Potemkinove prenove

Zgodba govori, da je ruski guverner G. A. Potemkin na opustošenih ozemljih polotoka Krim, ki jih je osvojil, dal med obiskom carice Katarine Velike postaviti kulise vasi, da bi s tem v njenih očeh dvignil pomen svoje zmage. Potemkinova kariera se je za tem bojda strmo vzpenjala in zgodba o njegovih vaseh se je trdno zasidrala v evropski kulturi vse do današnjih dni, četudi si zgodovinarji še zdaleč niso enotni o njeni istovetnosti.

Podobno in vsekakor resnično zgodbo pa imajo vsaj naši zgodovinarji ves čas tik pred očmi: dogaja se v današnjem času, v Sloveniji, vsem na očem. Imenuje se energetska sanacija objektov. Energetska sanacija, kot jo razumemo pri nas, pomeni dodajanje nove izolacije na vrh obstoječe fasade starega objekta. V nekaterih primerih zamenjajo tudi okna in ograje balkonov. Navzven stavba postane kot nova, znotraj ostaja vse staro in dotrajano.

Energetska sanacija se izvaja z dobrimi nameni in izvira iz težnje po ustvarjanju trajnostne in energetsko varčne družbe z nizkim ogljičnim odtisom. Glede tega obstaja skoraj nacionalni konsenz, ki nekako postavlja na laž tarnanje politikov, da se Slovenci ne znamo več poenotiti – seveda se znamo, le nameni morajo biti iskreno pozitivni. Ljudje so se množično odzvali na spodbude po energetskih sanacijah stavb – ne glede na to, ali živijo v hišah ali blokih, v mestih ali vaseh, ne glede na to, ali stavbe prenavljajo zase ali pa za prihodnje rodove. Energetske sanacije so resda subvencionirane iz državnih skladov in večinoma se tudi izvajajo na podlagi izračunov o vrnitvi vloženih sredstev, a vendar lahko trdimo, da se ljudje večinoma odločajo zanje predvsem iz resnične želje narediti stvari dobro in prav.

Ob vseh vzponih in padcih tajkunskih gradbenih baronov so energetske sanacije v zadnjih nekaj letih dejansko ena bolj pozitivnih zgodb gradbeništva pri nas. Žal imajo tudi svojo negativno plat – prenove fasad se dogajajo brez premisleka, na hitro in na pamet, predvsem pa brez analize (vseh) dejanskih problemov stavb, ki jih prenavljajo. Ti pa še zdaleč niso zgolj prevelike položnice za ogrevanje. Strnimo posledice preslabo načrtovanih sanacij v tri točke.

Nestrokovne izvedbe

Najprej, sanacije se prepogosto izvajajo nestrokovno. Pomanjkljivosti počasi postajajo splošno znane. Kjer ni vključenega preprečevanja toplotnih mostov, se na notranji strani fasadnih sten z leti pojavi plesen. Sanacije, ki se izvajajo z najcenejšim materialom, stiroporom, zaprejo stavbo, ki bi sicer ’dihala’ skozi fasadne stene. Prostori postanejo vlažni in zatohli, torej nezdravi. K temu dodatno pripomore še menjava starih lesenih oken z novimi plastičnimi, ki popolnoma tesnijo – ob tem se dodatno prezračevanje uredi le izjemoma. Energetska sanacija zmanjša stroške ogrevanja, a če je izvedena nestrokovno, prinaša kup novih nevšečnosti. Kar prihranimo pri ogrevanju, izgubimo pri lastnem zdravju!

Za nestrokovno izvedene prenove je napak kriviti izvajalce – ti imajo dovolj znanja, da poznajo tako težave kot tudi rešitve zanje. Recimo za preprečitev toplotnega mostu prek talne plošče balkona. Vendar te rešitve niso poceni in običajno investitorji zgolj zamahnejo z roko: »Ah, tega pa ne bomo.« Gledano širše pa so nestrokovno izvedene prenove neposredna posledica zakonodaje, ki za energetske sanacije ne zahteva, da bi projekt izdelala strokovno usposobljena oseba, ter Eko sklada, ki projekta ne zahteva niti za podelitev državne subvencije. Tudi za nestrokovno načrtovano prenovo boste brez težav dobili nepovratna sredstva!

Zakrivanje težav

Naslednja težava energetskih sanacij je, da prenovljene fasade zakrivajo vse preostale probleme, ki jih stavba ima. Najočitneje je pri tem zakrivanje konstrukcijskih razpok na nosilnih fasadnih stenah. Problem je z novo fasadno oblogo skrit, ne pa tudi rešen. Novo stanje pa je celo še nevarnejše od starega, saj ni več mogoče opazovati, ali so razpoke razmeroma stabilne ali pa se s časom povečujejo. Izvajalci sicer imajo navodila, da se razpoke konstrukcijsko sanirajo, a spet smo pri odločitvah investitorjev, ki za takšno sanacijo običajno pač nimajo sredstev.

Tukaj smo že zelo blizu krilatici, ki jo v političnih razpravah vsakokratna opozicija tako rada uporablja pri kritiki vsakokratne oblasti. Vsaj enkrat na mesec lahko slišimo mnenje, da neki ukrep ne popravlja temeljev (družbene) stavbe, ampak zgolj njeno fasado – znotraj pa da stavba ostaja enako ’gnila’ še naprej. Vsi razpravljavci takoj vedo, kaj želi govorec povedati: ukrep ne rešuje bistva problema, ampak uvaja zgolj kozmetične popravke. Le tega očitno ne ve nihče, da se sanacije pravih (ne družbenih) stavb dejansko izvajajo točno tako.

Potresna ogroženost ni zgolj veliko bolj realna, kot si ljudje večinoma predstavljajo, ampak se tiče tudi veliko večjega števila ljudi. Približno četrt milijona Slovencev živi v blokih in podobnih stavbah, grajenih v času pred letom 1963, ko protipotresna gradnja še ni bila predpisana. Že malo močnejše tresenje tal bi sprožilo pravo socialno bombo (po raziskavi iz leta 2009 bi bilo samo v Ljubljani poškodovanih približno 28.000 stavb), resen potres pa celo humanitarno katastrofo. A kljub temu, da gre tako rekoč za temo nacionalne varnosti, o protipotresnih prenovah v javnih razpravah skoraj ni govora, zanje ni subvencij, fasade po vsej deželi so nove, konstrukcije stavb ostajajo neprimerne še naprej.

Energetska sanacija zmanjša stroške ogrevanja, a če je izvedena nestrokovno, prinaša kup novih nevšečnosti. Kar prihranimo pri ogrevanju, izgubimo pri lastnem zdravju!

Izgubljene priložnosti

In končno, prenova objekta, ki obsega zgolj energetsko sanacijo, pomeni izgubljeno priložnost za vse druge oblike prenov. Funkcionalno in prostorsko prenovo, sanitarno prenovo, protipožarno prenovo itd. Lastniki stanovanj po postavitvi nove fasade nimajo ne energije in ne sredstev za ponoven poseg v objekt. Večstanovanjskih blokov, ki so se v zadnjih letih sanirali energetsko, verjetno še leta dolgo ne bo nihče saniral protipotresno, saj bi bilo za kaj takega treba najprej odstraniti pravkar nameščeno toplotno izolacijo. Energetske sanacije stavbo zapečatijo za nadaljnjih nekaj deset let, zato bi bilo nujno pred odločitvijo zanjo premisliti, kaj na stavbi bi še bilo treba obnoviti.

Po uradni statistiki je tretjina stanovanj v Sloveniji v stanju, ki bi ga bilo mogoče opisati kot vsaj delno nezdravo (plesen, vlaga, prepereli okenski okvirji itd.), pri čemer smo prav na repu EU. Veliko blokov je brez dvigal in brez požarnih stopnišč. Na kakovost bivanja pa vpliva tudi veliko drugih dejavnikov, kot so recimo zvočna izoliranost stanovanj, zračnost in prezračenost, primerna osončenost. Na nič od tega običajno ne pomislimo, ko govorimo o prenovi. In kar poskušajte pridobiti kakršnokoli subvencijo za protipožarno sanacijo vašega bloka, povečanje okenskih odprtin, prezračevalni sistem. Države ne skrbi ne varnost in ne zdravje svojih državljanov, pipica subvencij je odprta le za zmanjšanje porabljene energije.

Celovite prenove

Stavbe danes na splošno prenavljamo iz dveh razlogov. Prvi je že omenjena in nedvomno pozitivna želja po manjši energetski potratnosti, ki sledi sodobnim tehnološkim in civilizacijskim trendom. Drugi razlog je veliko bolj preprost – stavbe prenavljamo, ker so pač stare. Ker zaradi dotrajanosti in pa zaradi splošnega napredka družbe ne ustrezajo več današnjim merilom kakovostnega, zdravega in varnega bivanja. Takšne prenove naslavljajo kompleksnejše prostorske in tehnične probleme, zato so tudi same kompleksnejše in stroka je zanje že skovala nov izraz: celovite prenove.

Celovita prenova objekta je tista, ki vse njegove gradbeno-tehnične in bivanjske lastnosti dviguje na raven današnjih standardov gradnje in bivanja. Celovita prenova poleg nujne energetske sanacije vsebuje tudi izboljšanje potresne in požarne varnosti, ureditev prezračevanja, izboljšanje zvočne izolativnosti, namestitev manjkajočih dvigal, povečanje fasadnih odprtin, balkonov in teras, kjer je mogoče, pa tudi povečanje samih stanovanj z razširitvijo objektov ali združevanjem enot. Cilj prenove bi moral biti dvig celotne kakovosti obstoječih stavb, sicer bomo iste objekte čez deset let obnavljali še enkrat. Zgolj celovita prenova je lahko trajnostna prenova!

Zakaj se potem stavbe ne prenavljajo na ta način? Ustavi se že pri zakonodaji. Želite celovito prenoviti večstanovanjsko stavbo? Kar izvolite! Potrebujete stoodstotno strinjanje vseh etažnih lastnikov, soglasja vseh potrebnih institucij, naročiti boste morali celotno projektno dokumentacijo, šli boste skozi mučen postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja, za katero boste morali zadostiti zahtevam današnjih pravilnikov (kar je seveda nemogoče – kje v svoji okolici naj recimo blok pridobi 30 do 40 novih parkirnih mest?). Želite isto stavbo sanirati zgolj energetsko? Ni problema, dovolj je zgolj 75-odstotno strinjanje etažnih lastnikov, nobeno dodatno soglasje ni potrebno (nihče ne bo preveril, v kakšno krasno novo barvo boste odeli svoj blok), projektne dokumentacije ne potrebujete in država vas bo darežljivo obdarila še s subvencijo!

Priložnosti

Druga cokla celovitih prenov je seveda njihova cena. A vsaj tudi tukaj se zdi, da je treba uporabiti zgolj pravilno shemo prenove. Manj zahtevno prenovo bloka je mogoče financirati s prodajo stanovanja, ki ga pridobimo s predelavo praznih skupnih prostorov na podstrešju. Če se v bloku lotimo zahtevne sanacije nosilne konstrukcije, jo je smiselno ojačati še nekoliko bolj – dovolj, da bo mogoče blok dvigniti za dodatno etažo. S prodajo stanovanj v tej etaži lahko povrnemo stroške za sanacijo delno ali pa celo v celoti.

Prenovo je mogoče zastaviti še bolj ambiciozno. Protipotresna sanacija je možna tudi s prizidavo dodatnega volumna, ki stavbo iz vseh strani ’drži’ skupaj. Z novim volumnom se povečajo obstoječa stanovanja. Kar četrtina prebivalstva Slovenije namreč živi v stanovanjih, ki niso premajhna samo po kvadraturi, ampak tudi po številu sob glede na število članov gospodinjstva – čemur se strokovno reče ’prenaseljenost’ stanovanj. In z novim volumnom ojačena stavba se lahko poviša tudi za dve ali tri etaže, ki po zgornji formuli financirajo celotno predelavo.

Možnosti torej so. Interes bi moral biti ne le na strani prebivalstva, ampak tudi gospodarstva. Prenova stavb lahko pomeni odlično iztočnico za nov začetek slovenske gradbene industrije, ki na enotnem evropskem trgu javnih naročil ne more več konkurirati za gradnjo velikih infrastrukturnih projektov. Zakonodaja se da spremeniti in z njo omogočiti lažje postopke za celovito prenovo. In končno – vlada, ki ima celovito prenovo (ne zgolj energetske sanacije) objektov zapisano v koalicijski pogodbi kot enega izmed ciljev svojega delovanja, naj vendarle začne uresničevati točke iz svojega ustanovnega akta in celovito prenovo tudi aktivno podpre. Pred nami je desetletje prenov ’socialističnih blokov’ in škoda bi bilo zamuditi priložnost za dvig celotnega bivanjskega standarda, ki nam ga omogoča naš stavbni fond.