Igor Mekina

 |  Politika

Tony Blair proti novemu vodji laburistov

© Profimedia

Največ možnosti za to, da postane novi vodja stranke britanskih laburistov, ki je pod vodstvom Tonya Blaira še skoraj nedavno suvereno vladala v Veliki Britaniji, je Jeremy Corbyn. Po slabem rezultatu na zadnjih volitvah je prejšnje vodstvo stranke namreč odstopilo, stranka pa se odloča o novem voditelju. Njaveč možnosti za izvolitev ima prav 66-letni Jeremy Corbyn. Njegovi pogledi, ki se v vsem popolnoma razlikujejo od pogledov nekdanjega voditelja laburistov Tonyja Blaira, pa so slednjega privedli celo do tega, da se je v britanskem Observerju »pet minut pred dvanajsto« javno opredelil proti izvolitvi Corbyna, ki ima v tem trenutku štirikrat večje možnosti za izvolitev v primerjavi s svojimi protikandidati. Blair je tako Corbyna obtožil, da ravna kakor Alica v čudežni deželi, da bo povlekel laburiste v prepad, njegove privržence pa, da si želijo politike paralelne realnosti. Corbyn naj bi predstavljal vse, za kar se je laburistična stranka borila in izgubila pred 30 leti. Daily Mail poroča, da se je v zadnjem času sicer vse manj popularni nekdanji vodja Tony Blair, ki se medtem preživlja kot mednarodni lobist, za svojo javno intervencijo odločil kljub opozorilom prijateljev, da naj tega ne naredi.

Res pa je, da se Jeremy Corbyn, ki naj bi kmalu postal vodja druge največje stranke v državi, skoraj glede ničesar ne sklada z doslej običajnimi prepričanji političnih voditeljev v Veliki Britaniji. Po prepričanju je pacifist in levičar, ki o mnogih politikih v Veliki Britaniji, in še posebej o Tonyu Blairu govori kot o vojnemu zločincu. Zavzema se za jedrsko razorožitev in umik vojakov Velike Britanije iz vseh tujih ozemelj. Nasprotniki ga kritizirajo tudi zaradi izjave, da je »s Hamasom in Hezbolahom mogoče biti prijatelj«, zaradi njegove podpore Palestincem v spopadu z Izraelom ter zato, ker v nasprotju z večino britanskih in ameriških politikov zagovarja politiko Venezuele.

Kritizirajo ga tudi zaradi stališč o Kosovu, saj je situacijo na Kosovu leta 1999 označil kot lažen genocid in zrežirano predstavo. Pred parlamentom je tudi javno pohvalil članek novinarja Johna Pilgerja, ki je bralce spomnil na »ogromno, nenadomestljivo število izgubljenih človeških življenj, ki jih je odnesla 'humanitarna intervencija' na Kosovu, v režiji NATA in ZDA ter ob odkriti podpori Velike Britanije.« Miloševića je videl kot žrtev ameriške politike, zvezo NATO pa je obtožil, da je »brez kakršnekoli pravice in dovoljenja OZN napadla ozemlje suverene države, da bi branili tiste, ki so državo poskusili razdeliti in uničiti. Nato pa so krivce proglasili za žrtve, Srbe, ki so prave žrtve tega zločina, pa so označili kot genociden narod,« je napisal Pilger v odlomku članka, ki ga je Corbyn v britanskem parlamentu prebral in ob tem dejal, da bi »vsakemu razumnemu in moralnemu človeku moralo biti jasno, da se genocid na Kosovu ni nikoli zgodil, in da sta NATO in ZDA svojo akcijo opravičila z očitnimi lažmi.«

Kot nasprotnik monarhije je Corbyn pred leti od Tonyja Blaira zahteval, da kraljevsko družino odstrani iz Buckinghamske palače in jo preseli v bolj skromno hišo, kritiki pa so mu tudi zamerili, da je po smrti kraljice leta 2002 nosil rdeč pulover. Corbyn je bil polega tega oster nasprotnik britanskega sodelovanja v napadu na Irak leta 2003, ki je po njegovem mnenju povzročil »brezumno ubijanje civilistov in prisvajanje virov v režiji Georga Busha in Tonyja Blaira.« Bil je tudi proti intervencijam v Afganistanu, Libiji in Siriji.

Po političnem prepričanju je ostal socialist in je vztrajen borec proti siromaštvu. V svojih nastopih zahteva visoke davke za bogataše in mednarodne korporacije. Nasprotuje uvajanju privatizacije, podpira ponovno nacionalizacijo britanskih železnic in uvajanje univerzalnega temeljnega dohodka, ki bi moral po njegovem prepričanju biti takšen, da bi pokril ne samo izdatke za preživljanje, pač pa tudi za izdatke stanovanja, garderobe, zavarovanja, rekreacije in transporta.

Nasprotuje tudi segregaciji učencev na podlagi njihove sposobnosti učenja. Corbin, ki je bil rojen 26. maja leta 1949 in je poslanec od leta 1983, je sicer razvezan in ima z bivšo soprogo Klavdijo tri sinove, o svojem stilu življenja pa je dejal: »Ne trošim veliko denarja, živim normalno, vozim kolo in nimam avtomobila.« Tudi Corbin podobno kot njegov grški kolega Cipras ne nosi kravat. Njegove tedenske kolumne je mogoče prebirati v časniku Morning Star. Na protivojni spletni strani Stopwar so vsem kritikom Corbyna delo lajšali tako, da so sarkastično našteli deset razlogov, zakaj ne glasovati za to, da Corbyn postane vodja laburistov.  »Če bi bil Corbyn leta 2003 – hvala Bogu da se to ni zgodilo – predsednik britanske vlade, potem ne bi dovolil, da bi britanske enote napadle Irak. Samo zamislite si, kaj bi se zgodilo, če ne bi napadli Iraka! No, povedal vam bom, kaj bi se zgodilo. Bližnji vzhod danes ne bi bil raj za teroristične skupine, ki napadajo britanske turiste na plažah med njihovimi počitnicami. Celoten Bližnji vzhod ne bi bil v kaosu. V Evropi se ne bi soočali z begunsko krizo in ljudmi, ki bi zapuščali svoje države, ki jih VB ne bi pomagala destabilizirati,« je na primer na strani Stopwar zapisano v prvi točki »zoper« najverjetnejšo izvolitev Jeremya Corbyna za vodjo laburistov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.