo za 60 gigabajtov, med katerimi naj bi “do tega trenutka dostopili samo do 20.” Na disku naj bi bilo tudi okoli 58.000 zaupnih podatkov britanskih organov, analitiki pa naj bi doslej, zaradi težav pri dešifriranju, uspeli dostopiti samo do 75 dokumentov. Po prepričanju Scotland Yarda gre v tem primeru za “zaroto globalnih razsežnosti”.

Ravnanje britanskih oblasti bi lahko bilo v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in členom 10, zaradi katerega je Velika Britanija v preteklosti ob poskusih “vnaprejšnje prepovedi” objav že izgubila nekaj primerov. V ZDA “predhodna prepoved” objav in izpolnjevanje zahtev po uničevanju zaupnih dokumentov s strani vlade v samih medijih – vsaj do tega trenutka – še vedno ni mogoča, saj še zmeraj velja presedan iz časa objave “Pentagonskih dokumentov” (ki so razkrivali laži ameriške vlade v času vietnamske vojne), ko je ameriško vrhovno sodišče odločilo, da od trenutka, ko tajni vladni dokumenti, ki so zelo pomembni za javnost, pridejo v roke medijem, država nima več možnosti, da bi preprečila njihovo objavo.