Škotska sreča v nesreči

Škotska je zaradi padajočih cen nafte lahko srečna, da še vedno ni samostojna, na to srečo pa so tako in drugače vplivali in bodo še poskušali vplivati tudi srečni in bogati zagovorniki in nasprotniki škotske neodvisnosti.

Škotski referendum sicer ni prinesel odcepitve Škotske, toda zagotovo je pošteno premešal politične karte. Laburisti, ki so zagovarjali obstanek Velike Britanije, so namreč po najnovejših podatkih javnomnenjskih raziskav v Škotski izgubili polovico podpore. To pomeni, da bi na naslednjih parlamentarnih volitvah od 59 sedežev, ki pripadajo škotskim poslancem, kandidati "separatističnega" SNP-ja lahko zasedli kar 55 mest. To se bo zgodilo kljub padcu cen nafte, ki bi, če bi bila Škotska danes že na poti v neodvisnost, pošteno zamajal tudi njene finance.

V kolikor bi bila Škotska namreč že neodvisna, bi ob današnjih strmoglavo padajočih cenah nafte, ki se gibljejo že okoli 60 dolarjev za sodček, lahko računali le na prihodke v višini le 1,25 milijarde funtov v letih 2016 in 2017. Do referenduma so škotski politiki računali na "običajno ceno" preko 100 dolarjev za sodček nafte in na prihodke od nafte iz severnega morja v višini okoli 6,9 milijard funtov. Nova država bi zaradi te spremembe tako že v prvem letu imela deficit v višini 6 odstotkov in ne samo 2,1 odstotka bruto družbenega proizvoda. To bi zelo ogrozilo tudi javne izdatke, saj naj bi prav iz tega vira Škotska financirala velik del svojega javnega šolstva, zdravstva in drugih javnih ustanov in uslug. Da Škotska (še) ni neodvisna, je zato v tem trenutku tudi iz perspektive zagovornikov neodvisnosti "sreča v nesreči".

To je tudi dober dokaz, kako savdijsko-ameriški dogovor, ki je najverjetneje eden od temeljnih razlogov za padec cen nafte, ob tem, da je usmerjen zoper Rusijo, Iran in Venezuelo, izbira svoje žrtve tudi med ameriškimi zavezniki. Škotsko in uporniški ukrajinsko-ruski Doneck tako ne povezujeta samo dve zelo podobni zastavi in isti svetnik, pač pa tudi zelo podobne težave z nafto. Kljub temu pa Škotska SNP v primeru, če bi se Velika Britanija odločila za izstop iz EU, že napoveduje nov referendum, do katerega bi lahko prišlo že v nekaj letih. Toliko o najpomembnejšem referendumu, ki naj bi odločil usodo države enkrat in za vselej v celotni "generaciji".

Če bi škotski nacionalisti v tem primeru imeli več sreče, kot so je imeli na zadnjem referendumu, bomo šele videli, toda nikakršnega dvoma ni, da bi tehtnico v njihovo korist lahko nagnila tudi sreča, ki je v preteklosti že obsijala Chrisa in Colin Weir z njunim zadetkom Eurojackpota v višini preko 161 milijonov funtov oziroma 185 milijonov evrov. Kot kažejo zadnji podatki, sta oba srečneža za najpomembnejšo in največjo škotsko stranko, Škotsko nacionalno stranko SNP, darovala skupaj 3 milijone funtov, za kampanjo o neodvisnosti pa skupaj 3,5 milijone funtov. Zadnji milijon sta vplačala ob samem zaključku kampanje, za katero so bili v SNP prepričani, da jo bodo dobili, čeprav je bil na koncu rezultat 55 glasov "proti" in 45 odstotkov "za" osamosvojitev Škotske od Velike Britanije.

Kmalu po tem svojem zgodovinskem zadetku na loteriji je Colin dobil pismo Alexa Salmonda, tedanjega predsednika SNP. Salmond je Colinu, ki ga je poznal kot pristaša neodvisnosti Škotske, najprej čestital, potem pa ga je spomnil, da sta nekoč sodelovala pri izdelavi političnega spota. Salmond je zapisal, da je slišal "fantastično novico, da je Škot zadel Eurojackpot" in da se sprašuje, "ali je to bil isti Colin Weir, ki je pomagal izdelati politični spot za mladega partijskega aktivista pred tolikimi leti." Colin je potrdil, da je to bil res on in SNP je kmalu dobil velike donacije. Vendarle so vplivni posamezniki donirali tudi drugi strani. Pisateljica J.K. Rowling, avtorica znamenitega "Harrya Poterrja" je podarila približno enako velike vsote kot zakonca Weir, vendar za nasproten namen - za uspeh kampanje, ki si je prizadevala, da bi Velika Britanija ostala enotna država.

Podatke o finančnih prispevkih obeh novih, neodvisnosti naklonjenih bogatašev, so britanski konservativci že uporabili za kritike, češ da se sedaj vidi, da financiranje škotske neodvisnosti ni bilo izpeljano predvsem s strani prispevkov navadnih ljudi, pač pa, da so največ prispevali bogataši. Vseeno so na podoben način denar zbirale tudi druge stranke. Konservativci so zbrali 6,7 milijona funtov, laburisti 3,2 milijone, liberalni demokrati pa skoraj 2,8 milijona funtov. Pri tem pa se prav SNP lahko pohvali z največjo popularno podporo, saj ima že več kot 84 000 članov.

V zgodbi o škotski neodvisnosti je zato veliko naključij, pa tudi sreče in nesreče. Škotska je zaradi padajočih cen nafte po eni strani imela še srečo, da še vedno ni neodvisna, po drugi strani pa je imela tudi Velika Britanija srečo, da srečni posamezniki, ki so donirali za neodvisno Škotsko, niso uspeli prevesiti tehtnice v svoj prid, saj so tudi na drugi strani prispevali enako bogati posamezniki. Toda če se bo vlada Davida Camerona res odločila, da voljo ljudstva že kmalu preizkusi na referendumu o izstopu iz EU, potem je zelo verjetno, da se bo zgodba o škotski sreči in nesreči znova vrnila na svoj začetek in bomo priče novemu referendumu o neodvisnosti Škotske. Tudi takrat škotske neodvisnosti ne bosta odločilno krojila ne sreča, ne (laburistični) frak in ne (konservativni?) talar, temveč si bo škotski narod znova pisal sodbo - sam.