Putinov gambit

Po tednu dni bombnih napadov na položaje Islamske države je sirska vojska sporočila, da je pričela z veliko ofenzivo proti položajem ISIS-a in drugim teroristom. Načelnik generalštaba sirske vojske, general Ali Abdulah Ajub je dejal, da je bila ofenziva mogoča prav zaradi naporov ruske vojske, ki vojaško pomagajo sirski vladi. »Zračni napadi ruske vojske so uničili vire mednarodne teroristične organizacije Islamska država in drugih skupin,« je dejal general. Ruska letala so sedaj sicer izvedla že okoli 100 napadov. Po oceni namestnika sirskega zunanjega ministra je Rusija v samo nekaj dnevih »dosegla rezultate, ki presegajo rezultate ameriške koalicije v letu dni.« Največje operacije vojske naj bi potekale v Hami, 200 kilometrov severno od Damaska. Libanonski kanal Al-Manar je poročal, da je sirska vojska že napredovala okoli 50 kilometrov v notranjost ter zasedla več vasi in mest v goratem predelu Sirije, ki so ga doslej nadzorovali pripadniki fronte Al Nusra, ki je lokalna veja Al Kaide. Sirske enote so napredovale tudi v provinci Idlib.

Svojevrstno presenečenje za ZDA je bila tudi izstrelitev 26 manevrirnih raket ruske vojske iz ladij, ki plujejo po Kaspijskem jezeru, okoli 1500 kilometrov od ciljev v Siriji. Rakete letijo s hitrostjo 885 kilometrov na uro in imajo domet okoli 1500 kilometrov. Manevrirne rakete so preletele Irak in po poročilih ruskega ministrstva za obrambo uspešno zadele 11 svojih ciljev v Siriji. Zadeli naj bi tovarne za izdelovanje granat in eksplozivnih naprav, poveljniške centre, skladišča streliva in centre za trening pripadnikov Islamske države. Doslej so na takšen način delovale samo ameriške sile, ki so večinoma uporabljale znane rakete »Tomahawk«. Čeprav ni skrivnost, da ima tudi Rusija manevrirne rakete, pa jih doslej še nikoli ni uporabila v operacijah izven lastnih meja. V Moskvi trdijo, da niso zadeli nobenega civilnega cilja in zanikajo nasprotne trditve nekaterih zahodnih medijev.

Akcija Rusije v Siriji je ameriško administracijo očitno ujela povsem nepripravljeno. Kot odgovor na njo so nekateri, med njimi na primer Hillary Clinton, nekdanja zunanja ministrica ZDA in kandidatka demokratov za predsednico države, predlagali razglasitev »območja prepovedi preletov« v Siriji ter ustvarjanje »varnega območja« v Siriji. Prav to je bil očitno tudi dogovor, ki ga je ameriška administracija v zameno za uporabo turške letalske baze Incirlik dala turškemu predsedniku Erdoganu skupaj z obljubo, da bodo pomagali zrušiti Bašarja al Asada. Takšna intervencija v Siriji bi zagotovo vodila k padcu Asada, zato je Putin prehitel zahod s svojo intervencijo in onemogočil načrte Turčije, EU in ZDA. Prav zaradi takšnega razvoja dogodkov in njegove kritike Rusije zaradi zračnih napadov v Siriji in zaradi domnevnega kršenja turškega zračnega prostora je jeza turškega predsednika vsaj razumljiva. Namesto da bi Erdogan dobil pod svoj nadzor lep kos Sirije, s katero ima tudi nerazrešene ozemeljske razprtije, in bi tako lahko deloval tudi proti Kurdom v Siriji, s katerimi vodi vojno tudi na vzhodu države, mora sedaj nemočno opazovati akcije ruske vojske v Siriji.

Analiza Mikea Whitneyja je po vsej verjetnosti točna, saj jo potrjujejo tudi nastopi v VS OZN prejšnji teden. Najprej je namreč Vladimir Putin v svojem govoru na generalni skupščini zasenčil Baracka Obamo in ostro kritiziral ameriško zunanjo politiko, dan zatem pa je Obama Putinu pripravil presenečenje, ko je preko francoskega predsednika Hollanda napovedal, da bo »Francija s svojimi partnerji v prihodnjih dnevih razpravljala o predlogu Turčije in članov sirske opozicije o območju prepovedi preletov v severni Siriji.« Francoski zunanji minister je celo dejal, da bodo v prihodnjih dnevih »pogledali, kakšna naj bi bila demarkacija, kako naj bi to območje obvarovali in kaj o tem menijo naši partnerji.« Takšnega območja zaradi nasprotovanja Rusije in Sirije, ki sta lahko v zadnjih letih samo opazovali, kako se takšne ideje zlorabljajo v primeru Libije in drugih držav – Varnostni Svet OZN zagotovo nikoli ne bi potrdil. V tem primeru bi bile ZDA in druge države verjetno prisiljene takšno območje ustvariti enostransko, v obliki intervencije, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom. Pri tem pa je zelo jasno, da je Turčija uporabo svojega oporišča Incirlik s strani ZDA in njene »voljne« koalicije (ki boj proti terorizmu v Siriji znova izvaja enostransko in s kršitvijo suverenih pravic Sirije) pogojevala s svojimi zahtevami. Zakaj je to storila pojasni že pogled na zemljevid. Iz tega turškega letališča lahko bombniki dosežejo Sirijo že po 15 minutah leta, namesto po treh ali štirih urah poleta iz Bahraina. To pomeni več poletov in več napadov ter podpore za džihadistično armado v Siriji, ki jo ZDA »mlačno« napadajo in čakajo, da bo Islamska država v vlogi »koristnih tepcev« najprej »pospravila« Asada. Namesto tega pa smo doživeli samo vse večji kaos v Siriji, ki je v Evropo pognal na stotisoče beguncev.

Putinov odgovor na vse to v GS OZN je bil jasen: »Ne moremo več prenašati sedanjih razmer v svetu.« Podporo za napade na položaje Islamske države v Siriji je Putin dobil od parlamenta v enem dnevu in voditelji zalivskih držav so lahko samo s presenečenjem opazovali, kako hitro se je Putin odločil za akcijo, s katero je preko noči onemogočil novo zahodno intervencijo in pomagal svojemu zavezniku Asadu. Ameriki ni ostalo nič drugega, kot da prične z medijskimi kritikami Rusije, vendar so bile te kmalu zasenčene zaradi ameriškega napada na bolnišnico Zdravnikov brez meja v Kunduzu.

Ideja o zahodnem »območju prepovedi preletov« je postala neuporabna predvsem zaradi ruske intervencije (po povabilu in z dovoljenjem Sirije, kar je v skladu z mednarodnim pravom), saj večina ameriških generalov ne želi tvegati spopada z Rusijo. Rusko protizračno orožje (na kopnem in na ladjah v Sredozemlju, domet ladijskih raket pa so lepo demonstrirale štiri ladje v Kaspijskem jezeru) in letala v Siriji so namreč nad področjem, ki ga nadzoruje Asad že ustvarila de facto rusko »območje prepovedi preletov«. Da imajo zračni prostor v Siriji pod nadzorom pa so pokazali tudi ruski lovci, ki so v preteklih dnevih zelo očitno in od blizu spremljali prelete ameriških brezpilotnih letal v zraku. Zato ni nenavadno, da je tiskovni predstavnik Bele hiše Josh Ernest nato nenadoma dejal, da se »glede območja prepovedi preletov naša stališča niso spremenila. To sproža celo vrsto logističnih vprašanj glede tega, kako točno bi jo lahko uveljavili in kakšna sredstva bi za to potrebovali. »Tako da o tem v tem trenutku ne razmišljamo,« je dejal tiskovni predstavnik Bele hiše. Poudarjanje »nespreminjanja stališč« je bilo očiten medijski »spin«, s katerim je Bela hiša poskusila omejiti vtis, da jih je Putin presenetil in Ameriki prekrižal načrte o novi intervenciji v Siriji.

Medtem se je že začela ofenziva sirske vojske, ki bo onemogočila tudi idejo o »varnem območju« znotraj Sirije, ki bi ga nadzorovala turška vojska. Sporočilo Putina je jasno – v Siriji ne bo nobenih enostranskih rešitev, vojne bo konec šele, ko bo vsa Sirija »varno območje« in bo mogoč kompromis med v vojno vpletenimi stranmi. K tej rešitvi se zato vse bolj nagiba tudi Nemčija. Putin je odigral nevarno potezo in z gambitom izpostavil nevarnosti tudi ruske interese, vendar je tako znova preprečil že drugo nevarno in povsem neutemeljeno (po prismuknjeni ideji v ZDA o nekakšni »nujnosti bombardiranja Sirije« zaradi terorističnih napadov s sarinom) zahodno intervencijo v Siriji.