Priselijo se lahko le tisti, ki zberejo največ točk

Črno-rdeča koalicija nemške kanclerke Angele Merkel razmišlja, da bi uvedla enak sistem za priseljevanje, kot ga ima Kanada. Predsednica vlade dežele Saške Annegret Kramp-Karrenbauer, ki je članica desnosredinske stranke CDU, razlaga, da je Nemčija država priseljevanja, zato potrebuje natančne postopke za ravnanje z begunci, pa tudi za priseljevanje kvalificiranih delavcev. V tem smislu je treba preveriti obstoječe predpise in njih bolje uskladiti med seboj.

Thomas Oppermann, vodja frakcije levosredinske SPD, se z njo strinja, zato bo njegova SPD začela s CDU pogovore o zakonu o priseljevanju. V prihodnje bo Nemcem po njegovi oceni manjkalo več sto tisoč delavcev na leto, če ne bo priseljevanja. Nemška gospodarska podjetja in ekonomisti od politike zakon o priseljevanju zahtevajo že nekaj časa. Njihov zgled je Kanada, kamor so se najprej priseljevali predvsem kvalificirani Evropejci, zdaj pa ima večina priseljencev azijske korenine. Po neuradnih podatkih je med njimi največ Kitajcev, Indijcev, Pakistancev in Filipincev. Danes je vsak peti od 35 milijonov Kanadčanov rojen v tujini.

Kanada ima s svojim sistemom točk bolj transparentno ureditev priseljevanja kot druge države, pravi izvedenec za trg dela Klaus Zimmermann. Kandidate za priselitev izberejo na podlagi določenih dejavnikov, kot so starost, izobrazba, znanje jezika. Kdor ima deficitarni poklic, dobi dodatne točke. Kdor zbere določeno število točk, nima kazenske kartoteke, nima denarnih težav ali ni hudo bolan, se lahko priseli v Kanado. Med Slovenci, ki se odločijo preseliti v tujino, je Nemčija po podatkih državnega statističnega urada med najbolj priljubljenimi državami, kar nekaj pa jih je v zadnjih letih odšlo tudi v Kanado.

V Švici, kjer je večina volivcev na referendumu februarja lani glasovala za uresničitev pobude o omejitvi množičnega priseljevanja,  največja gospodarska združenja predlagajo uvedbo modela, ki temelji na treh stebrih. Politika in gospodarstvo sta razumela, da prebivalstvo želi občutno zmanjšanje priseljevanja, pravi Heinz Karrer, predsednik krovnega gospodarskega združenja Economiesuisse. Hkrati pa jasna zavrnitev pobude Ecopop novembra lani po njegovih besedah kaže, da si volivci ne želijo »ozkega steznika«, ki bi gospodarstvu jemal zrak. Uvedba togih kvot ali ukinitev dvostranskih sporazumov z EU zato ne pride v poštev.

Prvi steber modela za priseljevanje, ki ga predlaga švicarsko gospodarstvo, je uvedba zaščitne klavzule. Parlament bi moral določiti mejo za priseljevanje, ki bi jo sproti prilagajali. Ko bi bila dosežena, bi za priseljevanje delovne sile določili kontingente. Hans Hess, predsednik združenja strojne, elektro, kovinske in sorodne tehnološke industrije Swissmem, je prepričan, da bi na tej podlagi Švica lahko ohranila dvostranske sporazume z EU.

Drugi steber modela se nanaša na podjetja. Valentin Vogt, predsednik švicarskega združenja delodajalcev, načeloma želi ohraniti prožno politiko priseljevanja, hkrati pa naj bi podjetja z izrabo domačih možnosti bistveno pripomogla k zmanjšanju povpraševanja po tuji delovni sili. Tretji steber se nanaša na državo, saj je javni sektor pomemben delodajalec. Konec leta 2013 je zaposloval 1,04 ljudi, kar je 40 odstotkov več kot v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Število vseh zaposlenih v Švici se je v enakem obdobju povečalo samo za 17 odstotkov. Zato je država odgovorna za velik del priseljencev, opozarjajo predstavniki gospodarskih združenj. Gottlieb A. Keller, predsednik združenja Scienceindustries, pravi, da bi država k zmanjšanju problema s priseljevanjem lahko pripomogla z ukinitvijo rasti števila svojih delovnih mest. Država naj bi nova delovna mesta odpirala samo še na področjih, ki služijo izobraževanju ali zagotavljajo »produktivnost«. To bi moralo veljati tudi za kantone in občine.

Po podatkih državnega sekretariata za gospodarstvo se je od novembra 2013 do oktobra 2014 v Švico priselilo 76.500 oseb, od tega 56.100 iz EU oziroma članic EFTA.

Po podatkih OECD ima med industrijskimi državami najvišji delež državljanov, ki so bili rojeni v tujini Luksemburg (43 odstotkov). Sledi mu z 28 odstotki Švica, v Avstriji je ta delež 16 odstotkov, Nemčija je s 13 odstotki v tujini rojenih državljanov na šestem mestu.