Neuspešna blokada Jemna

Zračni napadi na Jemen in pomorska blokada države – to naj bi bili magični orodji, s katerima želi Savdska Arabija ob podpori ZDA doseči spremembo stanja v tej revni, toda strateško pomembni bližnjevzhodni državi. Toda vse kaže, da ima ta strategija nekaj resnih napak. To so očitno ugotovili tudi v Savdski Arabiji, kjer so pred dnevi celo razglasili konec neuspešnih zračnih napadov, v katerih je doslej umrlo že na stotine civilistov, nato pa z njimi, ob očitnem pomanjkanju boljših idej za izhod iz neuspešne intervencije - znova nadaljevali.

Da je ta politika neuspešna, pravi tudi Gareth Porter v Middle East Eye, ki opozarja, da je zoževanje problema v Jemnu na spopad med »šiitskimi« Hutiji in sunitskimi skupinami, ki so bliže Savdski Arabiji (in Al Kaidi), preveč preprosto in netočno. To velja tudi za ocene, da je za uspeh Hutijev, ki so uspeli zrušiti dosedanjo oblast v državi, odgovoren predvsem Iran s svojo vojaško podporo. »Hutiji so svojo vojaško silo zgradili iz dobesedno nič do 100.000 mož s serijo šestih vojn z vladnimi silami Jemna. V tem procesu pa niso postali samo veliko bolje pripravljeni, pač pa so od jemenske vojske na črnem trgu pridobili tudi velike količine orožja. Poročilo OZN z začetka letošnjega leta kaže, da se v Jemnu nahaja od 40 do 60 milijonov kosov orožja. Hutiji pa so ob tem od leta 2004 do leta 2009 imeli tudi stalen dotok modernega orožja neposredno s strani koruptivnih jemenskih poveljnikov. V svoji zavzetosti, da pišejo v skladu z oceno, da v Jemnu poteka posredna vojna in navajanju iranske oskrbe z orožjem Hutijem, mediji ignorirajo dejstvo, da so Hutiji zgodaj leta 2014 oblikovali zavezništvo z veliko večjim virom orožja: nekdanjim predsednikom Ali Abdulahom Salehom. Prav to zavezništvo je omogočilo vzpon Hutijev na oblast lanskega septembra, ne pa njihove zveze z Iranom. Ko je bil Saleh prisiljen, da leta 2012 odstopi, naj bi vlada reorganizirala vojsko, Salehov sin Ali Saleh pa je bil odstavljen kot poveljnik republikanske garde. Toda kljub temu je Saleh imel še naprej nadzor nad vojsko s pomočjo svojih zaveznikov na večini poveljniških položajev. Ko so Hutiji v Sani lanskega septembra napredovali, je bilo vse pazljivo zrežirano s strani Saleha. Hutiji so lahko brez boja zasedli jemenske vojašnice eno za drugo in zlahka vstopili v jemensko glavno mesto. V tem procesu so Hutiji pridobili nov plen, ki so jim ga v zadnjih osmih letih pomagale zbrati ZDA. V skladu z dokumenti Pentagona, ki jih je Joseph Trevithick na podlagi zakona o svobodi informiranja pridobil od ministrstva za obrambo, je ameriško obrambno ministrstvo od leta 2006 naprej jemenski vojski v okviru »vojne proti terorizmu« dalo za okoli 500 milijonov dolarjev vredne opreme. To vključuje novo ameriško orožje, vključno z v Rusiji narejenimi helikopterji, več kot 100 »humvejev« z najsodobnejšo oklepno zaščito, več kot 100 tovornjakov, raketne metalce, moderna komunikacijska sredstva, opremo za nočno gledanje in na milijone kosov streliva.

Prav zato »blokada Jemna« ne more vplivati na konec vojne. Kljub temu pa so iranski voditelji, ki podpirajo Hutije, v precepu, ker so vsak dan soočeni s svojo nemočjo, da vsaj v manjši meri pomagajo svojim zaveznikom v Jemnu, ki so tarče napadov Savdske Arabije. Hasan Firouzabadi, načelnik iranskega generalštaba, naj bi že zahteval »ostro kaznovanje« savdske vojske. Naslednji zaplet se je zgodil potem, ko sta dve vojaški ladji, oboroženi z raketami dometa okoli 360 kilometrov, spremljali iransko tovorno ladjo na poti v jemensko pristanišče pod nadzorom Hutijev. Kmalu se je moral konvoj vrniti, saj so ZDA v regijo poslale letalonosilko Theodor Roosevelt in raketno križarko Normandija.

Istega dne je skupina iranskih patruljnih ladij blokirala ladjo Maersk Tigris, ki pluje pod zastavo Maršalovih otokov ter s streli preko premca ladje prisilila posadko, da odpluje v iransko luko. Uradni razlog za zaustavitev naj bi bila kršitev ozemeljskih voda Irana. Ladja res ni bila ameriška, kot je napačno poročala katarska »Al Arabija«, na njej tudi ni bilo Američanov, pač pa »le« državljani iz držav vzhodne Evrope in Azije, toda po pogodbi ZDA in Maršalovih otokov so ZDA mednarodnopravno odgovorne za varnost Maršalskih otokov in prav tako ladij pod njihovo zastavo. Vse to odpira možnost, da niti uspešna pogajanja skupine 5+1 z Iranom najverjetneje ne bodo preprečila novih zaostritev med Savdsko Arabijo in Iranom. Še več, nekateri analitiki ocenjujejo, da bi prav zmanjšanje pritiska na Iran lahko privedlo do še večje eskalacije na Bližnjem vzhodu, kjer si Iran pridržuje pravico, da v primeru ogroženosti blokira Hormuško ožino, preko katere poteka 30 odstotkov svetovne trgovine z nafto. V tem primeru bi se zagotovo odzvale tudi ZDA, kljub temu pa ima Iran precej možnosti, da aktivno onemogoči plovbo po tem delu morja, ne zgolj s hitrimi patruljnimi čolni in raketami, pač pa tudi z minami, katerih odstranjevanje bi lahko trajalo mesece, če ne celo leta.

Čeprav je sama Hormuška ožina sicer del ozemeljskih voda Omana, pa plovne poti znotraj ožine potekajo tudi preko iranskih ozemeljskih voda. Iranski general Jafari je celo posvaril »vse sovražnike, da naj ne naredijo strateške napake zoper islamski revolucionarni režim«, pozval k zrušenju savdske monarhije in vsem napadalcem zagrozil s »popolnim uničenjem«. Zračna in pomorska blokada Jemna zato ne bo poskrbela za konec vojne v Jemnu, ima pa velik potencial, da postane dobra podlaga za pravi spopad med Savdsko Arabijo in Iranom. Tako kot zmeraj pa bo na koncu rešitev potrebno najti v pogajanjih, predvsem seveda med številnimi sprtimi stranmi v samem Jemnu.