Padec na temno stran

»Nikoli še nisem videl česa takega. Briljantno!« so besede, ob katerih bi zlahka odmahnili, češ da gre za čezmerno pohvalo, kakršno je mogoče izreči ob koncu vsake dobre televizijske drame.

A ko takšna pohvala pride izpod peresa samega Anthonyja Hopkinsa, enega najbolj cenjenih igralcev, ovenčanega z oskarjem (Ko jagenjčki obmolknejo) in viteškim nazivom sir, jo je treba vzeti resno. Toliko bolj, ker jo je napisal sam od sebe, in ko je pricurljala v javnost, tudi uradno potrdil avtorstvo.

Hopkins se je zapisa lotil, potem ko se je na ameriškem kabelskem kanalu AMC končal zadnji del zadnje sezone nadaljevanke Kriva pota (Breaking Bad). Takrat navdušenja nad igralcem Bryanom Cranstonom, ki je upodobil glavnega junaka Walterja Whita, preprosto ni mogel več skrivati. Cranstonovo igro je označil za najboljše igranje, kar jih je kadarkoli videl. Kadarkoli!

Vsi, ki smo do nedavnega velikega finala spremljali Cranstonovo interpretacijo Walterja Whita, vemo, da Hopkins ni pretiraval. Pravzaprav nam je odleglo, ker je tisto, kar smo tudi sami v petih sezonah vse bolj spoznavali, potrdilo eno večjih imen filmskega sveta.

A zakaj nas je Walter White tako prepričal? Zato ker ni bil samo srednješolski učitelj kemije. Bil je srednješolski učitelj kemije, ki je zbolel za rakom in se je, da bi finančno preskrbel družino, skupaj z nekdanjim učencem lotil kuhanja in prodaje metamfetamina. Ja, mudilo se mu je pač. Življenje se mu je iztekalo. In droge so bile priložnost za hiter zaslužek. Seveda je svojo drugo službo skrival pred vsemi, tudi pred ženo, sinom, svakinjo in predvsem pred njenim možem, agentom agencije DEA, ki v Ameriki bije vojno proti prepovedanim drogam.

Walter in njegov učenec Jesse Pinkman (Aaron Paul) sta z vsako novo potezo bolj tonila na temno stran in zaradi tega je moral Walter vse več prikrivati, vse več nositi na plečih. Kuhanje metamfetamina je bilo šele začetek, sledila je spirala skrivanja, umorov, bomb, okrutnih negativcev, še okrutnejših negativcev, nove ženine nosečnosti, širjenja imperija in potniških letal, ki eksplodirajo nad Novo Mehiko.

Ta ameriška zvezna država je bila kulisa celotne nadaljevanke in v tej turobi, puščavi in bež odtenkih se je Walter v prvih sezonah vozil v pontiacu aztecu. Avtu, ki je tako nepraktičen, da je postal simbol umirajoče ameriške avtomobilske industrije. Aztec je tako dolgočasen, da preprodaje drog ne bi smel videti niti od blizu. A ne pontiac ne Nova Mehika nista pričakovala, da se jima bo zgodil Walter White. Niti Walter White ni pričakoval, da se mu bo zgodil Walter White.

Oče nadaljevanke Vince Gilligan je serijo prodal s stavkom, da bo glavnega protagonista pripeljal od dobričine do osrednjega lika v filmu Brazgotinec. Antijunake smo z malih zaslonov poznali že od prej, a tako globokega padca v temo nismo spremljali še nikoli. Kdaj točno Walter dokončno prestopi na temno stran, je prepuščeno nam. Nekateri so črto potegnili pri prvi prodaji droge, drugi pri prvem umoru, nekateri so mu odpuščali do konca. Ne glede na to, kdaj smo obupali nad Walterjevo dušo, nas je nadaljevanka držala pred zaslonom, in to z odprtimi očmi in usti.

Predvsem pa so Kriva pota navdušila s celovitostjo zgodbe. Malo je namreč nadaljevank, ki že na začetku vedo, kam hočejo. Namesto razvlečeni sagi, ki bi svojo pot podaljševala v želji po čim več sezonah in čim boljši prodaji oglasov, je bilo vse podrejeno preobrazbi Walterja Whita, ki se ga na »sceni« oprime vzdevek Heisenberg; skupaj z drugimi liki v nadaljevanki je sestavljal mozaik odločitev in posledic, ki jih scenaristi niso kar vlekli iz rokava onstran logičnih zaključkov. Prav logika in soodvisnost odločitev protagonistov sta bili dodatni odliki te nadaljevanke in sta jo popeljali na vrh piramide televizijskih dram.

Kriva pota so logična posledica renesanse ameriške televizije, ki se je začela na prelomu tisočletja in še traja. Začelo se je z nadaljevankami plačljivega kanala HBO, ki iz leta v leto delujejo kot protiutež mlačnim nadaljevankam ameriških brezplačnih »nacionalnih« kanalov NBC, ABC, CBS in FOX. Ti že desetletja na malih zaslonih predvajajo nadaljevanke, katerih namen je gledalcu v eni uri ponuditi nekaj domačnega, lahkotnega gledanja in vmes prodati čim več reklam. Nekaj časa sta tako obstajala le nacionalni in HBO-jev model, nato se je pred šestimi leti brezplačni kabelski program American Movie Classics (AMC), ki je do takrat predvajal le stare filme, odločil poskusiti s svojo produkcijo. Načrt je bil narediti nadaljevanke, ki se jih ne bi sramoval HBO, in hkrati prodati tudi oglase. Prva rezultata sta bila nadaljevanki Oglaševalci in Kriva pota.

Obe nadaljevanki, obe z izpiljenima zgodbama in skrivnostnima, temačnima glavnima junakoma, sta bili zadetek v polno. In obe sta se prebili na lestvice najboljših nadaljevank vseh časov. Zgodba Walterja Whita se je zdaj odvrtela, zgodbo Dona Draperja čaka (vsaj) še ena sezona.