Lenka Nyborg vs. Zoki Underwood

Članstvo PS na kongresu ni izbiralo med dvema kandidatoma, ampak med dvema TV-serijama – Borgen in Hišo iz kart

Ko gledate in poslušate slovenske politike, imate občutek, da še vedno ponavljajo le to, kar so govorili politiki v Cankarjevih dramah, toda ta občutek je varljiv. Slovenski politiki niso več citati Cankarjevih likov, ampak po novem – znak modernizacije! znak strukturnega prilagajanja! – citirajo like, s katerimi mahajo in rožljajo sodobne TV-serije. To se je še posebej lepo videlo zadnje dni, ko je Pozitivna Slovenija pakirala veliki kongres, na katerem naj bi članstvo odločilo, kdo bo novi predsednik Pozitivne Slovenije – Birgitte Nyborg ali Frank Underwood.

Točno, za pozitivni prestol se nista borila Alenka Bratušek in Zoran Janković, ampak Birgitte Nyborg ali Frank Underwood, junaka TV-serij Borgen in Hiša iz kart. Ni šlo za bitko dveh slovenskih politikov, ampak za bitko dveh TV-serij. Vprašanje ni bilo: kdo bo dobil več glasov – Alenka Bratušek ali Zoran Janković? Pač pa: kdo bo dobil več glasov – Borgen ali Hiša iz kart? Oba, Bratuškova in Janković, namreč izgledata tako, kot da bi bila zmodelirana po teh dveh serijah.

Birgitte Nyborg je kakopak prva danska premierka v zgodovini. Tudi Alenka Bratušek je prva slovenska premierka v zgodovini. Birgitte Nyborg premierka postane nepričakovano, povsem po naključju, spletom okoliščin. Tudi Alenka Bratušek postane premjejka nepričakovano, povsem po naključju, spletom okoliščin.

Frank Underwood je ameriški kongresnik, demokrat z juga (Južna Karolina), ki je na tem, da postane zunanji minister, a ga v zadnjem trenutku preskočijo in ponižajo, tako da potem krene na tihi maščevalni, križarski, makiavelistični pohod, s katerim skuša odstraniti vse, ki so ga preskočili in ponižali – na koncu prve sezone se zavihti na položaj ameriškega podpredsednika, na koncu druge sezone pa postane ameriški predsednik. Tudi Zorana Jankovića so preskočili in ponižali: najprej bi moral postati premier, a je spletom okoliščin postal le poslanec, potem pa so ga umaknili še s prestola Pozitivne Slovenije. In tako je krenil na tihi maščevalni, križarski, makiavelistični pohod, ki naj bi ga na koncu prve sezone pripeljal na položaj predsednika Pozitivne Slovenije, na koncu druge sezone pa na položaj premjeja.

Vlogi sta bili torej razdeljeni: Lenka naj bo v tej slovenski šekspirjadi Birgitte, Zoki pa naj bo Frank. In vsa retorika, s katero smo bili soočeni zadnje dni, je res delala vse, da bi v očeh slovenske javnosti izgledala kot Birgitte in Frank.

Pomislite le, kako TV-serija Borgen prikazuje Birgitte Nyborg: prvič, kot politično realistko, drugič, kot racionalno, pragmatično bitje, tretjič, kot žensko, ki ve, da je treba v politiki delati kompromise, četrtič, kot premierko, ki v politiko in deželo vnese stabilnost, in petič, kot premierko, ki svoje družine ne meša s politiko in državnimi posli. In natanko tako so te dni slikali Alenko Bratušek: kot politično realistko (“Zoran je sanjač, Alenka je realistka”), kot racionalno, pragmatično bitje (“Alenka je ženska”), kot žensko, ki dela kompromise (na kongresu je dala vsem vedeti, da programa stranke ni mogla izpeljati, ker na oblast niso prišli takrat, ko so na parlamentarnih volitvah zmagali, ampak šele leto kasneje, zato je morala delati kompromise), kot premierko, ki je v slovensko politiko – in Slovenijo – vnesla stabilnost, kot premierko, ki svoje družine ne meša s politiko in državnimi posli (Bratuškova je na kongres prišla sama, brez moža).

Zdaj pa še pomislite, kako Hiša iz kart prikazuje Franka Underwooda: kot politika, ki hoče na vsak način zmagati, ki hoče na vsak način priti do konca, do popolne oblasti, pri čemer se ne ustavi pred nobenim trikom, pred nobeno mahinacijo, pred nobenim oljem, pred nobenim šarmiranjem, kajti Frank je prav to – šarmer. In Jankovića so prikazovali natanko tako: kot šarmerja, kot politika, ki hoče vedno in na vsak način zmagati (še sam je rekel, da hoče vedno zmagati, celo pri tenisu), kot politika, ki hoče na vsak način priti do konca, do predsedniške funkcije, pa četudi bi s tem zrušil vlado, stabilnost ipd., kot politika, ki se ne ustavi pred nobenim trikom in nobeno mahinacijo (agit-propovski sms članstvu, ki naj bi zlorabil protokole o varstvu osebnih podatkov, avtobusi, ki naj bi na kongres furali njegove fene, ekspresno včlanjevanje v Pozitivno Slovenijo, ki naj bi potekalo v Mišič-Popovičevi regiji), kot politika, ki se hoče maščevati tistim, ki so ga preskočili in ponižali.

In ja, Janković ves čas dela in deluje tako, kot da je Slovenija že v dvopartijskem, večinskem političnem sistemu – kot Frankova Amerika. Ne, Hiša iz kart ni najboljša reklama za večinski volilni sistem, je pa najboljša opcija za tiste, ki v demokraciji vidijo le motnjo in oviro.

Članstvo PS se na koncu ni odločilo za Birgitte Nyborg, ampak za Franka Underwooda. TV-serija Borgen je štartala leta 2010 – in kmalu zatem je danska res dobila prvo premierko v zgodovini, Helle Thorning-Schmidt. Hiša iz kart je štartala lani – in kmalu zatem je predsednik PS ponovno postal Zoran Janković.

Prve sezone slovenskega rimejka Hiše iz kart je s tem konec.

Janković se je razglasil za žrtev: “Jaz sem bil žrtev, ki naj bi preprečila drugo republiko in 50 plus." Tudi Bratuškova se lahko razglasi za žrtev – bila je pač ta, ki so jo žrtvovali za vodenje Slovenije v času negativne gospodarske rasti. Zdaj, ko se spet kaže rast, se v igro vračajo fantje. Toda v Hiši iz kart ni prostora za mučenike. Ali kot bi rekel Frank: “Mučenik hlepi le po meču, na katerega bi lahko padel.”

To, da je zmagala Hiša iz kart, pa ne čudi – Slovencem je bližja. Lahko bi se dogajala tudi v Sloveniji. Ali bolje rečeno: Slovencem je bližja prav zato, ker se že dogaja v Sloveniji. Vsak Slovenec namreč zdaj že dobro ve, da si lahko v politiki le morski pes ali pa hrana in da je boj za oblast le boj za preživetje. Vsak Slovenec zdaj že tudi dobro ve, da je prepad med politiko in ljudstvom izredno globok in da med bojem za oblast in korupcijo po drugi strani ni več nobenega prepada. Vsak Slovenec pa ve še tole: to, kar se dogaja v politiki, sicer nima več nobene zveze z realnostjo, toda prav ta irealnost politike je tudi samo državo spremenila v nekaj irealnega. Nihče ne verjame, da lahko v politiki zmaguješ le s šarmom.

Zdaj pa pojdite na rebrca. Gotovo ste že lačni.