Barbarsko opravičevanje jedrskega zločina

Ameriški Stratfor, nekakšna »zasebna CIA«, podjetje, ki svetuje državam in posameznikom v zvezi z geopolitičnimi predvidevanji v sodobnem svetu, je objavil dolg esej, ki se znova ukvarja z v tem letnem času priljubljeno temo ameriških skupin strokovnjakov (think tank) – opravičevanju bombardiranja japonskih mest Hirošime in Nagasakija pred 70 leti. Esej, ki je precej dolg, se ukvarja z razmerami v svetu v času druge svetovne vojne, nauki Clausewitza in logiko totalne vojne, njegov sklep pa je za te kroge zelo običajen in predvidljiv – ZDA so z uničevanjem industrijskih središč Japonske (kjer je bilo več 100 tisoč civilistov pač v vlogi nujnih, »kolateralnih žrtev«) zgolj pospešili konec vojne in s tem obvarovali na desetine tisoče ameriških življenj.

Avtor razprave je celo prepričan, da je »slaba učinkovitost« in slaba natančnost industrijske proizvodnje orožja v času druge svetovne vojne na koncu privedla do bombardiranja Hirošime, kajti »puške in strojnice niso bile rezultat dela mojstrov, pač pa so se množično proizvajale v tovarnah, tako kot drugi proizvodi, ki so jih potrebovale večmilijonske armade.« In zato je bilo »uničevanje tovarn in sredstev za množično proizvodnjo najbolj učinkovita metoda za zoperstavljanje množičnim armadam, ki so bile opremljene z nenatančnim orožjem.« Ob tem je tudi znani vojaški strateg Carl von Clausewitz lepo zapisal, da je potrebno napasti »središče sovražnikove sposobnosti za vodenje vojne«. In zato je bila »totalna vojna« edina, ki jo je bilo mogoče voditi v sodobnem svetu. »Čez čas je bilo razlikovanje med vojaki in civilisti nevzdržno. Vojna se je pričenjala v tovarnah in se je končala z vojakom na fronti. Vojaki so bili kapilare. Arterije vojne so bile v mestih,« je prepričan Friedman.

Na popolnoma enak način so razmišljali tudi ameriški senatorji, ki so 22. septembra leta 1994 – manj kot leto dni pred pokolom v Srebrenici – sprejeli resolucijo, v kateri so zapisali, da je bila vloga bombnika Enola Gay in bombardiranja Hirošime v tem, da je ta napad bil »odločilen pri končanju druge svetovne vojne, kar je rešilo življenja Američanov in Japoncev«. Logiko, po kateri je ubijanje civilistov ali razoroženih nasprotnikov nujno zaradi nekih višjih ciljev, smo pred tem in po tem lahko slišali še velikokrat.

Vendar pa temu mnenju nasprotuje večina zgodovinarjev tega obdobja. Ti se strinjajo v oceni, da so ZDA želele predvsem demonstrirati izjemno moč jedrskega orožja in zastrašiti vse potencialne nasprotnike ter s tem ustvariti pogoje za ameriško hegemonijo po drugi svetovni vojni. Hkrati z bombardiranjem pa so izvedli tudi najbolj množičen medicinski eksperiment v človeški zgodovini, saj je bila vsem japonskim žrtvam obsevanja odtegnjena medicinska pomoč ameriških zdravnikov. Ameriški zdravniki so celo zaplenili dele ožganih teles in organov žrtev, da bi jih lahko proučevali. Istočasno so ameriške oblasti od japonske vlade zahtevale, da odkloni pomoč Mednarodnega rdečega križa žrtvam.

Še bolj nevzdržna je logika, po kateri je bilo prav, da je zaradi končanja vojne v jedrskih eksplozijah v Nagasakiju ali Hirošimi umrlo od 135 tisoč do 300 tisoč ljudi, večinoma žensk, otrok in starcev. Vojaško in veljavno mednarodno pravo tudi v času druge svetovne vojne ni dovoljevalo neproporcionalnega in neselektivnega bombardiranja civilnih ciljev. Danes je prav tako znano, da so Trumanovi politični svetovalci pri odločitvi o jedrskem bombardiranju Japonske preglasovali vojaške, ki so nasprotovali takšnim napadom. Sam Trumanov vrhovni poveljnik ameriških oboroženih sil admiral William Leahy je priznal, da »nam uporaba tega barbarskega orožja … v materialnem smislu ni pomagala v vojni zoper Japonsko«. Kot poroča The Nation je v knjigi svojih spominov z naslovom »Bil sem tam« načelnik ameriškega generalštaba zapisal, da je bila Japonska v tem trenutku »že premagana in pripravljena, da se preda«, medtem ko so ZDA s prvo uporabo jedrskega orožja proti civilistom »sprejele etični standard, ki je enak etičnemu standardu barbarov iz časa mračnih stoletij«. »Mene niso učili, da naj se borim na ta način, in vojn ni mogoče dobiti z ubijanjem žena in otrok.«

Tudi poveljujoči general ameriških zračnih sil Henry »Hap« Arnold je zelo jasno izrazil svoje mnenje o bombardiranju Hirošime in Nagasakija, ko je za new York Times dejal, »da je bil položaj japonske brezupen že preden je padla prva jedrska bomba, saj so Japonci izgubili nadzor nad svojim nebom. Admiral William »Bik« Halsey je na podoben način dejal, da je bila uporaba jedrskega orožja napaka in da so »znanstveniki želeli svojo igračko in so jo zato odvrgli,« ter da je bila prva atomska bomba »nepotreben eksperiment«. Admiral flote Chester Nimitz, poveljnik ameriške flote na Pacifiku, je dva meseca po bombardiranju z jedrskim orožjem v javnem sporočilu zapisal, da »atomska bomba z vojaškega stališča ni odigrala pomembne vloge pri porazu Japonske«. Tudi general Dwight Eisenhower je, ko je bil obveščen o uporabi jedrskega orožja s strani obrambnega ministra Henrya Stimsona, izrazil veliko nasprotovanje. Prvič zaradi prepričanja, da je bila Japonska že premagana in da je bil odmet bombe popolnoma nepotreben ter zato, ker je prepričan, da bi ZDA morale izogniti strašenju svetovne javnosti z uporabo jedrskega orožja, katerega uporaba po njegovem mnenju ni bila več v vlogi varovanja ameriških življenj. Pozneje je dodal, »da Japonce ne bi bilo potrebno udariti s to strašno stvarjo«. Tudi generalmajor Curtis LeMay, vodja enaindvajsetega bombnega poveljstva, ki je izvedlo napad, je dejal, da »atomska vojna ni imela nikakršne zveze s koncem druge svetovne vojne.«

Glede na vse to seveda ni dvoma, da je šlo tudi v tem primeru za množičen zločin – brez kazni, ki ga vse do danes v vrhu ameriške administracije in v krogih raznih skupin strokovnjakov še zmeraj brezkompromisno zagovarjajo, pa čeprav so njihove trditve v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi. Očitno se tudi nekateri vidni ameriški »intelektualci« v primerih spora med dejstvi in svojimi prepričanji ravnajo po zadnjih – toliko slabše za dejstva.