Intervju: Dr. Peter Jambrek

V zadnjem intervjuju sociolog, dr. Peter Jambrek, pravi, da premočna država duši civilno družbo in gospodarstvo. Po njegovem »bi se moralo v Sloveniji vzpostaviti normalno zahodnoevropsko stanje, ko država s preobsežnim aparatom ne duši svobodne javne in zasebne proizvodnje.« Ob tem intervjuvanec dodaja, da je zanj »pomemben empirični podatek, kje je Slovenija«. In kje je?

Velikost sredstev za socialno zaščito, izraženo kot odstotek BDP, ostaja vseskozi evropsko podpovprečen in to s trendom zmanjševanja, kar je neodvisno od konjunkture ali recesije v gospodarstvu. Kajti indeks realne rasti sredstev za socialno zaščito je občutno manjši od indeksa realne rasti BDP v vseh letih merjenja. Medtem ko se delež revnih povečuje, ostaja delež zaposlenih na področju socialnega varstva v Sloveniji trikrat manjši od evropskega povprečja, podobno velja tudi za javni sektor v celoti, ki je občutno manjši od evropskega; pri nas je v celotnem javnem sektorju zaposlenih le 18,6 % ljudi, evropsko povprečje pa znaša 23,5 %, medtem ko je v skandinavskih državah ta delež velik čez 30 %. Kljub temu smo prav v času krize pri nas še bolj skrčili javni sektor kot pa to velja za evropsko povprečje, kjer se je delež socialne zaščite glede na BDP okrepil najbolj v kriznih letih, od 2009 dalje. Leta 2007, torej pred sedanjo krizo in v času našega največjega ekonomskega razcveta, smo za socialno zaščito v Sloveniji namenili 15,5 % BDP, medtem ko so istega leta evropske države za isti namen porabile 18,3 % svojega BDP. Enako velja celo za socialne transferje v naravi, tudi po njihovem deležu v BDP smo pod evropskim povprečjem. Evropska statistika opozarja, da se ta kazalec (pomoč v naravi) ujema s splošno podhranjenostjo nacionalnih socialnih sistemov, bolj ko so skromni, manjši je tudi delež pomoči v naravi in obratno (Social Europe 2014). In odnos do kapitala? Tu si naša država sistematično prizadeva – gre za enega od redkih ciljev, ki jih uresničuje konstantno in dosledno, - da pri višini obdavčitve kapitala tako rekoč ostajamo na evropskem dnu: leta 2007 smo kapital obdavčili v višini skromnih 5,3 % BDP, medtem ko je v Evropi povprečna obdavčitev kapitala v višini 9,4 % BDP.

Podhranjenost socialnega sektorja je razvidna tudi navznoter stroškovne strukture, ko skupna sredstva za socialno zaščito in zdravstvo merimo v odstotnem deležu od celote državnih izdatkov; ta delež je pod povprečjem EU-17 in pod povprečjem evro držav, za razliko od državnih sredstev za gospodarstvo, kjer smo občutno nad povprečjem EU-17 kot tudi nad povprečjem evro držav in sicer kar za tri odstotke (Freysson, Wahrig 2013; Eurostat). Kdo v takšnem – podhranjenem - kontekstu nosi večje breme socialne države? Pri nas predstavljajo največji vir financiranja socialnih prispevkov sami zaposleni (26,8 % virov), najmanjši vir pa delodajalci (19,9 %), medtem ko je za Evropo značilna obratna porazdelitev socialnih bremen, delodajalci 36,1 % in zaposleni 20,1 %.

Posledice: iz evropske primerjave nacionalnih sistemov socialne zaščite (narejene še v času pred sedanjo gospodarsko krizo, gl.: Frazer, Marlier 2009) sledi, da slovenski socialni sistem nikakor ne spada med dobro razvite, kar je bil glavni očitek naši državi že pred vstopom v EU. Slovenski sistem uporabnikom nudi premajhno stopnjo socialne varnosti, manjšo celo od nekaterih bivših socialističnih držav, kot so Češka, Madžarska, Romunija in Slovaška. V skupni klasifikaciji – kjer se križa razvitost celotnega nacionalnega socialnega sistema z učinki, ki jih ta proizvaja v zvezi s preprečevanjem revščine – je Slovenija med sedmimi kategorijami šele v predzadnji kategoriji, skupaj z Bolgarijo, Estonijo, Grčijo, Italijo, Litvo, Poljsko in Portugalsko (za to kategorijo je samo še najslabša, v kateri je zgolj Latvija). Poanta: razmejitev med debelo, vitko in anorektično državo ni v zvezi s konjunkturno-recesijskimi nihanji v gospodarstvu niti z bančno-tajkunskimi baloni. Gre za logiko osamosvojiteljev. Dobili smo, kar so hoteli.