Tajni korporacijski prevzem

Sporazumi o prosti trgovini so dejansko nadzorovani trgovinski sporazumi, ki so ukrojeni v skladu z interesi korporacij. Danes tovrstne sporazume večinoma imenujejo »partnerstva«. Tudi prostotrgovinski sporazum, o katerem se EU pogaja z ZDA, se imenuje Čezatlantsko partnerstvo o trgovini in naložbah (TTIP). Ameriški Nobelovec za ekonomijo Joseph Stiglitz v Project Syndicate piše, da to niso sporazumi enakopravnih, saj ZDA učinkovito diktirajo pogoje. Na srečo postajajo ameriški »partnerji« vse bolj odporni.

Ni težko ugotoviti zakaj, kajti ti sporazumi obsegajo veliko več kot zgolj trgovino, upravljanje investicij in intelektualne lastnine, saj uvajajo bistvene spremembe v pravni, pravosodni in zakonodajni okvir držav, pri čemer ne upoštevajo odgovornosti, ki jo izvajajo demokratične institucije.

Najbrž najbolj neprijetni in nepošten del teh sporazumov so določbe o zaščiti investicij, opozarja Stiglitz. Seveda je investitorje treba zaščititi pred tveganjem, da bi jim brezobzirne vlade odvzele premoženje, a to ni bistvo določb o zaščiti investicij v sporazumih o partnerstvih. V zadnjih desetletjih je bilo zelo malo razlastitev, investitorji, ki se hočejo zaščititi pred odvzemom premoženja, si lahko kupijo zavarovanje pri Multilateralni agenciji za zavarovanje investicij (MIGA) v okviru Svetovne banke, podobna zavarovanja svojim podjetjem ponujajo ZDA in druge države.

Joseph Stiglitz razlaga, da na podlagi določb o zaščiti investicij podjetja lahko tožijo vlade za popolno plačilo odškodnine za vsako zmanjšanje njihovega dobička, ki ga pričakujejo v prihodnosti, zaradi sprememb zakonodaje. To ni zgolj teorija, saj tobačni gigant Philip Morris že toži Urugvaj in Avstralijo zaradi opozoril o škodljivosti kajenja na škatlicah cigaret. Obe državi sta poleg opozoril v besedilni obliki dodali še fotografije, kar je predvideno tudi v evropski tobačni direktivi, ki je bila sprejeta lani in velja tudi v Sloveniji.

Tako kot Philip Morris toži vladi Urugvaja in Avstralije, ker mu s svarili ne dovolita ubiti še več ljudi, utegnejo v prihodnje vlade tožiti tudi korporacije, ki v proizvodnji uporabljajo azbest, vlade prav tako lahko pričakujejo takšne tožbe korporacij po sprejetju ostrejših predpisov za omejevanje izpustov toplogrednih plinov.

Dragi odvetniki, ki si jih lahko privoščijo korporacije, bodo zagotovo premagali slabše plačane odvetnike vlad, ki se bodo zavzemali za zaščito javnega interesa. Še slabše je, da lahko korporacije v drugih državah, ki so članice sporazuma, ustanavljajo podružnice, prek katerih lahko investirajo nazaj domov, potem tožijo in si tako zagotovijo nov kanal za blokiranje zakonov.

Pravila in zakonodaja določajo, v kakšnem gospodarstvu in družbi ljudje živijo. Zato je vprašanje, ali dopustiti bogatim korporacijam, da uporabljajo določbe, skrite v tako imenovanih trgovinskih sporazumih, da nam diktirajo kako bomo živeli v 21. stoletju. Joseph Stiglitz upa, da bodo državljani v ZDA, Evropi in na Pacifiku rekli odločno ne.

V evropskem parlamentu se je pri odločanju o stališču glede TTIP prav zaradi določb o zaščiti investicij prejšnji teden že zapletlo. V imenu EU se o TTIP z ZDA pogaja Evropska komisija. Evropski parlament je prejšnji teden nameraval potrditi svoja stališča, ki naj bi jih pogajalci komisije upoštevali pri pogajanjih. Čeprav se parlament o svojih stališčih ni mogel zediniti, se Evropska komisija o TTIP lahko neovirano pogaja naprej, a parlamenta kljub temu ne bo mogla obiti. Od leta 2009, odkar velja Lizbonska pogodba, Evropski parlament namreč dokončno potrdi ali zavrne mednarodne sporazume EU. Leta 2012 so evropski poslanci recimo že zavrnili mednarodni sporazum za boj proti ponarejanju (ACTA). O potrditvi ali zavrnitvi TTIP naj bi odločali še parlamenti vseh 28 držav članic EU, torej tudi poslanci državnega zbora.