Begunci – le »posthumni« državljani EU?

Od leta 1988 je ob poskusih nezakonitega vstopu v EU življenje izgubilo že več kot 19 000 ljudi. Za tragedije so krivi tudi neživljenjski evropski predpisi oziroma dogovor »Dublin II«

Tragedija beguncev pred Lampeduso v Italiji je sprožila nove razprave o evropski emigrantski politiki. Takoj po hudi nesreči, v kateri je bilo rešenih samo 155, mrtvih pa več kot 319 ljudi se je zgodila še ena nesreča, ko se je v petek znova potopila še ena barka v vodah Malte in nedaleč od Lampeduse. Na njej je bilo okoli 200 imigrantov. Tokrat so na srečo rešilne ladje in helikopterji uspeli rešiti večino ljudi. Obalna straža je klic za pomoč dobila preko satelitskega telefona in ob pomoči koordinat telefona tudi določila položaj potapljajoče se ladje. Malteško letalo je poročalo o številnih ljudeh v vodi in jim odvrglo rešilni čoln, kmalu pa je na mesto nesreče prišel tudi čoln obalne straže.

Ker gre že za drugo nesrečp v kratkem času, je to znova obudilo razprave o sedanji evropski imigrantski politiki. Olja na ogenj pa so prilile tudi nekatere nespretne poteze politikov. Na prvem mestu to velja za italijanskega predsednika vlade, ki je po poročilih italijanske tiskovne agencije ANSE nesrečne utopljence 3. oktobra najprej celo razglasil za »italijanske državljane«. »Več sto teh, ki so včeraj izgubili življenja … so od danes naprej italijanski državljani,« je dejal italijanski premier Enrico Letta. Letta se je tudi strinjal, da je nesreča ladje, v kateri je umrlo več kot 300 imigrantov, med njimi tudi veliko žensk in otrok, predstavlja »sramoto« za vso Evropo. Njegova izjava je takoj povzročila val ogorčenja. »Begunci, ki so umrli, so torej heroji in državljani Italije, tisti, ki so preživeli, pa bodo kaznovani s 5000 evri kazni in izgnani iz Italije?« je zapisal eden od komentatorjev na strani Al Jazeere, ki je med prvimi objavila presenetljivo novico. Italijanski predsednik vlade se je nato kmalu popravil – in za umrle begunce napovedal samo državni pogreb, ne pa tudi posthumni sprejem v državljanstvo. Na krovu ladje, ki je prejšnji teden potonila približno kilometer pred obalo Lampeduse, naj bi sicer bilo 518 ljudi, večinoma iz Eritreje in Somalije. Ladjo je najprej zajel požar. Potnike je nato zajela panika, in ker so se vsi zatekli na en del ladje - je ta potonila. Rešili so 155 ljudi, uradno so potrdili smrt 274 ljudi. Ker številne potnike še vedno pogrešajo bo število žrtev zagotovo še naraslo. Lampedusa je ena glavnih ciljev za ladje, ki nezakonite priseljence v upanju na boljše življenje iz Afrike vozijo proti Evropi.

V Italiji je sicer nezakoniti vstop v državo res kaznivo dejanje. Kdor je v državi nezakonito, ga čaka takojšnji izgon, za ponovljeni nezakonit vstop je predvidena zaporna kazen od šestih mesecev do enega leta, za vnovično ponovitev od enega do štirih let. Podjetniki, ki zaposlijo nezakonite priseljence, morajo plačati denarno kazen do 5000 evrov. Ribiče, ki pomagajo ladjam s priseljenci, lahko čaka obtožba zaradi sodelovanja pri nezakonitem priseljevanju, denarna kazen in celo zaplemba plovila. Zakon beguncem tudi ne daje zagotovil za varstvo pravic. Italija posebnega zakona o političnem azilu sploh nima. Postopki so zapleteni, dolgotrajni in praviloma neuspešni. Kmalu zatem se je v Italijo odpravil sam predsednik Evropske komisije Manuel Barroso. Pričakali so ga protesti prebivalcev. "Sramota", "katastrofa" in "morilci" so bile besede, s katerimi so ob žvižgih visoki obisk že na letališču pričakali nekateri aktivisti in prebivalci. Proteste proti evropski imigrantski politiki so napovedali tudi ribiči, ki velikokrat priskočijo migrantom na pomoč, čeprav si ne želijo stalnih novih prihodov tujcev na otok.

O Lampedusi so v torek razpravljali tudi notranji ministri Evropske unije, ki so podprli okrepitev sodelovanja v okviru agencije za zunanje meje Frontex in okrepitev nadzora južne morske meje, da bi že prej odkrili begunce, ki bi morda zašli v težave. Niso pa podprli predlogov za spremembo azilne politike, tako da dogovor Dublin II, po katerem je za obravnavo prosilcev za azil odgovorna vstopna država, ostaja v veljavi.

Vendar bi prav takšna politika lahko bila eden od vzrokov za vse hujše nesreče, ki se dogajajo. Kot opozarja Hein de Haas bodo prav zahteve po strožjem nadzoru mej, ki se slišijo po vsej Evropi, povečale in ne zmanjšale nevarnost tragedij, kot je bila zadnja pred Lampeduso« Evropa bi zato najprej morala reformirati svojo politiko azila. Razlog za to je preprost: »Prav zaradi strogega mejnega nadzora so imigranti prisiljeni izbirati nevarne poti in so vse bolj odvisni od organiziranih tihotapcev, da bi uspeli priti skozi meje. Pri tem imigracijo vzpodbuja iskanje poceni delovne sile na vseh področjih. Velika manjšina imigrantov pripada beguncem, ki bežijo zaradi nasilnih spopadov v njihovih državah. Dokler ne bodo pripravljeni bolj zakoniti kanali za emigracijo in tako dolgo, dokler bo beguncem zanikana možnost, da zahtevajo azil, se bo večina te imigracije še naprej odvijala ilegalno,« opozarja Hein de Haas. To kažejo tud podatki. EU je razširila svoj nadzor nad morjem okoli Gibraltarja že po letu 1990, vendar je s tem samo preusmerila imigrantske tokove vzhodno in zahodno. Nato je bila prisiljena razširiti nadzor in sedaj ta nadzor vključuje ogromno področje celotne Severne in Zahodne Afrike. Kljub ogromnim količinam denarja, ki jih porabi evropski program »Frontex«, je pri poskusih vstopa v države EU umrlo že več kot 19.000, morda celo 20.000 ljudi. Položaj na južnih evropskih mejah je po svoje podoben težavam ZDA na meji z Mehiko. Tudi v ZDA so študije pokazale, da dragi, sofisticiranih nadzorni mehanizmi in gradnja zidov niso onemogočili dotoka beguncev v ZDA. Povečala se je samo odvisnost emigrantov od tihotapcev ter nevarnost smrtnih žrtev. Ena od potrebnih reform se nanaša prav na dogovor Dublin 2, ki daje beguncem zelo omejeno pravico do političnega azila – zaprosijo ga namreč lahko samo v prvi državi, v katero vstopijo. Kar seveda nima veliko zveze z evropskimi zaklinjanji o »skupnosti«, »evropskih vrednotah« in »enaki porazdelitvi bremen.« Le z reformo tega določila bi lahko politični begunci zaprosili za azil tudi v kakšni od drugih držav EU in se odločili za bolj legalne poti vstopa – vendar pa tega ne želi večina članic EU, predvsem pa ne tiste, ki so »zavarovane« s tem, ker so obkrožene z drugimi, mejnimi članicami EU. Največji pritisk imigrantov se zato usmerja predvsem proti Grčiji in Italiji ter nekaterim vzhodnoevropskim državam. Spremembe sedanje ureditve pa si ne želijo predvsem severnoevropske članice EU. In tudi Slovenija je, vsaj sodeč po stališčih slovenske zunanje politike, s sedanjo ureditvijo še zmeraj zelo zadovoljna.