MLADINA Trgovina

Klemen Košak

29. 11. 2013  |  Mladina 48  |  Politika

Z glavo skozi zakon

Proti komercializaciji študija

Protest proti zakonu o visokem šolstvu na Filozofski fakulteti v Ljubljani

Protest proti zakonu o visokem šolstvu na Filozofski fakulteti v Ljubljani
© Borut Krajnc

»To je verjetno najdaljši zakon o visokem šolstvu v zgodovini, a povsem novih določil je zelo malo,« o predlogu zakona o visokem šolstvu pravi dr. Pavel Zgaga, najbrž največji poznavalec zgodovine izobraževalnih zakonov v Sloveniji. Čeprav je predlog napisan na dvesto sedmih straneh, ga niso podrobno prebrali le entuziasti, kot je Zgaga. Zakaj tako zanimanje? Predvsem pa odpor. Odpor zoper zakon raste vsak dan – pa čeprav je v njem veliko kopiranja iz prejšnjih zakonov.

Študentje so na enaindvajsetih fakultetah mimo študentske organizacije zakon odločno zavrnili. Na fakulteti za farmacijo jim je razpravo onemogočila policija na zahtevo dekana. Predstavniki ministrstva so imeli več tiskovnih konferenc in so sodelovali na večini od številnih okroglih miz, a prepričali le prepričane.

Ljudje najrazličnejših svetovnih nazorov se strinjajo, da je med številnimi dejavnostmi, ki jim lahko namenimo svoj čas, širjenje znanja med najbolj koristnimi. Že pri vprašanju, kakšna je vrednost znanja, pa nastane cela paleta različnih mnenj.

Zadnje čase je znanje vse manj obravnavano kot koristno samo po sebi, vse manj je vrednota sama zase. Prevladuje namreč pogled na znanje skozi tako imenovano teorijo človeškega kapitala, po kateri je izobrazba ena od možnih investicij, med katerimi posameznik izbira, da bi povečal svojo vrednost v kapitalističnem gospodarstvu. Znanje ima za posameznika vrednost glede na ekonomske donose, ki mu jih potencialno prinaša, saj z njim povečuje svoje možnosti, da dobi dobro plačano delovno mesto ali, kar je še bolj cenjeno, si delovno mesto ustvari kar sam.

To se izvrstno ujema z neoliberalnim pogledom na svet, po katerem je vsak človek individuum, ki mora poskrbeti zgolj za lastno blaginjo in pri tem tekmuje z drugimi. Znanje je eno od orodij v tej tekmi.

Ko je znanje investicija, za katero se človek odloča glede na osebni interes, izobrazba ni več univerzalna pravica, ampak storitev, zato je sprejemljivo, če se dostop do nje omejuje. Univerzalne pravice so za vse, storitve pa za tiste, ki si jih želijo plačati.

Podfinancirani študij
Izdatki za visokošolsko izobraževanje na študenta v evrih za leto 2010

Tudi mednarodne organizacije, kot je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, ocenjujejo, da je v Sloveniji visoko šolstvo podfinancirano. Med državami, ki nas v tem podatku prehitevajo, so tako tiste, v katerih je študij popolnoma brezplačen, kot tiste, kjer veliko denarja dobijo s šolninami. Kaj bomo naredili mi? (Vir: Eurostat)

Tudi mednarodne organizacije, kot je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, ocenjujejo, da je v Sloveniji visoko šolstvo podfinancirano. Med državami, ki nas v tem podatku prehitevajo, so tako tiste, v katerih je študij popolnoma brezplačen, kot tiste, kjer veliko denarja dobijo s šolninami. Kaj bomo naredili mi? (Vir: Eurostat)

Izredni navadni študentje

V Sloveniji je neoliberalistična miselnost priljubljena, a to se pri dostopnosti študija še ne pozna. Na fakultete se vpišeta okoli dve tretjini devetnajstletnikov, visoko izobrazbo pa ima štirideset odstotkov starih med trideset in štiriintrideset let, s čimer že dosegamo dolgoročni cilj Evropske unije.

Pri nas lahko vsak, ki je končal srednjo šolo, študira brezplačno. Ovira se pojavi, če veda, kateri se želi posvetiti, privlači tudi veliko število njegovih vrstnikov, ki so imeli v srednji šoli boljše ocene. V tem primeru se mora vpisati na drug študijski program, na takega, za katerega ni zainteresiranih toliko srednješolskih odličnjakov, ali pa svoj najljubši študij vpiše izredno. Za vpis na izredni študij je praviloma treba zbrati precej manj točk iz srednješolskega uspeha in mature kot za vpis na redni študij.

Izredni študij je v teoriji študij ob delu. Izvaja se popoldne in ob koncih tedna, obveznosti so manjše kot ob rednem študiju in plačljiv je. Namenjen naj bi bil ljudem, ki dopoldne nimajo časa in imajo dovolj visoke prihodke, da si privoščijo od 1400 do 12.000 evrov na leto, kolikor znašajo šolnine za izredni študij na različnih fakultetah. Ker pa to, da kdo hodi v službo, ni pogoj za vpis na izredni študij, se nanj ne vpisujejo samo tisti, ki so vsak dan od osmih do štirih na delovnem mestu, ampak tudi tisti, ki se od rednih študentov razlikujejo samo v tem, da so imeli v srednji šoli in na maturi slabši uspeh, imajo pa dovolj denarja, da plačajo šolnino. Lahko si ta denar privarčujejo sami, a jim je seveda veliko lažje, če jim šolnino plačajo starši.

»Izredni študij je popolnoma izrojen,« pravi nekdanji rektor ljubljanske univerze dr. Jože Mencinger. »Med izrednimi študenti je po mojem mnenju devetdeset odstotkov čisto navadnih študentov, le da plačujejo in da so imeli ponavadi nekoliko slabši učni uspeh.«

Izredni študij danes ni študij ob delu, kot je bil mišljen, ampak zgolj manj zahteven, časovno manj ugoden in plačljiv študij. Kot tak je zdaj anomalija, po novem pa ne bo več.

Zaželene šolnine

Ministrstvo za izobraževanje je zdaj pripravilo nov zakon o visokem šolstvu, ki ta sistem spreminja. Namesto rednega in izrednega študija dobivamo polni in delni študij. Polni študij je vsebinsko enak sedanjemu rednemu študiju, delni študij pa sedanjemu izrednemu, le da je bilo pri izrednem študiju treba izpolniti manj obveznosti kot pri rednem študiju, pri delnem pa bo treba izpolniti enake obveznosti kot pri polnem, a v še enkrat daljšem časovnem obdobju.

Glavna razlika med sedanjim in predlaganim sistemom pa je v tem, da je zdaj redni študij v celoti brezplačen in izredni v celoti plačljiv, po novem pa bi bila tako polni kot delni študij za nekatere brezplačna, za nekatere pa plačljiva. Novost je torej to, da dobivamo poleg brezplačnega polnega (zdaj rednega) in plačljivega delnega (zdaj izrednega) študija še plačljiv polni študij in brezplačen delni študij.

Z brezplačnim delnim študijem se omogoča vsem, ki še niso študirali, da to storijo brezplačno, tudi če hodijo v službo. S polnim plačljivim študijem pa se legitimira to, v kar se je izredni študij izrodil. Izredni študij danes ni študij ob delu, kot je bil mišljen, ampak zgolj manj zahteven, časovno manj ugoden in plačljiv študij. Je pač lažja pot do vpisa na fakulteto in razmeroma lažja pot do visokošolskega naziva za tiste, ki lahko študij plačajo. Kot tak je anomalija.

Po novem ne bo več. Zdaj se bo tisti, ki želi študirati, a nima dovolj točk za vpis na brezplačen študij, ima pa denar, lahko vpisal na plačljiv polni študij in bo sedel v istih predavalnicah kot tisti, ki so zbrali dovolj točk, da se vpišejo na brezplačni študij. Če zdaj v teoriji velja, da plačljivi študentje študirajo popoldne in med vikendi, ker dopoldne nimajo časa, saj so v službi, novi zakon priznava prakso: tisti, ki plačujejo študij, ne hodijo v službo. Odpravlja pa se tudi praktična razlika med brezplačnim in plačljivim študijem, saj bodo po novem tisti na plačljivem študiju izpolnjevali enake obveznosti kot tisti na brezplačnem, in torej ne bodo več dobili manj znanja.

Fakultete bodo najprej morale zapolniti vsa brezplačna študijska mesta, in ko bodo izpolnile ta pogoj, bodo lahko razpisale plačljiva mesta. Teh bo lahko do štirideset odstotkov toliko kot brezplačnih mest, kar pomeni, da bo lahko največ trideset odstotkov mest na posameznem študijskem programu plačljivih.

Ministrstvo je ponudilo več različnih in neverodostojnih odgovorov na vprašanje, kako je prišlo do tega odstotka, zato verjetno v ozadju ni resnega premisleka. Dejstvo pa je, da je ta odstotek visok. V lanskem študijskem letu je bilo med vsemi študenti dvaindvajset odstotkov izrednih, pri čemer so si visokošolski zavodi med seboj zelo različni. Na ljubljanski univerzi, ki jo obiskuje več kot polovica vseh slovenskih študentov, je izrednih študentov letos deset odstotkov, če izvzamemo doktorski študij, pa le sedem odstotkov.

Minister dr. Jernej Pikalo poudarja, da visokošolski zavodi ne bodo mogli razpisovati poljubnega števila izrednih študijskih mest, saj bodo morali najprej zapolniti vsa razpisana brezplačna mesta. Koliko študijskih brezplačnih študijskih mest bo razpisanih, pa bo določil minister na predlog visokošolskega zavoda in bo torej lahko njihovo število povečeval ali zmanjševal. Če predpostavimo, da se število devetnajstletnikov ne bo zelo spreminjalo, bo minister s povečevanjem števila vpisnih mest na brezplačnem študiju zniževal povpraševanje po plačljivem študiju, če bo število brezplačnih mest zmanjševal, pa bo interes za plačljivi študij povečeval.

Enako je zdaj, le da ni nobene omejitve glede deleža izrednega študija. In če je splošno sprejet cilj, da je plačljivega študija čim manj, na tem področju usklajevanje med ministrstvom in visokošolskimi zavodi deluje, saj se delež izrednega študija v zadnjem desetletju zmanjšuje. »Fakultete so vseskozi želele, da bi ga bilo več, saj je to njihov dohodek. Ta prizadevanja sta tako rektorat kot ministrstvo omejevala, včasih sta celo zahtevala več rednih vpisnih mest,« pravi Mencinger, a dodaja, da načrtno omejevanje največkrat ni bilo potrebno, ker so srednješolci sami pokazali, da imajo raje redni študij.

Kakorkoli smo že prišli do nizkega deleža plačljivega študija, je danes mnogim dekanom žal, da se je to zgodilo. Država fakultetam ni nikoli v celoti plačala druge bolonjske stopnje, ta pa se zdaj seveda izvaja mnogo bolj množično kot ob uvedbi reforme. Še večji udarec je bil lanski zakon o uravnoteženju javnih financ in danes polovica fakultet ljubljanske univerze s prihodki ne pokrije stroškov. Dr. Stanislav Pejovnik, ki je bil rektor do oktobra, ocenjuje, da bi univerza potrebovala deset- do petnajstodstotno povečanje sredstev, zgolj da pride »na osnovni metabolizem«.

Poleg tega že zdaj zmanjševanje deleža izrednega študija ni vsesplošno. Dekan fakultete za šport dr. Milan Žvan pravi, da so pred časom ugotovili, da je na trgu delovne sile veliko manjše povpraševanje po njihovih diplomantih, kot je srednješolcev, ki se zanimajo za vpis na njihovo fakulteto. Vpis so zmanjšali le malo, a finančno učinkovito. Letos so v prvi letnik redno vpisali 69 študentov ali sedemnajst manj kot pred petimi leti, število izrednih študentov v prvem letniku pa se je od leta 2008 povečalo s štirinajst na petindvajset.

Trikrat več kot nekoč
Število vpisanih študentov po letih

Skokovito povečevanje deleža mladih, ki obiskujejo fakultete, je posledica več dejavnikov. Od prepričanja, da diploma prinaša službo, do tega, da status študenta omogoča študentsko delo, ki je na trgu delovne sile izredno konkurenčno. Čeprav smo do tega odstotka morda prišli iz nečistih vzgibov, pa smo z njim že dosegli dolgoročne cilje, ki jih na poti v družbo znanja postavlja EU. Padec v zadnjih v letih je predvsem posledica demografskih dejavnikov, saj so generacije, rojene na koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, manj številčne kot prejšnje in poznejše. (Vir: Surs)

Skokovito povečevanje deleža mladih, ki obiskujejo fakultete, je posledica več dejavnikov. Od prepričanja, da diploma prinaša službo, do tega, da status študenta omogoča študentsko delo, ki je na trgu delovne sile izredno konkurenčno. Čeprav smo do tega odstotka morda prišli iz nečistih vzgibov, pa smo z njim že dosegli dolgoročne cilje, ki jih na poti v družbo znanja postavlja EU. Padec v zadnjih v letih je predvsem posledica demografskih dejavnikov, saj so generacije, rojene na koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, manj številčne kot prejšnje in poznejše. (Vir: Surs)

Opravičevanje zlorabe

Predlagani zakon ni boljši od sedanjega, ki je slab, še posebej v razmerah premajhnega financiranja, a to ni njegova glavna kritika. Zakon je treba zavrniti, ker prinaša novo ideološko podstat.

»Miselni preskok, ki ga prinaša kategorija plačljivega delnega oziroma rednega študija, je enormen,« je prepričan Klemen Miklavič, ki na univerzi v Oslu raziskuje edukacijske sisteme. Sedanji zakon obravnava plačljivi študij kot izredni študij oziroma študij ob delu, a to, kar je v praksi postal, imajo vsi za zlorabo.

V za zdaj še veljavnem zakonu je jasna načelna opredelitev do šolnin: »Državljanom Republike Slovenije in državljanom članic EU šolnine ni mogoče predpisati za izobraževanje v okviru dodiplomskih študijskih programov z javno veljavnostjo, ki se izvajajo kot javna služba, razen če njihovo izvajanje presega z nacionalnim programom visokega šolstva določene standarde.«

Čeprav bi bilo te stavke s posodobitvijo treba zapisati tudi v novem zakonu, jih v njem ni, ampak je zapisano, da so šolnine možne tudi za redni študij, potem pa so našteti pogoji, komu in kako se lahko zaračunavajo. Študij je razdeljen na brezplačnega in plačljivega, pri čemer se plačljivi izvaja kot dejavnost na prostem trgu.

»Z uporabo tovrstnih izrazov minister ponuja opredelitev izobraževanja kot storitve, ki je načeloma plačljiva, a lahko država podeli nekakšne ’gratis’ sedeže,« je pred tedni, ko je prvič podrobneje prebral zakon, pojasnil Miklavič. Izobraževanje kot skupno dobro v družbenem in kulturnem smislu je po njegovem razvrednoteno, saj je študij odslej storitev, študent pa potrošnik, ki to storitev kupuje, če oceni, da je to v njegovem zasebnem interesu.

Miklavič kot primer daje Veliko Britanijo, kjer so šolnine uvedli pred šestnajstimi leti. »Poleg dolgov študentov so tam problemi še padec akademskega standarda poučevanja, tržno pogojene odločitve univerz, popačena informiranost študentov, oblikovanje strategij univerz v skladu s kriteriji rangirnih lestvic, tržne manipulacije in tako naprej. V polje visokega šolstva se je naselila potrošniška praksa. Univerze skozi marketing ciljajo na želje in aspiracije mladih ljudi, prodajajo jim idealizirane podobe prihodnosti in življenjskih slogov, da bi jih le prepričale, naj jim plačajo šolnino. Študentje pa so prisiljeni študij izbrati glede na pričakovan donos in ne glede na notranje vzgibe in nadarjenosti,« našteva in opozarja, da je sprožilec teh procesov prav miselni preskok v obravnavanje študija kot storitve.

V novem zakonu je izobraževanje kot skupno dobro v družbenem in kulturnem smislu razvrednoteno, saj je študij odslej storitev, študent pa potrošnik, ki to storitev kupuje.

Konec razprave

Miklavič še zdaleč ni edini, ki opozarja na sporno ideologijo zakona. Prvo je to storilo Študentsko društvo Iskra, ki je na samoorganiziranih skupščinah študentov na fakultetah ljubljanske univerze sredi meseca dobilo široko podporo.

Ministrstvo o teh očitkih ne razpravlja, saj jih preprosto zavrača kot neupravičene. Edini, ki ideološko brani novi zakon, je dr. Ivan Svetlik. Svetlik je bil minister za delo v vladi Boruta Pahorja in njegova najpomembnejša poteza je bila, da je revnim naložil, da lahko dobijo pomoč države šele, ko so izrabili vse možnosti, da sami poskrbijo zase. Ta neoliberalni koncept pravičnosti se je ob hkratnem varčevanju izkazal za katastrofalnega in ga je sedanja vlada pred kratkim iz socialne zakonodaje odstranila.

Enak pogled na družbo Svetlik predstavlja v svojem stališču do izobraževanja. »Visokošolsko izobraževanje se bo moralo veliko ukvarjati s tem, da se študij končuje tudi z ustvarjanjem lastnega delovnega mesta. Da ne čakaš, da te bo kdo poklical ali da se boš prijavil na neki razpis, ampak greš s svojo zamislijo v neki podjetniški inkubator,« je razložil februarja v intervjuju za Mladino.

Od oktobra letos je Svetlik rektor ljubljanske univerze in glede predlagane ureditve brezplačnega in plačljivega študija meni, da bodo »pomisleki v veliki meri odpravljeni, če se bo dosledno upoštevalo načelo zmožnosti oziroma meritokracije«. Zavzema se za to, da bi se mesta za brezplačni in plačljivi študij razpisala hkrati, potem pa bi se po merilu zmožnosti študentov najprej zapolnila brezplačna mesta, nato pa plačljiva. »Potem bi bil problem, da si nekdo kupi pravico do študija, odpravljen,« je v ponedeljek pojasnil na okrogli mizi Svobodne univerze, pri čemer je poudaril, da zastopa le svoja stališča, saj univerza stališča takrat še ni sprejela.

»Problem , da si nekdo kupi pravico do študija« z njegovim predlogom žal ni odpravljen. Neizrečeno v njegovih besedah ostaja, da bodo izmed tistih, ki ne bodo »dovolj zmožni« oziroma ne bodo imeli dovolj točk za vpis na brezplačni študij, šli študirat tisti, ki bodo študij plačali. Poleg tega je čista meritokracija v neenaki družbi nemogoča. Zaradi številnih razlogov so otroci premožnejših staršev v šoli uspešnejši od otrok iz revnejših družin.

Res je že zdaj tako, a zdajšnja praksa, ki je po zdajšnji teoriji zloraba, bo po novem legitimna. Zagovora, zakaj v Sloveniji sploh imamo šolnine, ne ponuja nihče, zato lahko sklepamo, da jih imamo samo zato, ker pomenijo prihodke za visokošolske zavode. »Saj vsi vemo, kakšno je finančno stanje v državi,« je minister ob predstavitvi novega zakona povedal mimogrede, kot dejstvo, ki ga pravzaprav ni treba izreči.

V resnici bi se morala resna razprava tu šele začeti. Če privolimo v okvir, ki ga postavlja politika, je slovensko visoko šolstvo pred izbiro med tremi slabimi možnostmi: zmanjšati število študentov, znižati kakovost ali širiti šolnine. Če v to ne privolimo, pa pomeni, da zahtevamo popolnoma drugačno vrednostno opredelitev znanja v družbi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.