MLADINA Trgovina

Šolnine so le vidni problem

Država hkrati z uvajanjem šolnin izvaja komercializacijo univerze, a je ne namerava financirati, temveč račun zanjo izstaviti študentom

»Tesnejše povezovanje univerze z gospodarstvom« je le evfemizem za njeno komercializacijo.

»Tesnejše povezovanje univerze z gospodarstvom« je le evfemizem za njeno komercializacijo.
© Borut Krajnc

Novi Zakon o visokem šolstvu (ZViS) je bil v javni razpravi, ki traja od novembra lani, deležen veliko kritik. Kritike so letele predvsem na uvajanje šolnin za redni študij oziroma potencialno širitev plačljivega študija na 28 odstotkov vpisnih mest (danes plačljivi izredni študij obsega okrog 10 odstotkov vpisnih mest) in nadaljnjo komercializacijo visokega šolstva skozi uvajanje odcepljenih podjetij. V nadaljevanju bom poskušal obe kritiki povezati in umestiti v širši družbeni kontekst.

Začnimo z na prvi pogled naivnim, a pomembnim vprašanjem: zakaj je znanost v sodobnih družbah sploh družbena oziroma, natančneje, zakaj se (večinoma) producira in izvaja v javnih institucijah (na univerzah in raziskovalnih inštitutih)? Zakaj ni zasebna oziroma zasebno financirana?

Razlog za to je privatna delitev dela, značilna za kapitalizem, kjer so posamezna zasebna podjetja hkrati drugo od drugega neodvisna in v medsebojnem konkurenčnem odnosu. Ker ima vsako zasebno podjetje na voljo le omejeno količino kapitala in hkrati tekmuje z vsemi drugimi, so posamezna podjetja prešibka, da bi lahko gradila in vzpostavljala splošno družbeno infrastrukturo (telekomunikacije, transport, električno omrežje itn.), obenem pa brez te infrastrukture ne morejo delovati. Tako razvoj splošne družbene infrastrukture prevzame država oziroma javne institucije.

Znanost je del te splošne družbene infrastrukture. V razvitem kapitalizmu, ko je konkurenčna prednost posameznih podjetij vse bolj odvisna od tehnoloških inovacij, je razvoj znanosti za ekonomijo ključnega pomena – hkrati pa je znanost predraga in preveč nepredvidljiva, da bi jo izvajala zasebna podjetja sama.

Razvoj znanosti namreč po eni strani zahteva drago opremo in dobro plačano osebje, po drugi pa gre za dolgotrajen in nepredvidljiv proces, ki ga ni mogoče v celoti nadzorovati in načrtovati, pa tudi ko do prelomnih znanstvenih odkritij pride, ta niso nujno neposredno ekonomsko uporabna. Zato je sam razvoj znanosti zelo težko, če ne celo nemogoče izvajati kot profitno dejavnost na prostem trgu, saj so stroški previsoki in dobički preveč negotovi.

Klasičen kompromis med odvisnostjo sodobnih kapitalističnih ekonomij od znanosti ter visokimi stroški njenega razvoja – tj., v razmerah, kjer podjetja, da bi bila konkurenčna, nujno potrebujejo znanost, a je hkrati niso zmožna ali voljna neposredno financirati – je socializacija stroškov razvoja znanosti in njen prenos v javne institucije, ki se financirajo iz davkov, te plačujejo vsa podjetja, hkrati pa so znanstvena odkritja v zameno na voljo vsem. Hkrati ima znanost (oziroma institucije, ki jo izvajajo – univerza in raziskovalni inštituti) določeno institucionalno avtonomijo, kar pomeni, da se lahko, vsaj načeloma, razvija svobodno, po svojih lastnih pravilih, brez zunanjih pritiskov.

Da naj bi študentje študij, ki ga plačajo, jemali resneje, je podobno absurdno kot trditi, da ljudje vožnjo z brezplačnim javnim prevozom jemljejo manj resno kot drago vožnjo s taksijem.

Takšna ureditev in delitev dela med znanostjo in gospodarstvom sta značilni za klasične evropske socialne države druge polovice dvajsetega stoletja. Od devetdesetih let se je, najprej z lizbonsko in kasneje s strategijo Evropa 2020, ta odnos začel spreminjati. Z liberalizacijo evropskih gospodarstev so ta vse bolj izpostavljena konkurenci na svetovnem trgu, hkrati pa so možnosti posameznih držav za blaženje konkurenčnega pritiska vse bolj omejene. V evroobmočju posamezne države ne morejo spodbujati konkurenčnosti svojega izvoza z devalvacijo nacionalnih valut (saj te ne obstajajo več). Prav tako, zaradi strogih maastrichtskih omejitev, ne morejo pomagati svojim gospodarstvom premostiti tehnološkega zaostanka z zadolževanjem. Manevrski prostor posameznih držav je zato zelo omejen in ena izmed redkih možnosti zagotavljanja konkurenčnosti, ki jim še ostaja, sta reorganizacija in komercializacija visokega šolstva in znanosti.

To konkretno (o čemer se lahko prepričamo v uvodu v zadnjo javnosti dostopno različico zakona) pomeni tesnejše povezovanje univerze z gospodarstvom, kar je le evfemizem za njeno komercializacijo. Ena od temeljnih nalog zakona je ravno to – zmanjšati obseg pedagoškega dela in povečati obseg raziskovalnega dela visokega šolstva, a ne znanstvenega raziskovanja kot takega, temveč raziskovanja, ki je neposredno uporabno gospodarstvu. To pomeni, da se tudi tehnološko-aplikativni del znanosti, se pravi konkretne tehnološke aplikacije splošnih znanstvenih odkritij, za katerega so prej skrbela in ga financirala zasebna podjetja sama, seli na javno univerzo. To pomeni socializacijo stroškov ne le znanosti kot dela splošne družbene infrastrukture, temveč tudi specifičnega razvoja neposredno gospodarsko uporabnih tehnologij.

Tako lahko razumemo poudarek zakona na odcepljenih podjetjih kot metodi tesnejšega povezovanja znanosti z univerzo. Če predpostavimo, da se bo na univerzo prenesel tudi tehnološko-aplikativni del razvoja znanosti, so odcepljena podjetja način, kako te gospodarstvu neposredno uporabne tehnologije na točki, ko so dovolj razvite za vstop na trg, privatizirati. Torej se ne socializirajo le stroški takšnega razvoja, temveč tudi privatizirajo potencialni dobički, ki iz njega izhajajo. Zakon predvideva »odsvojitev« odcepljenih podjetij od univerze, kar pomeni, da bi se ta po določenem času pravno in lastniško osamosvojila in ločila od univerze, tako na ravni intelektualne kot materialne lastnine. Vsi nadaljnji dobički bi bili zasebna lastnina njihovih novih zasebnih lastnikov. Če pa se odcepljena podjetja iz kakršnegakoli razloga ne bi hotela odsvojiti, pa zakon določa, da jih lahko odsvoji kar minister z dekretom.

Upoštevati moramo tudi, da se bo, če bo novi zakon o visokem šolstvu uveljavljen, ta prenos poudarka s splošnega znanstvenega raziskovanja k bolj tehnološko-aplikativnemu zgodil brez znatnega povečanja obsega financiranja visokega šolstva in ob danih kadrih in infrastrukturi. Zakon sicer predvideva blago povečanje financiranja visokega šolstva, a to ni vezano na inflacijo (kar pomeni, da bo realno financiranje verjetno stagniralo), poleg tega pa ne izključuje interventnih proračunskih rezov.

Predpostavimo lahko torej, da bo komercializacija znanosti »igra ničelne vsote« – razvoj komercialno-aplikativnega dela znanosti bo šel na račun splošnega znanstvenega raziskovanja (katerega vodilo je splošna družbena in ne le ozko ekonomska korist) in predvsem pedagoškega dela univerze. Z drugimi besedami, zelo verjetno je, da bo denar za razvoj komercialnega dela univerze prerazporejen od drugih univerzitetnih, predvsem pedagoških dejavnosti, kar pomeni, da bo pedagoški del univerze (še bolj) finančno podhranjen.

Kako rešiti to potencialno finančno težavo pedagoškega dela univerze? Predlog, ki ga vsebuje zakon, je klasično neoliberalen – z uvedbo šolnin za redni študij in omogočanjem širitve njihovega obsega na skoraj trikratnik sedanjega stanja. Z drugimi besedami, študenti (ali njihovi starši) naj bi po novem plačevali socializacijo stroškov tehnološko-aplikativnega dela znanosti. Iz te perspektive se vsa patetična retorika o razvoju človeškega kapitala, povečanju kakovosti študija itn. pokaže za komaj prikriti cinizem, saj država hkrati izvaja komercializacijo univerze, a je ne namerava financirati, temveč račun zanjo izstaviti študentom.

Vsi običajni argumenti za šolnine se v tej luči pokažejo ne samo kot zgrešeni sami po sebi – denimo, da naj bi študentje študij, ki ga plačajo, jemali resneje, kar je podobno absurdno kot trditi, da ljudje vožnjo z brezplačnim javnim prevozom jemljejo manj resno kot drago vožnjo s taksijem –, temveč tudi popolnoma zgrešijo problem, vsaj če upoštevamo širši družbeni kontekst zakona. Razlog za šolnine ali proti njim namreč ni (ali vsaj ne izključno) na relaciji posamezni študent–plačilo za študij (kjer lahko razpravljamo o upravičenosti šolnin kot investicij v individualni človeški kapital ali pa jim nasprotujemo v imenu družbene pravičnosti in enakosti), temveč predvsem na ravni pokritja stroškov komercializacije visokega šolstva. Poleg tega da je ta problematična sama po sebi, saj omejuje družbeno vlogo znanosti na ozke profitne motive, je prenos njenih stroškov na študente naravnost ciničen in ga ni mogoče upravičevati niti s standardnimi neoliberalnimi argumenti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.