Atletiko pretresa obsežen dopinški škandal

Atletika se sooča z novim dopinškim škandalom. Nemška televizija ARD v sodelovanju z britanskim tednikom Sunday Times v dokumentarnem filmu razkriva, da naj bi vsak tretji dobitnik medalje na olimpijskih igrah ali svetovnem prvenstvu med leti 2001 in 2012 v svoji karieri jemal poživila. Deset nosilcev medalj z londonske olimpijade leta 2012 naj bi oddalo vprašljive krvne vzorce. Med tekači na dolge proge in maratonci so bili pri 800 posameznikih izsledki (zelo) sumljivi.

Vsak šesti dobitnik medalje na dolge razdalje na olimpijadi ali svetovnem prvenstvu je po ugotovitvah navedenih v dokumentarcu jemal poživila. Obtožbe temeljijo na izsledkih preiskave 12 tisoč krvnih vzorcev. Med krivimi nista britanski srednje- in dolgoprogaš Mohamed Farah in nosilec svetovnega rekorda v teku na 100 metrov Jamajčan Usain Bolt. Najslabši rezultati prihajajo od atletov iz Rusije, sledijo Ukrajinci, Maročani, Španci in Kenijci. Avtorji prispevka trdijo, da so analizirali vzorce skrivne podatkovne baze mednarodne atletske zveze IAAF. Zveza naj bi Sunday Timesu grozila tudi s sodno prepovedjo objave izsledkov podatkovne baze, do katerih so se avtorji dokumentarca dokopali na nezakonit način.

Analizo podatkov sta izvedla Michael Ashenden in Robin Parisotto, ki spadata med vodilne svetovne strokovnjake na tem področju. »Nikoli še nisem videl tako skrb vzbujajočih rezultatov,« pravi Parisotto, Ashenden pa dodaja, da je pogost primer, ko sta najverjetneje kar dva izmed nosilcev medalj v času svoje športne kariere bila dopingirana. Ashenden je močno kritiziral delo mednarodne atletske zveze, saj je po njegovem mnenju kljub zavedanju o razsežnosti problema kaznovanih izrazito premalo. »Predvidevam lahko, da je atletika danes v podobnem položaju, kot je bilo pred dvajsetimi leti kolesarstvo.« Zvezi očita, da problematiki nameni le drobiž od milijonov, ki jih dobi za prenose atletskih tekmovanj. IAAF sicer navaja, da letno ukrepom proti dopingu nameni nekaj manj kot 1,9 milijona evrov.

Na mednarodni atletski zvezi se sicer zavedajo resnih obtožb, ki bremenijo neučinkovitost njihovega protidopinškega programa. Trenutno pripravljajo odgovor na medijski odziv, s čimer želijo zavarovati svoje pravice in pravice atletov. Izsledki namreč niso nujno tudi že potrditev dopinga, na kar opozarja nosilka bronaste medalje v sedmeroboju Kelly Sotherton, ki je na Twitterju zapisala: »Nenavadna krvna slika še ne pomeni dopinga.« Z njo se strinja tudi Michelle Verokken, nekdanja vodja programa etike in antidopinga vladne organizacije UK Sport. »Medalja je vredna zelo veliko. Finančno lahko spremeni življenje posameznika, prav tako pa lahko ponekod spodbudi države, da začnejo na nerazvitih področjih graditi vodne črpalke in šole. Vemo, da je vložek visok in posledice resne. Atlete smo pustili na cedilu, saj nismo bili dovolj odločni pri kaznovanju namernega goljufanja.«

Številni atleti, ki se niso posluževali prepovedane pomoči, so zaradi goljufanja drugih ob odličje. Verokkenova meni, da so ti atleti, če se bodo obtožbe izkazale za resnične, upravičeni do odškodnine. Izpostavila je tudi ne dovolj stroge kazni. Štiriletna prepoved za tiste, ki so z goljufanjem odnesli medaljo poštenim atletom, je bila uvedena šele letos. Toda Verokkenova vseeno poziva, da se počaka na nadaljnje raziskave, ki bodo potrdile ali ovrgle ugotovitve dokumentarnega filma. »Znanost ni črno-bela. Če treniraš na višjih nadmorskih višinah, to potrjeno lahko vpliva na krvno sliko. Če daruješ ali prejmeš transfuzijo prav tako. Na rezultate lahko vpliva celo dehidriranost.«

Ob tem so se znova obudile ideje o dopustitvi dopinga v športu, toda to bi verjetno pomenilo, da bi imele nekatere reprezentance še večjo prednost pred drugimi. Dopustitev je navkljub očitni prisotnosti dopinga v nasprotju z bistvom športa. Koliko tega bistva je danes še prisotnega, je vprašljivo. 

O uporabi prepovedanih snovi pri neprofesionalnih športnikih je v Mladini letos januarja pisal Staš Zgonik.