Kdor hoče varčevati z vodo, jo mora piti

Ker je za proizvodnjo vsakega drugega napitka potrebne več vode, mora vodo piti, kdor hoče z njo varčevati, pravi Luis Cantarell, ki je v nadnacionalki Nestle pristojen za Evropo, Bližnji vzhod in Severno Afriko. Za proizvodnjo enega litra vina je recimo potrebnih od 20 do 25 litrov vode, za proizvodnjo etikete in steklenice za majhno stekleničko mineralne vode, ki jo je med pogovorom za die Welt vzel iz hladilnika, pa 1,5 litra.

Strinja se tudi, da je pravica do vode temeljna pravica, a kljub temu ne vidi nič spornega, da je za Nestle in druge nadnacionalke voda posel. Cantarell razlaga, da bi vsakdo moral imeti na dan na voljo 5 litrov vode za pitje in kuhanje in 25 litrov za čiščenje in druge namene. Za to morajo poskrbeti vlade. Toda za te namene odpade le 1,5 odstotka celotne porabe vode, 98,5 odstotka vode ljudje porabijo za druge namene, recimo za pranje avtomobilov ali polnjenje bazenov. Ta voda pa mora po besedah Nestlejevega menedžerja imeti ceno, sicer bi njena poraba presegla vse meje. Zaradi tega se tudi boji, da bo vode prej zmanjkalo kot nafte.

V kanadski regiji Britanska Kolumbija, kjer ljudje zaradi suše ne smejo prati svojih avtomobilov, zalivati vrtov, s peticijo zahtevajo, da Nestle za svojo polnilnico vode v kraju Fraser Valley, ne bi smel več brezplačno uporabljati vode iz tamkajšnjega izvira. Predstavnik Nestleja John Challinor pravi, da so za to vodo pripravljeni plačati, če bodo zanjo plačevali tudi drugi. V tem je problem, v komentarju v časopisu Vancouver Sun opozarja Michael McCarthy. Če bo vlada Britanske Kolumbije tako neumna, da bo za vodo določila ceno, bo ta takoj postala komercialni proizvod. Velike družbe, kot sta Nestle in Pepsi Cola, ki po svetu z velikimi dobički polnijo vodo, bodo z veseljem plačevale za vodo, ki jo porabljajo. Zdaj kujejo visoke dobičke s polnjenjem brezplačne vode, še večji dobički se jim nasmihajo, če bo voda končno pravno priznana kot proizvod.

Peter Brabeck-Letmathe, predsednik uprave Pepsi Cola, je že javno povedal, da po mnenju te družbe »dostop do vode ni človekova pravica«. Zanjo je voda živilo kot druga živila, zato mora imeti na trgu svojo vrednost. Bolje je živilu določiti vrednost, tako se vsi zavedamo, da ni brezplačno. Michael McCarthy svari, da svet drvi v smer privatizacije vodnih virov in oskrbe z vodo.

Da je več kot polovica najkakovostnejših slovenskih izvirov vode je že v lasti tujih korporacij, je maja v Mladini opisal Borut Mekina. Nadenacionalka Heineken je z nakupom skupine Pivovarna Laško dobila veliko vode. Zelo veliko dobre vode. V Ljubljani so to štiri vrtine na področju pivovarne Union, imenovane V-3, V-4, V-6 in V-8, ki jih lahko po novem multinacionalka izkorišča do leta 2035 in iz njih načrpa kar 118 litrov vode na sekundo. Poleg tega lahko do leta 2035 izkorišča še osem vrtin v Laškem. Ne gre za zanemarljive naravne vire. Vse našteto predstavlja skupaj 60 odstotkov slovenske vode, namenjene živilski industriji. Heineken je vrelce dobil zelo poceni. V primerjavi z drugimi državami je cena vode v Sloveniji izjemno ugodna. Cena vode, skupaj z odvajanjem in čiščenjem, je v Sloveniji v povprečju kar za 230 odstotkov nižja kot na Nizozemskem, kjer ima Heineken svoj sedež. Isto velja za koncesije oziroma vodna nadomestila, ki jih v Sloveniji država še do nedavna niti pobirala ni – da ne bi obremenjevala domačih podjetij.