Mit o hostlih

Grešni kotički naše družbe: pisateljica Nora Bossong je šla na »enega na hitro« v hostle v Berlinu, na Dunaju in Porurju. To je delovno poročilo o hitrem ljubezenskem življenju.

Mladinska prenočišča so anahronistični kraji iz včerajšnjega sveta, ko so se prepovedana ljubezenska dejanja morala odvijati zunaj lastnih štirih sten. Do leta 1969 je bilo varanje v Nemčiji namreč še kaznivo dejanje. Družbeni red je vključeval bistveno strožja pravila o spolnih odnosih kot danes. Seksualni korzet so odlagali le v temu namenjenih posebnih zgradbah, ki so bile arhitektonsko večinoma neprivlačne, urejene pragmatično in namenjene bivanju, ki ni bilo daljše od »enega na hitro«.

V obdobju spolne svobode skrivne in diskretne prijave v prostorih za posebna opravila, kot jih imenuje Nora Bossong, pravzaprav niso več potrebne. Kljub temu še vedno obstajajo, lahko jih poiščete na internetu in se sprehodite mimo njih v hamburški četrti St. Pauli – ali pa stopite vanje.

Bossongova, ki se je rodila 1982 v Bremnu, je doslej izdala tri romane in zbirko pesmi. Zdaj je raziskala ljubimkanje v sobah za 20 evrov. Za svojo sociološko, pa tudi literarno obarvano bistro raziskavo En na hitro (Schnelle Nummer) je poleg mladinskih hotelov v Berlinu in Porurju med drugim obiskala tudi hotel Orient na Dunaju.

Tako je odkrila grešne kotičke družbe, ki kljub portalom za zmenkarije, življenjskim skupnostim z dogovorjenim menjavanjem partnerjev in vse bolj ohlapnim omejitvam, ki jih imajo otroci v domovanju svojih staršev, še vedno niso iz mode. Na Dunaju, na primer, je ugotovila Bossongova, je v hotelu Orient med 12. in 14. uro težko dobiti sobo – ker imajo takrat uslužbenci odmor za kosilo. Dunajski hotel je baročna različica mladinskega hotela, a je tako kot skromnejše sestrske ustanove predvsem igralnica za potuhnjene in skrivajoče se odrasle. Kot poznavalka Foucaulta opozarja na igro prepovedi, ki še vedno zaznamuje našo zahodno moderno.

Vlažni robčki, ogledala in brez posteljnine

Ta igra prepovedi sploh ni več vedno diskretna, temveč včasih le še anonimna: komur po veseljaški berlinski noči z osvojenim plenom ne uspe priti do doma, ima spolni odnos v brezobličnem hotelu na Aleksandrovem trgu; to sicer ni hotel, ki bi sobe zaračunaval na uro, je pa vseeno dovolj poceni.

Po opisu razmer v prostorih za seks – standardna ponudba v njih so vlažni robčki, toaletni papir, ogledalo, nobene posteljnine – in njihovih uporabnikov, ki so redko zaljubljeni, večinoma pa dobro seznanjeni z uzancami odnosov brez obveznosti, si je Bossongova privoščila izlet v literarno zgodovino. Brez skoka čez plot ni zakonskih tragedij, ni Ane Karenine, ni Emme Bovary in Effi Briest. V meščanstvu 19. stoletja je bilo pri vsakem junaškem dejanju individualizma, kot ga je predstavljal na primer tudi skok čez plot, na kocki dobro ime, od katerega je bila odvisna sama eksistenca. Čeprav danes pri prešuštvovanju ne gre več za vse ali nič, so ostanki spodobnosti še vedno opazni – hostli pa so ostali del mestnega mozaika.

Če ne zaradi drugega, že zato, ker so hostli tudi pogosto prizorišče prostitucije. Tega, da celo spodobni hoteli, kot je dunajski Orient, ne morejo brez najstarejše obrti na svetu, ni mogoče prikriti z vzvišenimi modrostmi, kot je navedek pesnika Williama Blaka v hotelski vinski karti: »Kdor zmore krotiti svoje strasti, mu to uspeva le zato, ker so dovolj šibke, da jih je mogoče ukrotiti.« Kdor zanika, ukroti svoje strasti, bo prej ali slej trpel. To spoznanje je po svetu razširil psiholog Sigmund Freud, zato Bossongova izpostavlja povezavo med psihoanalizo in strastjo v hotelskih sobah na uro.

Ples v maskah, ki ga obiščejo tudi stari zakonski pari

Hotelske sobe na uro kot protiigralke nadjazu, varuhu spodobnosti – ali pa morda prej kot soigralke, na katere realno, dostojno življenje preloži anarhično-prepovedane radosti? Morali bi biti zelo staromodni varuhi kreposti, če bi prizorišča zunajzakonskega dogajanja označili za grešno-dekadentno zakotje. Radovednost Bossongove se ne ukvarja s tem tako ali tako razvodenelim moralnim kodeksom. Kar se tiče motivacije gostov hotelov, ki oddajajo sobe na uro, so njene ugotovitve banalne, vendar resnične: hiter seks in skrivna srečanja pripomorejo k občutku, da se živi. Nihče ni večno zaljubljen in vsi se – vsaj v mislih – skušamo iztrgati iz vsakdanjika, tako da so telesne radosti vedno dobra tolažba.

Ker k diskretnosti in čistosti včasih sodi tudi pomanjkanje dobrega okusa, Bossongova z ogorčenjem navaja odvratne izjave hotelskih gostov na ustreznih internetnih forumih, kjer si je mogoče izmenjavati izkušnje s kakovostjo in ceno posameznih prostitutk. To potem nima več zveze z dražmi morda samo zaigrane skrivnostnosti. Slednja je pogosto nujen pogoj: v nekaterih hotelih so priporočljive rezervacije pod lažnih imenom. Ples v maskah, pravi Bossongova, in tudi stari zakonski pari lastno spalnico včasih zamenjajo za razkošen apartma v kolikor toliko uglednih hotelih, kot je dunajski Orient. A kdor danes še vedno plačuje za sobo, da bi tam imel spolni odnos, se čedalje pogosteje odloči za poceni hotel.

Za vse ostalo poskrbi mentalni preobrat v seksualni moderni: počasno izumiranje hotelov, ki oddajajo na uro, je posledica upadanja pomena skoka čez plot, za katerega popolna tajnost ni več nujni pogoj.

© Der Spiegel