Evropski beg možganov

Nekateri najnovejši podatki kažejo, da so Španija, Grčija, Italija in še nekatere druge države v Evropi precej prizadete tudi zaradi odtekanja šolanih kadrov v države severne Evrope, predvsem v Nemčijo in Veliko Britanijo. Najbolj popularen cilj španskih izobražencev ostaja Velika Britanija, kamor je s trebuhom za kruhom odšlo 55 odstotkov predvsem mladih in univerzitetno izobraženih.

Še leta 2013 je španska ministrica za zaposlovanje Fatima Bañez odhode mladih strokovnjakov označevala kot uresničevanje pravice do "zunanje mobilnosti" in kot nekaj, kar za državo ni pomembno. Vendar pa je španska raziskovalka v odprtem pismu, ki ga je naslovila na špansko vlado, nedavno opozorila na velike razsežnosti tega pojava. "Prosim, obvestite Špansko agencijo za znanost in tehnologijo, da znanost, s katero se ukvarjam, ne bo več španska, pač pa se bom z njo ukvarjal navkljub Španiji," je zapisala raziskovalka. Evropski statistični podatki namreč dokazujejo, da je bila Španija huje prizadeta z odhodom kadrov, kot se je ocenjevalo doslej. V Španiji je od leta 2003 pa do leta 2014 le 6558 tujih delavcev zaprosilo za delo v sektorjih izobraževanja, medicine, bolniške oskrbe ali prava. Okoli 84 odstotkov teh prošenj je bilo sprejetih. Strokovnjaki so večinoma prišli iz Nemčije in Italije. Skupaj je torej v Španiji dobilo delo 5508 strokovnjakov iz drugih evropskih držav. Toda istočasno je 18,408 španskih strokovnjakov zaprosilo za priznanje svojih kvalifikacij v drugih evropskih državah. To pomeni negativno bilanco oziroma "odtekanje možganov" v višini 12.940 strokovnjakov. To je več, kot v katerikoli drugi državi zahodne Evrope. Več kadrov so izgubile samo še Poljska, Romunija in Grčija.

Iz Španije so si po podatkih Eurostata delo v tujini poiskali predvsem učitelji, medicinske sestre in zdravniki. Ob Veliki Britaniji, ki jih je sprejela 55 odstotkov, se jih je okoli 10 odstotkov odločilo tudi za delo v Nemčiji. V Veliko Britanijo je odšlo 6202 učiteljev na srednjih šolah, 2151 medicinskih sester ter 887 zdravnikov. Ob tem je, po podatkih nemškega statističnega urada Destatis, 36.511 Špancev zapustilo svojo državo in se leta 2013 preselilo v Nemčijo. Isto leto je 51.000 Špancev, večinoma starih manj kot 34 let zapustilo domovino in se prijavilo v britansko socialno zavarovanje.

Tudi zato se, od Aten do Washingtona, skorajda vsi politiki in najpomembnejši ekonomisti, ki se sicer ne strinjajo o marsičem, strinjajo vsaj o enem – da Nemčija in njena predsednica vlade Angela Merkel vodita napačno gospodarsko politiko. Kajti medtem ko nekatere države zgubljajo svojo konkurenčnost in kvalificirano delovno silo, se lahko Nemčija pohvali s stalnim dotokom kadrov, ki jih njeno gospodarstvo zelo potrebuje in stalno, čeprav majhno rastjo gospodarstva ter najnižjo nezaposlenostjo v zadnjih dveh desetletjih.

Nemška napačna politika je danes zelo očitna – to je zahteva, da države, kot je Grčija, istočasno naredijo strukturne spremembe ter hkrati še zategnejo pas pri izdatkih in posojilih. In žal se je tudi "uradna" Slovenija v znani in zelo "biciklistični" pozi (klanjaj se močnejšim, torej Nemčiji, pritiskaj na šibkejše, torej Grčijo) z izjavami ministra Mramorja o nesprejemljivosti grških zahtev v tem zgodovinskem spopadu o prihodnosti Evrope znova postavila na napačno stran. Namesto da bi Slovenija pokazala razumevanje za Grčijo in solidarnost z njo se je državna politika kratkovidno postavila na stališče nemške politike - prav tiste, ki škodi tudi Sloveniji in vsem državam "evropske periferije". Minister Mramor je seveda upravičeno jezen, toda jezen bi moral biti na nemško politiko, ki je že dosegla poplačilo vseh svojih posojil, hkrati pa vztraja na "zdravilu" za Grčijo, ki ne omogoča rasti in s tem poplačila dolgov drugim državam, na primer Sloveniji.

Druga nemška napaka je notranja: glede na nizke obrestne mere bi bil sedaj pravi čas za investicije, ki bi pognale gospodarstvo ne samo v Nemčiji, pač pa v celotnem območju evra, piše Business insider. S tem bi bilo rešeno tudi vprašanje velikih finančnih presežkov Nemčije, ki so leta 2014 presegli raven 220 milijard evrov, več kot 7 odstotkov nemškega bruto družbenega proizvoda. Toda Nemčija pod taktirko nemške kanclerke ubira popolnoma drugačno pot: zvezne in investicije posameznih nemških dežel so od časov sedemdesetih let, ko so dosegale šest odstotkov bruto družbenega proizvoda, do danes padle na vsega dva odstotka BDP.

Ob tem je v Nemčiji po podatkih nemškega Marshallovega fonda 40 odstotkov nemških mostov v "kritičnem stanju", obseg nemškega strojnega parka pa se v Nemčiji ni povečal že od leta 2008. Markus Kerber, direktor nemške zveze industrialcev je prepričan, da je potrebna "dolgoročna investicijska ofenziva." Vendar podjetja v Nemčiji investirajo samo od 17 do 19 odstotkov prihodkov. Razlog za to je po oceni Michael Hütherja iz Kolnskega inštituta "negotovost in živčnost zaradi prihodnosti." To negotovost še dodatno poglabljata krizi zaradi Grčije in Ukrajine. Prva je rezultat napačne evropske gospodarske, druga pa napačne evropske zunanje politike.

Nemčija bi kljub temu lahko naredila več tako zase in za območje evra. Gustav Horn, vodja Inštituta za makroekonomiko opozarja, da bi samo 1 odstotek več investicij v območju evra prinesel povečanje bruto družbenega proizvoda v višini 1,6 BDP. Toda to Nemčiji preprečuje tudi njena "davčna zavora", ki zahteva uravnotežene proračune zveznih dežel do leta 2020 in zveznega proračuna do leta 2016. Če bi bilo teh zavor manj, bi tudi v državah južne in srednje Evrope, od Slovenije do Španije bilo manj mladih, ki bi zapuščali svoje države zaradi pomanjkanja dela in brezperspektivnosti.