Zapor, ne pa denar za »banksterje«

Medtem ko evropske države z reševanjem bank pridno polnijo žepe finančnim špekulantom, so v Islandiji dopustili bankrot zavoženih bank ter z denarjem raje pomagali ljudem. »Banksterji« pa so na dan, ko je Slovenija izvedela za rezultate stresnih testov – poslali v zapor.

Na dan, ko so slovenski mediji z olajšanjem objavljali poročila in komentarje o tem, kako bodo slovenski davkoplačevalci morali odplačati »samo« nekaj milijard zapravljenih evrov in kako je vsota, ki se je pokazala na koncu »stresnih testov« celo in na veliko »srečo« menda za milijardo ali dve manjša od pričakovane, so v Islandiji, državi, ki je v primeru bankrotiranih bank ravnala popolnoma drugače kot Slovenija, objavili, da bodo nekateri najbolj odgovorni za poneverjanje denarja morali – za zapahe.

Nekdanji predsednik nadzornega odbora islandske Kaupthing banke Hreidar Mar Sigurdsson bo tako v zaporu preživel pet let in pol. V tem času bo v dobri družbi, saj se mu bodo pridružili tudi trije nekdaj visoki zaposleni banke Kaupthing, med njimi tudi predsednik nadzornega sveta Sigurdur Einarsson, ki je bil obsojen zato, ker je predsedniku uprave pomagal pri prikrivanju lažnih pogodb z investitorji iz Katarja, ki so bile uvod v bankrot banke in potop celotnega islandskega gospodarstva. Olafur Olafsson, nekoč večinski lastnik banke, je dobil tri leta zapora, Magnus Gudmundsson, nekdanji vodja podružnice v Luxembourgu pa tri leta in pol zapora. S pogodbami, ki so bile v resnici nezakonite, so namreč vplivali tudi na ceno delnic banke. V teku je še en proces, v katerem so omenjeni obtoženi tudi večjih manipulacij na trgu. Čeprav gre za doslej najvišje kazni za finančne malverzacije, so te kazni še vedno blage glede na hude posledice dejanj omenjenih »banksterjev« - istočasno pa so precej strožje od tistih v ZDA in drugih državah, predvsem v EU, kjer se je večina bankirjev, odgovornih za gospodarsko krizo, »izvlekla« z zelo nizkimi kaznimi.

Veselje slovenske javnosti nad domnevno »majhno« ceno finančne luknje je zato zelo naivno. Izkušnje Islandije, ki jih večina evropskih medijev ignorira, pa so po drugi strani zelo poučne. Država je namreč zavrnila zahteve upnikov, predvsem britanskih, po izplačilu dolgov, pozneje pa je celo ustavila pogajanja z EU o članstvu in se odločila za samostojno pot. Islandski trg delnic je najprej, leta 2008, padel na 10 odstotkov vrednosti, inflacija pa se je dvignila na 18 odstotkov letno, toda Islandija se je po nekaj letih vendarle finančno »pobrala«. Od IMF-a sposojena sredstva je država odplačala pred postavljenim rokom, v začetku leta 2013 pa je imelo njeno gospodarstvo že 2,5 odstotno rast. In v čem je skrivnost uspeha Islandije? Po oceni Bloomberga se bistvo islandskega uspeha skriva prav v zavrnitvi zahtev posojilodajalcev in v zavrnitvi »politike varčevanja«. Islandska politika je bila pravo nasprotje politike EU in ZDA, za katero Nobelovec Paul Krugman trdi, da daje »uspehe« samo, kadar se ne izvaja in ko proizvaja »manj bolečin«. Čeprav iskušenj Islandije, ki se preživlja z ribištvom, turizmom, proizvodnjo aluminija in novimi tehnologijami, ni mogoče avtomatsko prenašati v druga okolja, bi se bilo potrebno nad njihovimi rezultati vsekakor zamisliti. Kajti Islandija je hkrati odpisala vse dolgove nad 110 odstotkov vrednosti nepremičnin tudi lastnikom nepremičnin, ki so bili v pasti bank, država pa je hkrati s socialnimi prispevki še posebej poskrbela za osebe z nizkimi prihodki, za otroke in starejše. V ZDA so na primer storili prav nasprotno, državni izdatki pa so po oceni Paula Krugmana padli na točko, ki je bila zadnjič na takšni ravni v času takoj po koncu druge svetovne vojne, ob demobilizaciji armad. Rezultat so nove izgube in nov, še višji zunanji dolg države. Vendar se omenjena ideologija – da je potrebno slabe banke »dokapitalizirati« in s tem izplačati tudi posojilodajalce, ki so posojali »lahek denar« ter da morajo skozi ta proces ceno plačati vsi državljani, uspešno širi po vseh državah Evropske unije. Evropske države prav zaradi omenjenih plemenitih ciljev, ki jih kot »nujne« in celo z vzkliki olajšanja opisujejo dobro plačana peresa v »mainstream medijih« že vrsto let z vso silo tolčejo po minimalnih plačah, socialnih izdatkih in službah, ki koristijo najbolj revnim slojem prebivalstva. Tako je tudi v Sloveniji – najbolj odgovorni bankirji še zmeraj uživajo v svojih privilegijih, milijarde se zlivajo na račune domačih bankrotirancev in tujih upnikov, državljani pa se s svojimi obveznostmi in dolgovi ne morejo zateči pod streho »slabe banke«, ki bi prevzela njihove dolgove. In kot da to ni dovolj, medtem mediji širijo še skoraj nalezljivo veselje nad državnim metanjem skupnega denarja v vrečo brez dna.